Apokrifi so verska besedila, ki se pojavljajo v nekaterih različicah Svetega pisma, medtem ko jih druge različice izpuščajo. Beseda izvira iz starogrškega ἀπόκρυφα (apokrif) in dobesedno pomeni tiste, ki so bili skriti. Splošno se izraz uporablja za spise, ki niso bili vključeni v uradni kanon. Razlogi za izključitev so različni: besedila je morda poznalo le malo ljudi, njihova vsebina se ni ujemala z vsebino drugih knjig Svetega pisma, ali pa so bila napisana šele pozneje in zato niso bila sprejeta kot avtoritativna.

V avtorizirani različici kralja Jakoba so te knjige poimenovane "apokrifi" in so bile pogosto ločene od kanoničnih besedil. Kot primer se sklicujejo na besedilo v Svetem pismu v 2. Esdra 14,46: "Zadnjih sedemdeset pa obdrži, da jih boš izročil le tistim, ki so med ljudstvom modri: V njih je namreč izvir razumevanja, izvir modrosti in potok spoznanja."

Rimskokatoliške Biblije vključujejo več teh knjig v Stari zavezi, a jih ne označujejo kot apokrifne, temveč kot deuterokanonične — to pomeni, da jih Cerkev uvršča v kanon kot "drugi" ali dodatni nabor knjig. Ta razlika v poimenovanju izhaja tudi iz zgodovinskega dejstva, da so bile prve (tiste na "prvem seznamu") pogosto napisane prvotno v hebrejščini, medtem ko so nekatere knjige na "drugem seznamu" prvotno zapisane v grščini (lahko pa gre tudi za prevode ali poznejša dela).

Katera besedila običajno sodijo med apokrifne ali deuterokanonične?

Navedba se razlikuje glede na tradicijo, vendar med pogosto omenjenimi knjigami, ki jih katoliška Cerkev šteje za deuterokanonične, sodijo (na kratko):

  • Tobit
  • Judita
  • Modrost Sirahova (Ecclesiasticus)
  • Modrost Salomonova (Sofija)
  • Baruh (vključno z dodatki)
  • 1. in 2. Makkabejci
  • Dodatki k Esterni in Danilu (npr. Molitev Azarijina, Susana, Bel in zmaj)

Prav tako obstajajo dodatna besedila, ki jih priznavajo nekatere pravoslavne cerkve (npr. 3. Makkabejci, Psalm 151, Molitev Manassesova) ali pa so bila v preteklosti uvrščena v razne sezname apokrifov. Različne krščanske, judovske in zgodnjekristjanske skupnosti so imele različen nabor sprejetih besedil.

Zakaj so nekatera besedila izključena iz kanona?

Glavni kriteriji, ki so v zgodnjih stoletjih odločali o vključenju besedil v kanon, so bili:

  • Apostolski izvor ali starodavnost — ali besedilo izvira iz apostolskega časa ali iz zgodnje judovske tradicije;
  • Priljubljenost in uporaba — ali so ga uporabljale skupnosti v bogoslužju in pouku;
  • Skladnost z naukom — ali se vsebina ujema z učenjem drugih sprejetih knjig;
  • Pravovernost in avtoriteta — ali je bilo sprejeto kot duhovno koristno in verodostojno.

Besedila, ki so bila bolj pozna, lokalno znana ali so vsebovala teološke ali zgodovinske nepodprte trditve, so pogosto ostala zunaj kanona. V nekaterih primerih so bila apokrifna besedila vključena v nekatere prevode (npr. Septuaginta), zato so bila prisotna v cerkvenih knjigah, čeprav niso bila univerzalno kanonizirana.

Razlike med veroizpovedmi

Obstajajo pomembne razlike v tem, katera besedila posamezne tradicije priznavajo kot kanonična:

  • Katoliška Cerkev je na svetovnih zborih in predvsem na Council of Trent (1546) formalno potrdila seznam, ki vključuje deuterokanonične knjige kot del Svetega pisma.
  • Protestantske tradicije (po reformaciji) so te knjige običajno postavile izven kanona; nekateri protestantski prevodi jih vključijo v ločenem delu z naslovom "Apokrifi", drugi jih popolnoma izpustijo. Martin Luther in drugi reformatorji so o tem imeli različna stališča.
  • Pravoslavne cerkve priznavajo več različnih knjig, vključno z nekaterimi, ki jih zahodna tradicija ne priznava, pri tem pa se lahko kanoni med pravoslavnimi cerkvami razlikujejo.

Jezik, izvor in zgodovinska vrednost

Veliko apokrifnih ali deuterokanoničnih knjig je znanih iz grških prepisov (deloma zaradi širjenja Septuaginte), nekatere pa imajo temelje v hebrejskih ali aramejskih izvirnikih ali fragmentih. Zgodovinarji in biblijski učitelji te tekste ne ocenjujejo samo z vidika kanoničnosti, temveč tudi zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in religioznega pomena. Na primer, knjige Makkabejcev vsebujejo dragocene informacije o judovski zgodovini in dogodkih, povezanih s praznikom Hanuka.

Pomen za sodobne bralce

Apokrifi in deuterokanonične knjige so lahko pomembni iz več razlogov:

  • prinašajo zgodovinske in kulturne podatke, ki pomagajo razumeti kontekst Svetega pisma;
  • vsebujejo etične in modroslovne učbenike, ki so za mnoge verujoče duhovno koristni;
  • v liturgiji in tradiciji nekaterih cerkva imajo še vedno pomembno mesto.

Če vas zanima, ali katera od teh knjig velja kot kanonična v določeni verski skupnosti, preverite izdajo Svetega pisma, ki jo uporablja ta skupnost, ali uradne dokumente znotraj te tradicije.

Za nadaljnje raziskovanje lahko primerjate različne prevode in proučite odločitve cerkvenih svetov (npr. sobori v Hipponu, Kartagini, pa tudi Trent), saj se na ta način lažje razjasnijo razlike med kanoni in razumevanje vloge apokrifnih besedil v zgodovini krščanstva.