Herbert Hoover (1874–1964) – 31. predsednik ZDA, rudarski inženir in humanitarec

Herbert Clark Hoover (10. avgust 1874 - 20. oktober 1964) je bil 31. predsednik Združenih držav Amerike med letoma 1929 in 1933. Bil je svetovno znan rudarski inženir in humanitarni delavec. Kot minister za trgovino Združenih držav Amerike je v dvajsetih letih 20. stoletja pod predsednikoma Warrenom G. Hardingom in Calvinom Coolidgeom spodbujal gospodarsko modernizacijo. Kmalu po tem, ko je postal predsednik, se je začela velika gospodarska kriza. Mnogi so Hooverju očitali, da v tem času ni storil dovolj, da bi pomagal ljudem.

Zgodnje življenje in izobraževanje

Herbert Hoover se je rodil v mestu West Branch, Iowa. Po zgodnji smrti staršev je živel pri sorodnikih in se izučil za rudarskega inženirja. Bil je član prve generacije diplomantov Univerze Stanford (doktorat v geologiji ni imel, vendar diplomiral iz rudarskih ved) in se tam leta 1895 srečal s svojo bodočo ženo Lou Henry, s katero sta se poročila leta 1899.

Rudarski inženir in humanitarno delo

Hoover je kot rudarski inženir delal po vsem svetu — v Avstraliji, Kitajski, Rusiji, Afriki in Južni Ameriki — in si pridobil bogastvo ter mednarodno prepoznavnost. Njegova kariera je bila prekinjena z izbruhom prve svetovne vojne, ko je izstopil kot organizator humanitarne pomoči:

Komisija za pomoč Belgiji (Commission for Relief in Belgium) (1914–1917): Hoover je organiziral množično logistiko za dostavo hrane in osnovnih potrebščin lačnim civilistom v zasedeni Belgiji in severni Franciji.
U.S. Food Administration (1917–1918): kot vodja ameriške službe za oskrbo s hrano je spodbujal varčevanje s hrano in prostovoljne ukrepe za razporejanje zalog med zavezniki.

Politična kariera pred predsedovanjem

Po vojni je Hoover vstopil v vlado in javno upravljanje. Leta 1921 je postal minister za trgovino (Secretary of Commerce) v upravah predsednikov Warrena G. Hardinga in Calvina Coolidgea. V tej vlogi je promoviral standardizacijo industrijskih norm, sprejemanje novih tehnologij (npr. letalstvo, radio) in medsektorsko sodelovanje med poslovnim in vladnim svetom.

Predsedovanje (1929–1933) in velika gospodarska kriza

Hoover je prevzel predsedniško mesto avgusta 1929; le nekaj mesecev kasneje je oktobra istega leta sledil zlom borze, ki je sprožil veliko gospodarsko krizo. Njegov odziv je bil kombinacija prizadevanj za ohranjanje ravnotežja javnih financ, prostovoljnih dogovorov z industrijami in omejenega vladnega posredovanja. Ključni dogodki in ukrepi v njegovem mandatu vključujejo:

Smoot–Hawleyjev carinski zakon (1930), ki je zvišal carine in bil kasneje kritiziran, ker je zaostril mednarodno trgovinsko krčenje.
Reconstruction Finance Corporation (RFC) (1932) — ustanovljena za posojanje bankam, državam in industrijam, da bi stabilizirala finančni sistem; ukrep je prišel pozno in je bil premalo usmerjen neposredno k pomoči brezposelnim.
Bonus Army (1932) — neuspešna obravnava tisočih vojakov prve svetovne vojne, ki so protestirali v Washingtonu zaradi predčasnega izplačila vojaških bonov; nasilno razgonijo je izvedle vojaške enote, kar je močno ogrozilo Hooverjevo javno podobo.

Hooverja so številni kritizirali, ker po njihovem mnenju ni storil dovolj za neposredno pomoč revnejšim prebivalcem in brezposelnim; nasprotno so ga nekateri pohvalili zaradi prizadevanj za ohranjanje stabilnosti finančnega sistema in za velike infrastrukturne projekte, ki so bili načrtovani v njegovem mandatu.

