Deuterokanonične knjige: definicija, izvor in pomen v krščanstvu

Deuterokanonične knjige: odkrijte njihovo definicijo, izvor v grščini in pomen v krščanstvu — spoznajte spore med katoličani, pravoslavci in protestanti.

Deuterokanonične knjige v grščini pomenijo "drugi kanon". Običajno pomeni dele Svetega pisma, ki jih uporabljajo le nekatere krščanske cerkve (predvsem rimskokatoliška in pravoslavna). Knjige so bile prvotno napisane v grškem jeziku in izvirajo iz obdobja približno 250-150 let pred Kristusom.

Knjige niso del judovskega Tanakha (imenovanega tudi hebrejsko Sveto pismo), saj je njihov izvirni jezik grščina in ne hebrejščina. Nekatere knjige, ki jih katoličani štejejo za deuterokanonične, so:

• Tobitova knjiga
• Knjiga Judita
• Prva knjiga Makabejcev, imenovana tudi 1 Makabejci
• Druga knjiga Makabejcev, imenovana tudi 2 Makabejci
• Salomonova modrost, imenovana tudi Knjiga modrosti
• Sirahova knjiga, imenovana tudi Ecclesiasticus
• Baruhova knjiga, katere zadnje poglavje je Jeremijevo pismo

Knjigi Daniel in Ester sta v katoliških Svetem pismu daljši kot v protestantskih, ker vsebujeta več zgodb.

Večina protestantskih krščanskih cerkva meni, da deuterokanoničnih knjig ni navdihnil Bog. Te knjige imenujejo apokrifi. Martin Luther je menil, da so te knjige zelo dobro in koristno branje, Janez Kalvin pa, da so satanovo delo.

Izvor, jezik in zgodovinski kontekst

Deuterokanonične knjige so predvsem besedila, ki so nastala v času helenistične in pozno-helenske judovske skupnosti. Veliko jih je ohranjeno v grščini, ker so bile pogosto vključene v prevod judovskega Svetega pisma, znan kot Septuaginta (LXX), ki je nastal v 3.–2. st. pr. Kr. in je bil razširjen med judovskimi skupnostmi izven Jeruzalema. Čeprav so nekatere knjige izvirno napisane v grščini, so za nekatere najdene tudi semitske (hebrejske ali aramejske) različice ali fragmenti, ki jih prek sistematičnih izkopavanj in odkritij, med drugim tudi med Morja mrtvega, preučujejo zgodovinski in tekstopisni strokovnjaki.

Kanonizacija in položaj v različnih cerkvah

Vprašanje vključenosti teh knjig v kanon je razdelilo krščanske tradicije. Rimskokatoliška cerkev jih je potrjevala postopoma; odločilen trenutek je bil Sveti koncil Trenta (1545–1563), ki je potrdil njihov kanonični status kot del Stare zaveze. Jerome (prevajalec Vulgate) je sicer označil nekatere od teh knjig kot manj verodostojne, a jih je vključil v latinski prevod.

Pravoslavne cerkve običajno priznavajo več besedil, pri čemer obstajajo manjše razlike med posameznimi narodnimi cerkvami; mnogo pravoslavnih liturgij temelji na Septuaginti. Protestantske cerkve so v obdobju reformacije večino deuterokanoničnih knjig ločile, jih pogosto označile kot apokrife in jih niso vštetele v kanon Stare zaveze; nekateri reformatorji, kot je omenjeni Martin Luther, so jih vseeno priporočali kot koristno berilo, drugi, npr. Janez Kalvin, so bili bolj kritični.

Glavna vsebina in teološki pomen

• Modrostna literatura: Salomonova modrost (Knjiga modrosti), Sirah (Ecclesiasticus) in deli Psalmskih dodatkov prinašajo učenja o modrosti, pravičnosti, premišljenem življenju in strahu pred Bogom.
• Zgodovinska in narativna dela: 1. in 2. Makabejci predstavljata pomembne zgodbe o odporu proti helenizaciji in dogodkih, ki so predhodili nastanku Hasmonejske dinastije; ponujajo zgodovinski okvir za razumevanje judovstva v 2. st. pr. Kr.
• Nauki o molitvi, dobrodelnosti in posmrtnem življenju: Nekatera besedila (npr. Tobit, 2. Makabejci) vsebujejo pasuse, ki so vplivali na katoliška učenja o pomenu molitve in darovanja za pokojne, točkajo možnosti vpogleda v vprašanje vmesnega stanja (npr. molitve za mrtve v 2 Mak 12:45).
• Dodatki k Danielu in Ester: V Danielu najdemo molitev Azarije in pesem treh mladeničev, zgodbo o Susani ter pripoved o Beli in zmaju; Esther pa v katoliških izdajah vsebuje dodatne odlomke z molitvami in podrobnostmi, ki niso prisotni v hebrejski besedi.

