Babilon

asirsko obdobje

V času vladavine asirskega kralja Sennacheriba je bila Babilonija v stalnem stanju upora, ki se je pomiril šele s popolnim uničenjem mesta Babilon. Leta 689 pr. n. št. so porušili njegovo obzidje, templje in palače, ruševine pa so vrgli v reko Arakhtu na južni strani mesta. To dejanje je pretreslo versko zavest Mezopotamije. Potem ko sta Sennacheriba ubila dva njegova sinova, je njegov naslednik Esarhaddon pohitel z obnovo starega mesta. Tam je bil kronan in tam je del leta tudi živel.

Babilonci so v kasnejšem strmoglavljenju asirskega cesarstva videli še en primer božjega maščevanja.

Neobabilonsko kaldejsko cesarstvo

Babilon se je leta 612 pr. n. št. znebil asirske oblasti in postal prestolnica novobabilonskega kaldejskega cesarstva.

Po ponovni pridobitvi babilonske neodvisnosti je sledilo novo obdobje gradnje in Nebukadnezar II (604-561 pr. n. št.) je Babilon spremenil v eno od čudes antičnega sveta. Nebukadnezar je ukazal popolno obnovo cesarskega območja, vključno z obnovo zigurata Etemenanki in gradnjo Ištarskih vrat - najbolj spektakularnih od osmih vrat, ki so obkrožala babilonski obod. Od prvotnih Ištarskih vrat so bili najdeni le temelji in raztresene opeke.

Nebukadnezar je zaslužen tudi za gradnjo visečih babilonskih vrtov (eno od sedmih čudes antičnega sveta), ki naj bi jih zgradil za svojo hrepenečo ženo Amiitis. Ali so vrtovi res obstajali, je sporno. Zgodovinarji se ne strinjajo glede lokacije in nekateri menijo, da so bili morda zamenjani z vrtovi v Ninivah.

Perzija osvoji Babilon

Leta 539 pr. n. št. je novobabilonsko cesarstvo v bitki pri Opisu padlo pod udarom perzijskega kralja Kira Velikega. Babilonsko obzidje je bilo zelo visoko in debelo. V mesto je bilo mogoče vstopiti le skozi številna vrata. Evfrat je tekel tik ob obzidju in Kir se je odločil, da bo za vstop v mesto uporabil reko. Kirovi vojaki so Evfrat preusmerili. Zaradi tega se je gladina reke znižala, kar je vojakom omogočilo vstop v mesto.

Babilonci so tisti večer priredili praznovanje. Perzijska vojska je zavzela večji del mesta, še preden so Babilonci izvedeli, da so Perzijci prišli v mesto. O tem je poročal Herodot, omenja pa ga tudi hebrejsko Sveto pismo. Kir je mesto zavzel tako, da je šel skozi babilonska vrata, pri čemer so se pijani Babilonci malo ali nič upirali.

Kir je pozneje izdal odlok, s katerim je ljudem, tudi Judom, dovolil, da se vrnejo v svojo deželo. To je omenjeno v Stari zavezi. Z njim je bilo dovoljeno ponovno zgraditi judovski tempelj v Jeruzalemu.

Pod Kirjem in kasnejšim perzijskim kraljem Darijem Velikim je Babilon postal glavno mesto 9. satrapije (Babilonije na jugu in Ature na severu). Babilon je bil središče učenosti in znanstvenega napredka. V Ahemenidski Perziji so ponovno oživili babilonski veščini astronomije in matematike. Babilonski učenjaki so izdelovali zemljevide ozvezdij. Mesto je bilo upravna prestolnica Perzijskega cesarstva. To cesarstvo je bilo najmočnejše v takrat znanem svetu. Odkrita so bila številna pomembna arheološka odkritja, ki izboljšujejo naše razumevanje tega obdobja.

Prvi perzijski kralji so poskušali ohraniti Mardukove verske obrede. V času vladavine Darija III. so zaradi previsokih davkov in številnih vojn glavna babilonska svetišča in kanali propadli, regija pa je razpadla. Kljub trem uporom leta 522, 521 in 482 pred našim štetjem sta dežela in mesto Babilon dve stoletji ostala pod perzijsko oblastjo. Leta 331 pred našim štetjem je oblast prevzel Aleksander Veliki. Pod Partskim cesarstvom se je Babilon še naprej krčil in izgubljal na pomenu.