Življenje po predsedstvu in zapuščina

Po porazu na volitvah leta 1932 se je Hoover aktivno posvetil pisanju, političnim kritikam New Deala in nadaljnjim javnim službam. Med pomembnejšimi prispevki so:

Humanitarno delo in svetovanje pri obnovi Evrope po drugi svetovni vojni ter pomoč pri lajšanju lakote.
Ustanovitev in podpora Hoover Institution na Univerzi Stanford, kjer je shranil obsežen arhiv svojih dokumentov in spominov, kar prispeva k raziskavam o moderni zgodovini.
Vodenje dveh tako imenovanih Hooverjevih komisij v poznih 1940. in zgodnjih 1950. letih, usmerjenih v prenovo in reorganizacijo zvezne uprave ZDA (pod predsednikoma Trumanom in Eisenhowerjem).

Hoover je napisal več knjig in spominov, bil aktiven v javnem življenju še dolgo po odhodu iz Bele hiše in je umrl 20. oktobra 1964 v starosti 90 let v New Yorku. Njegova zapuščina je kompleksna: znan je kot učinkovit organizator in humanitarec, hkrati pa njegovo predsedovanje ostaja pogosto kritizirano zaradi načina obravnave velike gospodarske krize.

Osebno: Bil je poročen z Lou Henry Hoover, ki je prav tako sodelovala v humanitarnih projektih in kot prva dama izvajala različne dobrodelne pobude.

Pred predsedovanjem

Rodil se je v West Branchu v zvezni državi Iowa. Je prvi predsednik, rojen zahodno od reke Mississippi.

Herbert Hoover je bil poslovnež. Bil je minister za trgovino Združenih držav Amerike. Leta 1927 je Hoover nastopil v prvi javni predstavitvi televizijskega prenosa.

Hoover in njegova žena sta se med njegovim delom na Kitajskem naučila kitajsko mandarinščino. Uporabljala sta jo v Beli hiši, da ju osebje Bele hiše ne bi razumelo.

Predsedstvo

Nekaj mesecev po njegovi izvolitvi je prišlo do zloma na borzi in začela se je velika gospodarska kriza.

V nasprotju z Andrewom Mellonom in Calvinom Coolidgeom, ki sta menila, da mora zvezna vlada držati roko stran od gospodarstva, je Herbert Hoover menil, da je potrebno določeno ukrepanje zvezne vlade.

Čeprav je nasprotoval socialni državi, ki bi ljudem dajala denar za to, da nič ne delajo, je želel ustvariti delovna mesta z več vladnimi programi, med drugim z gradnjo velikega jezu, ki so ga pozneje poimenovali Hooverjev jez.

Zvezna vlada je zaradi slabega gospodarstva prejela manj davčnih prihodkov in porabila več denarja, kot ga je prejela, zato je Hoover poskušal povečati prihodke vlade, da bi uravnotežil proračun. Podpisal je zakon o prihodkih iz leta 1932, ki je pomenil veliko povečanje davkov. Podpisal je tudi največje povišanje carin (davek na blago, s katerim se trguje med tujino in Združenimi državami) v ameriški zgodovini, kar je še poslabšalo veliko depresijo, čeprav ga je 1000 ekonomistov opozorilo, naj tega ne podpiše.

Hoover je revnim veteranom iz prve svetovne vojne (t. i. bonusni vojski) zavrnil izplačilo obljubljenega pokojninskega denarja prej, kot je bilo dogovorjeno, zato so začeli stavkati. Hoover je ukazal ameriški vojski, naj jih prisili k odhodu. Prišlo je do krvavega spopada, ki je škodil Hooverjevemu ugledu.

Hoover je bil neharizmatičen in se ni dobro razumel z ljudmi, zato so ga mnogi imeli za zlobnega.

Hoover je podpiral zelo nepriljubljeno prohibicijo alkohola in ni želel, da bi bil alkohol legalen.

Hoover je sicer podpiral določeno vmešavanje države v gospodarstvo, vendar je nasprotoval New Dealu Franklina Roosevelta, saj je menil, da je ta zahteval preveliko vmešavanje države v gospodarstvo.

Ker mu ni uspelo odpraviti velike gospodarske krize, je leta 1932 izgubil volitve proti Franklinu Rooseveltu.

Smrt

Hoover je umrl v starosti 90 let v svojem apartmaju v New Yorku zaradi krvavitve iz prebavil, ki jo je povzročil rak debelega črevesa in danke.