Knjige kraljev: zgodovina od Salomona do babilonskega izgnanstva (Stara zaveza)
Knjige kraljev so sklop knjig v Stari zavezi. Tako judovstvo kot krščanstvo jih obravnavata kot del Svetega pisma. Knjige kraljev opisujejo zgodovino izraelskih kraljev od konca Davidove vladavine do babilonskega izgnanstva (torej pišejo o obdobju približno 453 let). Po dolgem opisu Salomonove vladavine v 1,2 kraljevih knjigah piše o tem, kako se je Izraelovo kraljestvo razdelilo, nato pa prikazuje razvoj Izraelovega in Judovega kraljestva.
Zgradba in vsebina
Knjige so v večini krščanskih izdaj razdeljene na dve knjigi: 1. kralji in 2. kralji. V hebrejski tradiciji gre za eno knjigo, imenovano Melakhim (kralji), ki je del skupa, imenovanega Prejšnji preroki (Former Prophets). Besedilo nadaljuje pripoved, ki se začne v knjigah Samuelovih, in pokriva glavne dogodke od Salomona do padca Jeruzalema in izgnanstva v Babilon (586 pr. n. št.).
Vsebina vključuje:
Avtorstvo in čas nastanka
Sodobni učenjaki Pisma pogosto povezujejo knjige kraljev s t. i. deuteronomističnim slojem ali tradicijo, ki obsega knjige od Ponovljene zakoniku do Kraljev. Študije kažejo, da je besedilo nastajalo in bilo urejeno v več fazah, najintenzivnejša ureditev pa je običajno umeščena v pozno 7. ali 6. stoletje pr. n. št., predvsem v obdobju babilonskega izgnanstva ali tik pred njim. Namen urejanja je bil najverjetneje teološki in pastoralni: razložiti vzroke nesreče (izgnanstva) v skladu z idejo o zavezi in vzajemnih posledicah zvestobe ali nezvestobe Bogu.
Glavne teme
Zaveza in posledice: Ponavljajoča se misel je, da Bog nagrajuje zvestobo in kaznuje odpadništvo od zaveze (posebej čaščenje tujih bogov).
Vloga prerokov: Preroki niso le prerokovali prihodnosti, temveč so bili moralni sodniki in nasprotniki križanja vere in politike (Elija, Elizej, kasneje Izaija, Jeremija ipd.).
Centralizacija bogoslužja: Ena od tem je vprašanje pokvarjene ali pravilne oblike čaščenja; reforme nekaterih kraljev so bile predstavljene kot povratek k osrednjemu templju in k Mozejevim zapovedim.
Literarne značilnosti in viri
Besedilo uporablja serijo tipičnih elementov: regnalne formule, kronološke uskladitve med obema kraljestvoma, citate iz »letopisov kraljev« ali »kronik«, do katerih se pogosto sklicuje ("glej letopise kraljev Izraela/Jude"). Takšni sklici kažejo, da so avtorji uporabljali raznolike pisne vire in uradne arhive. Pripoved vključuje tudi pripovedi z izrazitim literarnim in teološkim poudarkom (npr. spori med Elijo in Ahabom, čudeži Eliseja, odkritje »knjige zakona« v času Jozaije).
Zgodovinski pomen in zanesljivost
Knjige kraljev so dragocen vir za proučevanje politične in verske zgodovine starodavnega Izraela in Jude. Vendar gre predvsem za teološko obdelano zgodovino: uredniki so dogodke interpretirali skozi prizmo zaveze in božje pravičnosti, kar včasih pomeni selektivno izpostavljanje ali priredbo dejstev. Arheološki dokazi pogosto potrjujejo nekatere dogodke in običaje iz besedila, medtem ko za druge epizode ostaja zgodovinska interpretacija predmet razprav.
Kanonizacija, različice in vpliv
Knjige kraljev so del hebrejske Biblije in krščanske Stare zaveze. V grški Septuaginti so bile prevedene in razdeljene nekoliko drugače, kar je vplivalo na različne razdelitve in številčenje poglavij v kasnejših izdajah. Njihov vpliv se kaže v teologiji, literaturi in zgodovinskem mišljenju judovstva in krščanstva ter v sodobnih zgodovinskih in biblijskih študijah.
Za nadaljnje branje so koristni komentarji, primerjalne študije s sodobnimi arheološkimi odkritji ter raziskave, ki se ukvarjajo z deuteronomističnim slojem in uredniškimi motivi v besedilu.
Naslov
| Stara zaveza Knjige Starega sporazuma, ki so skupne vsem kristjanom in Judom)
Dodatne knjige (skupne za katoličane in pravoslavne)
Grška in slovanska pravoslavna cerkev
Gruzijska pravoslavna cerkev
Ta škatla: · ogled · pogovor · uredi |
1. in 2. kralj, kot tudi 1. in 2. Samuelova ter 1. in 2. knjiga kronike, sta pravzaprav ena knjiga. Poimenovali so jo preprosto "Kralji". Vendar so jo prevajalci Septuaginte (grški prevod Stare zaveze) razdelili na dve knjigi, zato je bila v latinskem prevodu in številnih drugih različicah zapisana kot 1 in 2 kralja.
Razdelitev med 1. in 2. kraljevsko knjigo je bila opravljena po smrti Ahaba v severnem kraljestvu (22,37) in Jozafata v južnem kraljestvu (22,50).
