Devterokanonične knjige
Deuterokanonične knjige v grščini pomenijo "drugi kanon". Običajno pomeni dele Svetega pisma, ki jih uporabljajo le nekatere krščanske cerkve (predvsem rimskokatoliška in pravoslavna). Knjige so bile prvotno napisane v grškem jeziku in izvirajo iz obdobja približno 250-150 let pred Kristusom.
Knjige niso del judovskega Tanakha (imenovanega tudi hebrejsko Sveto pismo), saj je njihov izvirni jezik grščina in ne hebrejščina. Nekatere knjige, ki jih katoličani štejejo za deuterokanonične, so:
- Tobitova knjiga
- Knjiga Judita
- Prva knjiga Makabejcev, imenovana tudi 1 Makabejci
- Druga knjiga Makabejcev, imenovana tudi 2 Makabejci
- Salomonova modrost, imenovana tudi Knjiga modrosti
- Sirahova knjiga, imenovana tudi Ecclesiasticus
- Baruhova knjiga, katere zadnje poglavje je Jeremijevo pismo
Knjigi Daniel in Ester sta v katoliških Svetem pismu daljši kot v protestantskih, ker vsebujeta več zgodb.
Večina protestantskih krščanskih cerkva meni, da deuterokanoničnih knjig ni navdihnil Bog. Te knjige imenujejo apokrifi. Martin Luther je menil, da so te knjige zelo dobro in koristno branje, Janez Kalvin pa, da so satanovo delo.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj pomeni "deuterokanonični"?
O: Deuterokanonični v grščini pomeni "drugi kanon" in se običajno nanaša na dele Svetega pisma, ki jih uporabljajo le nekatere krščanske cerkve (predvsem rimskokatoliška in pravoslavna).
V: Kdaj so bile napisane deuterokanonične knjige?
O: Deuterokanonične knjige so v rokopisih v grškem jeziku napisali Judje, ki so živeli na grško govorečih območjih ob Sredozemskem morju med letoma 250 in 50 pred našim štetjem, tako kot vse knjige Stare zaveze.
V: Kdaj je bila Stara zaveza, znana v judovski in protestantski religiji, napisana v hebrejščini?
O: Stara zaveza, kot je znana v judovski in protestantski religiji, je bila v hebrejščini napisana šele okoli leta 900 n. št. in je bila omejena na to, kar se danes imenuje "kanoni".
V: Ali so deuterokanonične knjige del judovskega Tanakha (hebrejskega Svetega pisma)?
O: Ne, niso del judovskega Tanakha (imenovanega tudi hebrejsko Sveto pismo), čeprav so jih kot Sveto pismo navajali tudi v srednjem veku, kot je razvidno iz judovske Mišne in poznejših rabinskih spisov, celo v 6. stoletju našega štetja. Sedanji judovski kanon je bil zaključen v 10. stoletju našega štetja.
V: Kateri so primeri deuterokanoničnih knjig?
O: Nekateri primeri deuterokanoničnih knjig so Tobitova knjiga, Juditina knjiga, Prva knjiga Makabejcev (1. Makabejcev), Druga knjiga Makabejcev (2. Makabejcev), Salomonova modrost (Knjiga modrosti), Sirahova knjiga (Ecclesiasticus), Baruhova knjiga, katere zadnje poglavje je Jeremijevo pismo, Daniel, Ester.
V: Zakaj so te knjige daljše od tistih, ki jih najdemo v protestantskih Biblijah? O: Te knjige so daljše od tistih, ki jih najdemo v protestantskih Biblijah, ker vsebujejo več zgodb.
V: Kako na te knjige gledajo protestanti? O: Mnogi protestanti teh knjig ne sprejemajo kot od Boga navdihnjenih in zanje uporabljajo slabšalni izraz - apokrifi. Martin Luther je menil, da jih je dobro brati, John Calvin pa jih je bral in preučeval, vendar ni menil, da bi morale biti del Svetega pisma.
