Atentat

V starem in srednjeveškem času

Atentati se dogajajo, odkar so ljudje začeli živeti v skupinskih družbah.

Stara zaveza Svetega pisma govori o umorih v knjigah Judit, Kraljev, Samuela in Kronike.

Starodavni indijski pisatelj Čanakja, ki je živel približno 350-283 let pred našim štetjem, je v knjigi Arthashastra veliko pisal o atentatih. Eden od njegovih učencev je pozneje umoril nekaj njegovih sovražnikov, med drugim dva generala Aleksandra Velikega.

Med znanimi žrtvami atentatov sta bila tudi Filip II Makedonski (336 pr. n. št.), oče Aleksandra Velikega, in Julij Cezar (44 pr. n. št.). Cesarji rimskega cesarstva so bili pogosto umorjeni, da je lahko njihovo mesto zasedel drug voditelj.

V srednjem veku so v Vzhodnem rimskem cesarstvu z atentati ubili veliko kraljev, da so lahko oblast prevzeli novi kralji.

V renesansi so bili atentati v Zahodni Evropi vse pogostejši. Umorjeni so bili nizozemski kralj Viljem Tihi (1584), francoski kralj Henrik III (1589) in francoski kralj Henrik IV (1610).

Prva ameriška uporaba državnega atentata (ko je vlada načrtovala atentat na nekoga) se je zgodila leta 1620. Zgodil se je v Plymouthu v koloniji Massachusetts Bay, kjer so se izkrcali romarji. Pred izkrcanjem romarjev so tam živeli avtohtoni Američani, vendar so romarji želeli imeti zemljo zase. Myles Standish je povabil lokalnega domorodnega ameriškega plemenskega poglavarja, njegovega 18-letnega brata in še dva domorodna Američana na pojedino. Nato so zaklenili vrata, ubili tri starejše moške, najstnika pa javno obesili v opozorilo drugim ameriškim domorodcem, naj se držijo stran.

Slika Jean-Léona Gérôma, ki prikazuje Cezarjev umor

V sodobni zgodovini

Atentati so bili v sodobni zgodovini pogosti. V tem poglavju niso navedeni vsi atentati, ki so se zgodili v sodobni zgodovini. Navedenih je nekaj primerov svetovnih voditeljev, ki so bili umorjeni, in pojasnjeni so nekateri razlogi, zakaj je do teh atentatov prišlo.

V carski Rusiji so v 80 letih umorili dva cesarja: Pavel I. (1801)^{pp. 16–17} in Aleksander II. (1881). ^p. 419

V ZDA so bili v 100 letih umorjeni štirje predsedniki. To so bili predsedniki Abraham Lincoln (1865), James Garfield (1881), William McKinley (1901) in John F. Kennedy (1963).

Ko je bil Abraham Lincoln ubit, je predsednik postal Andrew Johnson. Predsedoval je štiri leta. V tem času je bilo umorjenih 12 ljudi na pomembnih političnih položajih. Naslednji predsednik, Ulysses S. Grant, je Združene države vodil v letih 1869-1877. V tem času je bilo umorjenih 11 državnih voditeljev, še 9 jih je bilo napadenih, vendar so preživeli.

Svetovne vojne

Avstrijski nadvojvoda Franc Ferdinand je bil leta 1914 umorjen. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev se je s tem atentatom začela prva svetovna vojna.

V tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja je NKVD Josipa Stalina umoril številne ljudi zunaj Sovjetske zveze, med njimi tudi Leona Trockega. Večinoma je šlo za ljudi, za katere je Stalin menil, da so proti njemu ali da bi mu lahko odvzeli oblast. Ker je želel poskrbeti, da bi obdržal oblast, ki jo je imel, je ubil veliko svojih nasprotnikov.

Med letoma 1934 in 1944 so različni posamezniki in skupine 27-krat poskušali umoriti Adolfa Hitlerja, voditelja nacistične Nemčije med holokavstom in drugo svetovno vojno. Ti ljudje so želeli Hitlerju preprečiti, da bi prevzel toliko držav in ubil toliko ljudi. Vendar je vedno preživel.

Med drugo svetovno vojno so zavezniki z atentati ubijali pomembne nacistične in japonske voditelje:

• Češki vojaki so umorili Reinharda Heydricha, enega najpomembnejših ljudi v nacistični vladi (1942).
• Ameriška vojska je umorila japonskega admirala Izorokuja Jamamota, pomembnega vojaškega voditelja (1943).
• Poljski uporniki so ubijali najvišje nacistične voditelje, kadar koli so lahko.

