Richard Nixon

Zgodnje življenje, verovanje in kalifornijska dediščina

Nixon se je rodil leta 1913 v družinski hiši v Yorba Linda v Kaliforniji Hannah in Francisu Nixonu. Je edini predsednik, rojen v Kaliforniji. Ime je dobil po kralju Rihardu Levjesrčnem in je bil vzgojen kot kveker. Njegov brat Edward je bil poslovnež. Herbert Hoover je bil edini predsednik Združenih držav, ki je pripadal kvekerski veri (po naključju je bil Hoover tudi eden od treh predsednikov, med katerimi je bil Nixon, ki so izvirali iz Kalifornije). Nixon je odraščal v Whittierju v Kaliforniji. Njegov oče je bil škotsko-irskega rodu, mati pa nemškega, angleškega in irskega rodu. Obiskoval je srednjo šolo Whittier, kolidž Whittier in univerzo Duke. Med drugo svetovno vojno je služil v mornarici. Pozneje se je poročil s Thelmo Nixon (pozneje Patricia Nixon) in imel dve hčerki, Tricio in Julie.

Štipendija Harvard & več

Nixon je bil zelo pameten. Nekoč je bil ocenjen kot najpametnejši učenec v celotni Kaliforniji. Nekoč je prejel štipendijo za študij na Harvardu, vendar jo je zavrnil, da bi pomagal družini na kmetiji. Nixon je bil izbran tudi za člana FBI. Bil je zelo zadovoljen, vendar so ga v zadnjem trenutku zavrnili zaradi krčenja proračuna.

Zgodnja politična kariera

Nixon je bil leta 1946 izvoljen v predstavniški dom. Ko je bil v predstavniškem domu, je bil član Komisije za neameriško dejavnost, skupine kongresnikov, ki je poskušala razkriti ljudi v Združenih državah, ki bi lahko bili komunisti.

Leta 1950 je bil izvoljen za senatorja, potem ko je vodil sporno kampanjo proti Helen Gahagan Douglas.

Na predsedniških volitvah leta 1952 je Dwight D. Eisenhower za podpredsednika izbral Nixona. Ljudje so ga obtoževali, da je prejemal nezakonite denarne prispevke za svojo kampanjo, in nekateri so želeli, da Eisenhower izbere drugega podpredsednika, vendar je Eisenhower vseeno obdržal Nixona. Nixon je po obtožbah imel govor, v katerem je dejal, da bo ne glede na to, kaj mu ljudje očitajo, da je med kampanjo nezakonito prejemal, obdržal eno darilo za kampanjo: svojega psa po imenu Checkers.

Republikanska stranka se je odločila, da bo Nixon ostal njen podpredsedniški kandidat, in ko je na volitvah zmagal Eisenhower, je Nixon postal podpredsednik ZDA med letoma 1953 in 1961. V času podpredsedništva je bil zelo zaposlen in je potoval po vsem svetu, na primer v Južno Ameriko. Ko je bil podpredsednik, je odšel v Sovjetsko zvezo in razpravljal s sovjetskim voditeljem Nikito Hruščovom. Oba sta trdila, da je njuna država boljša.

Na predsedniških volitvah leta 1960 se je pomeril z demokratom Johnom F. Kennedyjem. Sprva se je pričakovalo, da bo zmagal Kennedy (saj je zmagal v prvi televizijski razpravi proti Nixonu), vendar je Nixon vse bolj približeval dan volitev in ga dohiteval. Na koncu je zmagal Kennedy, vendar so bile volitve zelo tesne.

Leta 1962 je Nixon izgubil volitve za guvernerja Kalifornije proti Patu Brownu. Po porazu je Nixon dejal: "Nixona nimate več, da bi ga brcali v rit, ker je to moja zadnja tiskovna konferenca." Številni strokovnjaki so zato menili, da je Nixonova politična kariera končana.

Leta 1968 je Richard Nixon na predsedniških volitvah premagal Huberta Humphreyja in leta 1969 postal predsednik ZDA. Čeprav je Humphrey tesno izgubil ljudske glasove, je v volilnem kolegiju izgubil z veliko večino, saj je dobil le petnajst zveznih držav.