Avtor in viri
Kdo je avtor (pisec) 1,2 kraljev ni zanesljivo znano. Judovsko izročilo pravi, da je 1,2 kralja napisal Jeremija, vendar ljudje danes običajno ne mislijo tako. Kdor koli je bil avtor, je poznal Peto Mojzesovo knjigo, tako kot mnogi izraelski preroki. Uporabil je tudi veliko virov, kot so "knjige Salomonovega letopisa" (11,41 NIV), "knjiga letopisov izraelskih kraljev" (14,19 NIV) in "knjiga letopisov judovskih kraljev" (14,29 NIV)". Verjetno so bili uporabljeni tudi drugi viri, kot so tisti znotraj Kronike).
Kronologija
1,2 Kraljev daje veliko kronoloških informacij. Navedeno je, koliko časa vladajo posamezni kralji, pogosto pa so navedeni tudi drugi podatki, kot je starost vladarja, ko je postal kralj.
Če svetopisemske podatke povežemo s podatki iz asirskih kronoloških zapisov, lahko kot leto Ahabove smrti določimo leto 853 pr. n. št., kot leto začetka vladavine Jehuja pa leto 841. Tako lahko vemo, da se je delitev kraljestva zgodila leta 930 pr. n. št. in da so Asirci Samarijo premagali leta 722-721 ter da je Jeruzalem leta 586 padel pod Babilonce.
Podatki o povezavi med vladavinama Izraelovega in Judovega kraljestva imajo nekaj težav, ki so se jim dolgo časa čudili. V zadnjem času pa je bila večina teh težav rešena s prepoznavanjem stvari, kot so možnosti vladanja, ki se prekrivajo, sinovi, ki vladajo skupaj z očeti, razlike v letnem času, v katerem se je uradno začela vladavina kralja, in razlike v tem, kako se je obravnavalo prvo leto kralja.
Teme
Kralji in zaveze
1,2 Kraljev ne navaja natančno svojega namena ali teme, vendar je zelo verjetno, da je avtor želel napisati svoje gradivo kot nadaljevanje, naslednjo knjigo po Samuelovih knjigah: zgodovino o kraljih po zavezi.
Pisatelj ni skušal prikazati družbene, politične ali ekonomske zgodovine izraelskih kraljev, kot to počne večina današnjih zgodovin. O Omriju, ki je bil zelo mogočen kralj in pomembna politična oseba, piše le v šestih vrsticah (16,23-28) in preprosto pove, da je "delal zlo v Gospodovih očeh" (16,25). Tudi o Jeroboamu drugem, ki je bil kralj severnega Izraela, ko je bil ta najmočnejši, je pisano zelo na kratko (2 Kr 14,23-29).
Prav tako ne piše ničesar o prvih letih judovskega kralja Jozije, ampak dolgo opisuje, kako so začeli ponovno izpolnjevati zavezo v njegovem 18. letu kraljevanja (2 Kr 22,3-23,28). Ničesar ne pove o tem, zakaj se je Jošija pri Megidu spopadel z egiptovskim faraonom Neco.
Kralji, o katerih je največ napisanega v Kraljevih knjigah, so kralji, ki so bodisi dobro spoštovali zavezo, jo zelo hudo kršili ali pa so se pomembno srečali z enim od Božjih prerokov. Ahab, Omrijev sin, in Manasse sta prelomila zavezo tako, da je bila nevarna za Izrael, zato avtor veliko piše o obeh; o Ezekiji (2 Kr 18,1-20,21) in Joziju (2 Kr 22,1-23,29) se veliko piše, ker sta skušala ljudstvo spomniti na obljube zaveze. To sta edina dva kralja, s katerima je pisec resnično zadovoljen zaradi njune zvestobe Gospodu.
Drugi pomemben del 1. in 2. kraljevske knjige je, da pisatelj pokaže povezavo med prerokbo in njenim izpolnjevanjem (uresničevanjem) v zgodovini. Vsaj 11 prerokb je zapisanih kot resničnih. Pisatelj tudi pokaže pomen prerokov kot Božjih poslancev, ki kraljem in ljudem Izraela sporočajo, naj se vrnejo k Bogu. Navadno nihče ni prisluhnil njihovim opozorilom (na primer Ahija, Šemija, Mikija, Jona, Izaija, Hulda), pisatelj pa zelo veliko piše o Eliji in Elizeju.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so knjige kraljev?
O: Knjige kraljev so sklop knjig v Stari zavezi, ki jih judovstvo in krščanstvo obravnavata kot del Svetega pisma.
V: Kaj opisuje?
O: Knjige kraljev opisujejo zgodovino izraelskih kraljev od konca Davidove vladavine do babilonskega izgnanstva, kar zajema približno 450 let.
V: Kaj piše o Salomonovem vladanju?
O: Dolgo opisuje Salomonovo vladavino.
V: Kako je bil Izrael razdeljen?
O: V 1. in 2. kraljestvu piše, kako je bilo Izraelsko kraljestvo razdeljeno na dva dela - Izraelsko kraljestvo in Judovo kraljestvo.
V: Kdo je napisal ti knjigi?
O: Ni znano, kdo je napisal ti knjigi, vendar se domneva, da ju je napisalo več avtorjev v določenem časovnem obdobju.
V: Kdaj je bilo to obdobje?
O: To obdobje je trajalo od konca Davidove vladavine do časa pred babilonskim izgnanstvom, torej približno 450 let.
V: Kakšen je njihov pomen za judovstvo in krščanstvo? O:Kraljevi knjigi sta pomembni tako za judovstvo kot za krščanstvo, saj sta del njunih verskih spisov.