Aktivisti

V naslednjih desetletjih so bili umorjeni tudi nekateri znani borci za človekove pravice. Umorili so jih ljudje, ki jim ni bilo všeč, da so si prizadevali za človekove pravice. Najbolj znani aktivisti, ki so bili umorjeni, so:

• Mohandas Gandhi (1948), vodja nenasilnih protestov proti britanskemu nadzoru nad Indijo
• Malcolm X (1965), vodja za državljanske pravice
• Martin Luther King, Jr. (1968), eden najpomembnejših voditeljev afroameriškega gibanja za državljanske pravice

Ameriška CIA (1960-1970)

Med letoma 1960 in 1965 je ameriška Centralna obveščevalna agencija (CIA) vsaj osemkrat poskušala umoriti kubanskega voditelja Fidela Castra.^p. 71 Približno v tem času je CIA načrtovala tudi atentat na Patricea Lumumbo, edinega demokratično izvoljenega voditelja Demokratične republike Kongo. ^{pp. 19–24}

Med letoma 1960 in 1970 je CIA spodbujala - in v nekaterih primerih tudi pomagala pri izvedbi - načrtov za atentate na: ^p. 256

• Rafael Trujillo, predsednik Dominikanske republike
• Ngo Dinh Diem, predsednik Južnega Vietnama
• general Rene Schneider, vodja čilske vojske, ki ni dovolil, da bi vojska strmoglavila demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja

Sedemdeseta - osemdeseta leta prejšnjega stoletja

Leta 1979 je iranska revolucija Iran spremenila v islamsko republiko. Skupina, imenovana Iranski dokumentacijski center za človekove pravice, navaja, da so voditelji iranske vlade med letoma 1979 in 1990 dali umoriti 162 ljudi v 19 različnih državah. Skupina pravi, da je Iran prenehal z atentati, ker je nemško sodišče izdalo nalog za aretacijo vodje iranske vojaške obveščevalne službe.

Egiptovski predsednik Anvar Sadat je bil leta 1981 umorjen na paradi. Ubili so ga ljudje, ki so želeli prevzeti državo in jo spremeniti v islamsko republiko.

Leta 1983 je bil umorjen Benigno Aquino mlajši. Aquino je bil proti Ferdinandu Marcosu, diktatorju, ki je vladal na Filipinih. Filipinci so bili tako razburjeni, da so sprožili nenasilno revolucijo ljudske moči. To je privedlo do konca Marcosove vlade. Aquinova vdova Corazon Aquino je postala predsednica Filipinov.

V Indiji je bila leta 1984 umorjena predsednica vlade Indira Gandhi. Naslednji predsednik vlade je postal njen sin Radživ Gandi. Umorjen je bil leta 1991. (Nista bila v sorodu z Mohandasom Gandijem.)

Od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes

Leta 1995 je bil umorjen izraelski predsednik vlade Jicak Rabin. Izraelci in Palestinci so pripravljali mirovni sporazum. Rabina je ubil ortodoksni Jud, ki se ni strinjal z mirovnim sporazumom. Številni zgodovinarji menijo, da je Rabinov umor eden glavnih razlogov za propad mirovnih pogajanj.

V Pakistanu je bila leta 2007 umorjena Benazir Buto. Buto je bila prva ženska, ki je bila izvoljena na čelo muslimanske države. Vodja Al Kaide je dejal, da so Buto ubili atentatorji Al Kaide. Dejal je, da so to storili, ker se je Buto poskušala znebiti nasilnih džihadističnih milic v Pakistanu. Dejal je, da je bila zaradi tega pomembna za Združene države, zato jo je Al Kaida ubila.

Fotografija ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja tik pred atentatom


Hitlerjeva konferenčna soba, potem ko so ga nekateri njegovi vojaki poskušali ubiti.


Ljudje se zberejo na Gandijevem pogrebu


Krvavi predmeti Indire Gandhi z dne, ko je bila ubita (zdaj v muzeju)

Statistika

V eni od raziskav so bili obravnavani atentati na nacionalne voditelje (voditelje držav, kot so predsedniki ali predsedniki vlad). Raziskava je pokazala, da je:

• Od leta 1895 so atentatorji poskušali ubiti državne voditelje 298-krat. Od tega je bilo ubitih 59 svetovnih voditeljev.
• Od leta 1950 je bil nacionalni voditelj umorjen v skoraj dveh od treh let.

V drugi študiji so preučili vse atentate med letoma 1946 in 2013. Vključevali so ne le državne voditelje, temveč tudi druge člane vlade (vključno z lokalnimi vladami) in ljudi, ki so bili proti vladi. Ta študija je pokazala, da je bilo med letoma 1946 in 2013 v 758 različnih napadih skupaj umorjenih 954 ljudi.

V tej študiji je bilo obravnavano tudi, kdo je bil najverjetneje umorjen. Od 954 oseb, ki so bile umorjene:

• 21 % jih je bilo poslancev parlamenta.
• 18 % jih je bilo voditeljev opozicije (voditeljev političnih strank ali skupin, ki so nastopali ali se borili proti vladi).
• 17 % jih je bilo nacionalnih voditeljev.
• 14 % je bilo vladnih ministrov.
• 10 % jih je bilo diplomatov.
• 5 % je bilo lokalnih politikov, kot so guvernerji ali župani.