Apokrifa
Apokrifi so verska besedila, ki so v nekaterih različicah katoliškega Svetega pisma. Druge različice jih izpuščajo. Beseda izvira iz starogrškega ἀπόκρυφα (apokrif). Apokrifi pomenijo tiste, ki so bili skriti. Na splošno se izraz uporablja za spise, ki niso bili del kanona. Obstaja več razlogov, zakaj ta besedila niso bila vključena v kanon. Besedila je morda poznalo le malo ljudi ali pa so bila izpuščena, ker se njihova vsebina ne ujema z vsebino drugih knjig Svetega pisma. Nekateri apokrifi so bili napisani pozneje in zato niso bili vključeni.
V avtorizirani različici kralja Jakoba so te knjige poimenovane "apokrifi". Ločila jih je, ker je tako zapisano v Svetem pismu v 2. Esdra 14,46: "Zadnjih sedemdeset pa obdrži, da jih boš izročil le tistim, ki so med ljudstvom modri: V njih je namreč izvir razumevanja, izvir modrosti in potok spoznanja.
Rimskokatoliške Biblije imajo te knjige v Stari zavezi. Ne imenujejo jih apokrifi. Imenujejo jih deuterokanonične, kar pomeni, da spadajo v drugi kanon. Kanon pomeni le uradni seznam literarnih del, ki so sprejeta kot predstavniki nekega področja. Na prvem seznamu so knjige, ki so bile prvič napisane v hebrejščini. Ta drugi seznam je seznam knjig, ki so bile prvič napisane v grščini.
Nekateri pravijo.
Te knjige so bile shranjene v katoliških Biblijah, ker se verjame, da je bilo Sveto pismo, ki ga je bral Jezus, Sveto pismo, ki je vključevalo knjige "apokrifa", deuterokanonične knjige. Znano je, da je bila v Jezusovem času najbolj priljubljena različica Svetega pisma grška Septuaginta - ki vključuje te dodatne knjige. Zato so zgodnji cerkveni očetje citirali iz Svetega pisma, ki je vključevalo te knjige.
Drugi pravijo.
Kristjani se ne strinjajo glede apokrifov. Drugi poudarjajo, da so bili 'apokrifi' v vseh krščanskih Biblijah do leta 1828. Leta 1828 so bile te knjige iz nekaterih Biblij odstranjene. Prevajalci Biblije kralja Jakoba so dejali, da so bile te knjige napisane zato, da bi ljudi pripravile na Jezusa, tako kot je to storil Janez Krstnik. Dejali so, da so te knjige uporabljali tudi apostoli. Tudi sodobni člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (včasih imenovani mormoni) imajo namige v Mormonovi knjigi.
Ni dvoma, da so bile te knjige v vzhodnih pravoslavnih cerkvah vedno del Svetega pisma, zato zagotovo niso bile dodane leta 1500. Okoli leta 80 n. št. je judovski svet (sanhedrin) sklenil, da se te knjige črtajo iz hebrejskega Svetega pisma, vendar so ostale v krščanskem Svetem pismu. Kmalu zatem, ko je krščanstvo v 4. stoletju postalo edina religija rimskega imperija, so se Rimljani odločili izločiti vse iste knjige, ki jih je izločil sanhedrin, nekatere pa so premaknili v "apokrife".
Besedila apokrifov
Knjige apokrifov (morda niso v zaporedju):
- Esdras
- Tobitova knjiga (Vulgata in Luter jo imenujeta "Tobias")
- Juditina knjiga
- Knjiga modrosti
- Ecclesiasticus
- Baruch
- Susanna
- 1. in 2. Makabejci
Opomba: Med drugimi kandidati za apokrifne spise sta tudi domnevno izgubljena dela Ester in Siraha.
Za Novo zavezo obstajajo tudi kandidati za apokrife:
- Petrov evangelij je bil verjetno napisan v 2. stoletju. Leta 1886/1887 so ga odkrili v grobu nekega meniha v Egiptu. Ta grob je vseboval papirus iz 9. stoletja.
- Odlomki iz papirusov iz Oksirinha
- Egertonov evangelij
- Tomažev evangelij
- Odlomek skrivnega Markovega evangelija
Vprašanja in odgovori
V: Kakšna je definicija apokrifov?
O: Beseda apokrifa izvira iz starogrškega ἀπόκρυφα (apokrypha) in pomeni "tisti, ki so bili skriti". Na splošno se uporablja za spise, ki niso bili del kanona.
V: Zakaj ta besedila niso vključena v kanon?
O: Ta besedila je morda poznalo le malo ljudi ali pa so bila izpuščena, ker se njihova vsebina ne ujema z vsebino drugih knjig Svetega pisma. Nekatera od njih so bila morda napisana pozneje, kar bi pojasnilo, zakaj so bila izključena iz kanona.
V: Kako je avtorizirana različica Kralja Jakoba omenjala te knjige?
O: Avtorizirana verzija kralja Jakoba je te knjige imenovala "apokrifi" in jih ločila od drugih delov Svetega pisma zaradi 2. Esdra 14,46, kjer je navedeno, da naj bi bil dostop do njih omogočen le modrim ljudem.
V: Kako te knjige poimenujejo rimskokatoliške Biblije?
O: Rimskokatoliške Biblije te knjige označujejo kot deuterokanonične, kar pomeni, da spadajo v drugi seznam ali kanon literarnih del, ki so sprejeta kot predstavniki nekega področja. Ta drugi seznam je sestavljen iz knjig, ki so bile najprej napisane v grščini in ne v hebrejščini kot tiste na prvem seznamu.
V: Kaj pomeni, da je nekaj deuterokanonično?
O: Deuterokanonično se nanaša zlasti na verska besedila, ki spadajo na drugi seznam ali kanon, sprejet kot predstavnik nekega področja. Ta drugi seznam je sestavljen predvsem iz del, napisanih v grščini in ne v hebrejščini, kot so tista na prvem seznamu.
V: Kaj v tem kontekstu pomeni "kanon"?
O: V tem kontekstu se "kanon" preprosto nanaša na uradni seznam literarnih del, ki predstavljajo neko področje.