Knjige kraljev: zgodovina od Salomona do babilonskega izgnanstva (Stara zaveza)

1. in 2. kralj, kot tudi 1. in 2. Samuelova ter 1. in 2. knjiga kronike, sta pravzaprav ena knjiga. Poimenovali so jo preprosto "Kralji". Vendar so jo prevajalci Septuaginte (grški prevod Stare zaveze) razdelili na dve knjigi, zato je bila v latinskem prevodu in številnih drugih različicah zapisana kot 1 in 2 kralja.

Razdelitev med 1. in 2. kraljevsko knjigo je bila opravljena po smrti Ahaba v severnem kraljestvu (22,37) in Jozafata v južnem kraljestvu (22,50).

Kdo je avtor (pisec) 1,2 kraljev ni zanesljivo znano. Judovsko izročilo pravi, da je 1,2 kralja napisal Jeremija, vendar ljudje danes običajno ne mislijo tako. Kdor koli je bil avtor, je poznal Peto Mojzesovo knjigo, tako kot mnogi izraelski preroki. Uporabil je tudi veliko virov, kot so "knjige Salomonovega letopisa" (11,41 NIV), "knjiga letopisov izraelskih kraljev" (14,19 NIV) in "knjiga letopisov judovskih kraljev" (14,29 NIV)". Verjetno so bili uporabljeni tudi drugi viri, kot so tisti znotraj Kronike).

1,2 Kraljev daje veliko kronoloških informacij. Navedeno je, koliko časa vladajo posamezni kralji, pogosto pa so navedeni tudi drugi podatki, kot je starost vladarja, ko je postal kralj.

Če svetopisemske podatke povežemo s podatki iz asirskih kronoloških zapisov, lahko kot leto Ahabove smrti določimo leto 853 pr. n. št., kot leto začetka vladavine Jehuja pa leto 841. Tako lahko vemo, da se je delitev kraljestva zgodila leta 930 pr. n. št. in da so Asirci Samarijo premagali leta 722-721 ter da je Jeruzalem leta 586 padel pod Babilonce.

Podatki o povezavi med vladavinama Izraelovega in Judovega kraljestva imajo nekaj težav, ki so se jim dolgo časa čudili. V zadnjem času pa je bila večina teh težav rešena s prepoznavanjem stvari, kot so možnosti vladanja, ki se prekrivajo, sinovi, ki vladajo skupaj z očeti, razlike v letnem času, v katerem se je uradno začela vladavina kralja, in razlike v tem, kako se je obravnavalo prvo leto kralja.

Kralji in zaveze

1,2 Kraljev ne navaja natančno svojega namena ali teme, vendar je zelo verjetno, da je avtor želel napisati svoje gradivo kot nadaljevanje, naslednjo knjigo po Samuelovih knjigah: zgodovino o kraljih po zavezi.

Pisatelj ni skušal prikazati družbene, politične ali ekonomske zgodovine izraelskih kraljev, kot to počne večina današnjih zgodovin. O Omriju, ki je bil zelo mogočen kralj in pomembna politična oseba, piše le v šestih vrsticah (16,23-28) in preprosto pove, da je "delal zlo v Gospodovih očeh" (16,25). Tudi o Jeroboamu drugem, ki je bil kralj severnega Izraela, ko je bil ta najmočnejši, je pisano zelo na kratko (2 Kr 14,23-29).

Prav tako ne piše ničesar o prvih letih judovskega kralja Jozije, ampak dolgo opisuje, kako so začeli ponovno izpolnjevati zavezo v njegovem 18. letu kraljevanja (2 Kr 22,3-23,28). Ničesar ne pove o tem, zakaj se je Jošija pri Megidu spopadel z egiptovskim faraonom Neco.

Kralji, o katerih je največ napisanega v Kraljevih knjigah, so kralji, ki so bodisi dobro spoštovali zavezo, jo zelo hudo kršili ali pa so se pomembno srečali z enim od Božjih prerokov. Ahab, Omrijev sin, in Manasse sta prelomila zavezo tako, da je bila nevarna za Izrael, zato avtor veliko piše o obeh; o Ezekiji (2 Kr 18,1-20,21) in Joziju (2 Kr 22,1-23,29) se veliko piše, ker sta skušala ljudstvo spomniti na obljube zaveze. To sta edina dva kralja, s katerima je pisec resnično zadovoljen zaradi njune zvestobe Gospodu.

Drugi pomemben del 1. in 2. kraljevske knjige je, da pisatelj pokaže povezavo med prerokbo in njenim izpolnjevanjem (uresničevanjem) v zgodovini. Vsaj 11 prerokb je zapisanih kot resničnih. Pisatelj tudi pokaže pomen prerokov kot Božjih poslancev, ki kraljem in ljudem Izraela sporočajo, naj se vrnejo k Bogu. Navadno nihče ni prisluhnil njihovim opozorilom (na primer Ahija, Šemija, Mikija, Jona, Izaija, Hulda), pisatelj pa zelo veliko piše o Eliji in Elizeju.