Predsedstvo

Nixon je prevzel vietnamsko vojno od Lyndona Johnsona in jo nadaljeval s strategijo počasnega umika ameriških vojakov, da bi lahko južnovietnamske enote same prevzele boj. Nixon je med vračanjem ameriških vojakov domov na skrivaj bombardiral številne sovražnikove cilje v Kambodži in Severnem Vietnamu, da bi Južni Vietnam lažje zmagal. Ko je njegovo širjenje bombardiranja na Kambodžo in Laos leta 1970 postalo znano, je to v Ameriki povzročilo večje proteste kot kdaj koli prej, tudi v Kent State in celo v Washingtonu, kjer je bilo maja 1971 na vrhuncu protestov aretiranih več kot 12.000 ljudi. Deloma tudi zaradi številnih nasprotovanj je Nixon pospešil umik vojakov in ukinil nabor.

Nixon je bil zelo uspešen v diplomaciji (pogajanja o odnosih s tujimi državami). Začel je izvajati politiko "detente", ki je zmanjšala napetosti med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo. Državi sta se razumeli in podpisovali pogodbe, ki so omejevale proizvodnjo jedrskega orožja med obema stranema. Nixon je potoval na komunistično Kitajsko in z njo vzpostavil zelo dobre odnose. Pred tem med Združenimi državami in Kitajsko ni bilo skoraj nobenih odnosov. To je odprlo vrata za desetletja trgovanja v prihodnosti, zato je bilo veliko predmetov v Združenih državah izdelanih na Kitajskem. Njegova diplomacija s Kitajsko velja za enega njegovih največjih dosežkov. Kasneje, pod predsednikom Carterjem, so ZDA pretrgale odnose z Republiko Kitajsko in za zakonito vlado Kitajske priznale komunistično Kitajsko in ne Tajvana.

Doma je Nixon uveljavil številne reforme. Ustanovil je Agencijo za varstvo okolja, podprl zakone proti drogam, zakone proti kriminalu in zakone proti diskriminaciji. Ko je bila inflacija (kar pomeni, da se vrednost denarja zniža, cene pa zvišajo) visoka, je odredil, da se cene zamrznejo za 90 dni. Čeprav je bil znan kot konservativni republikanec, preden je postal predsednik, je v času, ko je bil predsednik, podpiral nekatere liberalne ideje, ki so jih podpirali demokrati. Leta 1974 je imel Nixon govor, v katerem je predstavil načrt za splošno zdravstveno varstvo.

Nixon je bil leta 1972 ponovno izvoljen z veliko večino glasov in večina Američanov ga je odobravala, toda kmalu zatem se je Nixonov ugled porušil in večina Američanov ga ni odobravala. Zaradi škandala, imenovanega "Watergate", med katerim je Nixon poskušal zaščititi (ali morda ukazal) moškim, da vdrejo v demokratski nacionalni sedež, mu je kongres nameraval soditi v postopku, imenovanem impeachment (odstavitev z oblasti). Nixon je skušal škandal prikriti, vendar mu je vrhovno sodišče na koncu ukazalo, naj jim pošlje svoje posnetke pogovorov (na katerih je govoril o prikrivanju Watergatea). Alexander Haig je menil, da bo Nixon obsojen in odstranjen s položaja. Da bi to preprečil, je Nixon leta 1974 odstopil s predsedniškega položaja.

Po predsedovanju

Nixonov drugi podpredsednik Gerald Ford je Nixonu odpustil vsa kazniva dejanja, ki jih je Nixon storil med Watergateom. Ford je želel krizo čim prej končati, saj so bili za državo pomembnejši problemi. Mnogi so Fordu očitali, da je Nixona pustil nekaznovanega, in glasovali proti njemu, ko je kandidiral na volitvah leta 1976.

Nixonova javna podoba si ni nikoli povsem opomogla, vendar je še vedno užival odobravanje republikancev, saj je pogosto zagovarjal svojo zapuščino. Ostal je svetovalec kasnejših predsednikov ter drugih ljudi v vladi in medijih, zlasti britanskega novinarja Davida Frosta. Njegovi spomini veljajo za pomembno branje. Njegovo delo pri pogajanjih s Kitajsko v zgodnjih sedemdesetih letih je bilo pohvaljeno zaradi izboljšanja odnosov med njegovo državo in Kitajsko. Nixon je umrl leta 1994 zaradi možganske kapi, deset mesecev po smrti svoje žene Pat. Ker ni mogel več braniti svoje zapuščine, se je njegova splošna ocena priljubljenosti znižala, večina ljudi pa danes priznava njegove napake, povezane z Watergateom. Hiša, v kateri se je rodil, je zdaj del predsedniške knjižnice in muzeja Richarda M. Nixona. Pokopan je v knjižnici.

Sorodne strani

• Smrt in državni pogreb Richarda Nixona