Kratka predstavitev omenjenih knjig

• Tobitova knjiga — pripoved o pobožnem Tobitu, njegovem sinu Toviju in vmesnih dogodkih, ki izpostavljajo previdnost, zvestobo, poročni in angelski motiv; poudarja vlogo miloščine in družinske pobožnosti.
• Knjiga Judita — zgodovinska/legendna zgodba o Juditi, ki s premetenostjo reši svoje ljudstvo pred tujo silo; pogosto obravnavana kot primer odrešilnega dejanja in zaupanja v Boga.
• Prva knjiga Makabejcev — kronika dogodkov upora oziroma vstaje Hasmonejev; pomemben vir za razumevanje političnega in verskega ozadja Judov v 2. st. pr. Kr.
• Druga knjiga Makabejcev — osredotoča se bolj na religiozne vidike in mučeništvo, vsebuje tudi znane odlomke o molitvah za mrtve.
• Salomonova modrost (Knjiga modrosti) — filozofsko-modrostna dela, ki slavi modrost, pravičnost in posebni odnos Boga do pravičnih; vplivna pri razvoju judovske in krščanske modrostne teologije.
• Sirahova knjiga (Ecclesiasticus) — zbirka praktičnih nasvetov za življenje in pobožnost, pisana v modrostnem slogu; pogosto citirana zaradi svojih praktičnih moralnih opomb.
• Baruhova knjiga — vključno z Jeremiijevim pismom v nekaterih izdajah; vsebuje pokorno pesništvo, prošnje in opomine k vrnitvi k Bogu.

Razlike v besedilih in prevodih

Različne krščanske tradicije uporabljajo različne redoslede in besedne različice teh knjig. V protestantskih izdajah Biblije so dodatki k Danilu in Esteru pogosto predstavljeni kot "dodatki" ali v ločenem delu, imenovanem Apokrifa. Katoliški in pravoslavni prevodi temeljijo na Septuaginti in Vulgati, pri čemer se lahko naslovlja in številčenje poglavij razlikuje.

Vpliv na bogoslužje in teologijo

Deuterokanonične knjige so bile in so še vedno del bogoslužnih branj, hvalnic in teoloških razprav v cerkvah, ki jih priznavajo. Z njihovo pomočjo so se razvijale teze o modrosti, pravičnosti, pomenu dobrih del, molitvi za mrtve in drugih praksah, ki so v določenih tradicijah pomembno vplivale na doktrino in pastoralno življenje.

Sodobna znanstvena raziskava

Moderni tekstovni kritiki, zgodovinarji in arheologi preučujejo rokopise, prevode in semitske fragmente, da bi bolje razumeli izvor, zgodovinsko ozadje ter postopke prevajanja in sprejemanja teh besedil. Odkritja, kot so fragmenti in primerjalne študije Septuaginte, omogočajo poglobljeno razumevanje nastanka in rabe teh knjig v različnih judovskih in krščanskih skupnostih.

Zaključek

Deuterokanonične knjige so pomemben del verske, zgodovinske in literarne dediščine zahodnega in vzhodnega krščanstva. Njihov sprejem je odvisen od teološke tradicije in zgodovinske odločitve posameznih cerkva, vendar pa ne glede na kanonični status nudijo dragocene vpoglede v miselnost, pobožnost in zgodovinske okoliščine judovstva v obdobju pred in ob nastanku krščanstva.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj pomeni "deuterokanonični"?

V: Kdaj so bile napisane deuterokanonične knjige?

V: Kdaj je bila Stara zaveza, znana v judovski in protestantski religiji, napisana v hebrejščini?

V: Ali so deuterokanonične knjige del judovskega Tanakha (hebrejskega Svetega pisma)?

V: Kateri so primeri deuterokanoničnih knjig?

Išči po črki