Mezopotamija (starogrško Μεσοποταμία - "dežela med rekami") je zgodovinska regija na Bližnjem vzhodu. Obsegala je večino današnjega Iraka ter dele današnjega Irana, Sirije in Turčije. Dve reki v imenu se nanašata na reki Tigris in Evfrat. Ležišče plodnih aluvialnih nanosov, ki jih reki prinašata z gorovij na severovzhodu, je omogočilo razvoj intenzivnega kmetijstva in gostih naselij že v prazgodovini.
Arabci so to deželo imenovali Al-Jazirah ("otok"), egiptolog J. H. Breasted pa jo je pozneje vključil v "rodovitni polmesec". Regija je na severovzhodu omejena z gorovjem Zagros, na jugovzhodu pa z Arabsko planoto. Klima in velike rečne poplave sta zahtevali gradnjo obsežnih sistemov za namakanje in nadzorovanje poplavami, kar je spodbudilo centralizacijo oblasti in razvoj administracije.
Kultura in družba
To območje pogosto imenujejo "zibelka civilizacije". Starodavno pisavo, imenovano klinopis, so okoli leta 3000 pr. n. št. prvič sistematično uporabljali Sumerci. Klinopis so pisali z lesenim ali trtim trstom na glinenih tablicah, oblikovali so značilne klinaste znake. Poleg administrativnih zapisov so ohranjeni tudi verski, pravni in literarni teksti, med najbolj znanimi pa je epos o Gilgamešu.
Starodavne mestne države so imele kompleksno družbeno strukturo z kraljem (pogosto imenovanim "lugal" ali "ensi"), svečeniki, uradniki, obrtniki, trgovci in kmetje. Verske ustanove so bile osrednje v mestu: mogočne ziguratske tempeljske konstrukcije so simbolizirale moč in bogastvo templjev.
Glavna mesta in države
Zgodovinsko pomembna mesta v Mezopotamiji so bila Uruk, Ur, Nippur, Ninive in Babilon. Uruk je pogosto omenjeno kot eno prvih velikih mestnih središč, kjer so se pojavili urbani načini življenja že v 4. tisočletju pr. n. št., medtem ko je Babilon kasneje postal politično in kulturno središče z bogato literarno ter pravno zapuščino.
Glavne ozemeljske države so bile akadsko kraljestvo, tretja dinastija Ur in asirsko cesarstvo. Kronologija regije zajema več etap in država, med njimi:
- razdobja Ubaid, Uruk in zgodnjedinastična obdobja (razvoj mest in klinopisa),
- Akkadsko cesarstvo (Sargon Akadski) in kasnejše dinastične spremembe,
- tretja dinastija Ura (Ur-Nammu),
- staro-babilonsko obdobje (Hammurabi),
- asirske faze (vključno z močno ekspanzijo v neo-asirskem obdobju) in kasnejša neo-babilonska obdobja.
Pomembne osebnosti in dosežki
Nekateri pomembni zgodovinski mezopotamski voditelji so bili Ur-Nammu (ustanovitelj tretje dinastije Ura, poznan po zakonodaji in gradbenih projektih), Sargon Akadski (ustanovitelj Akadskega kraljestva okoli 24. stoletja pr. n. št.), Hammurabi (ustanovitelj starobabilonske države in avtor znanega Kodeksa pravic iz 18. stoletja pr. n. št.) in voditelji asirskih imperijev, med katerimi sta pomembna Tiglat-Pileser I. (ekspanzivna politika v 12. stoletju pr. n. št.) ter Tiglath-Pileser III. (8. stoletje pr. n. št.), ki je znatno reorganiziral in razširil asirsko državo.
Stari Sumerci so dosegli številne tehnološke dosežke, kot so namakanje, trgovanje po rekah in nadzor nad poplavami. Sumerci so že od prvih zapisov imeli kmetijstvo in udomačene živali ali živino. Razvili so tudi kovinske obdelave (bakreno in bronasto orodje), matematiko z osnovo 60 (kar je vplivalo na način merjenja časa in kotov) ter astronomijo, ki je povezovala koledarje in religiozne obrede.
Hammurabi je poleg širitve svoje države znan po zbirki zakonov, ki ureja odgovornosti, kazni in socialne odnose; to je eden najstarejših ohranjenih pravnih kodeksov na svetu. Literarni dosežki vključujejo epose, miti in družinske ter poslovne zapise, ki nam nudijo vpogled v vsakdanje življenje, religijo in politiko regije.
Tehnologija in gospodarstvo
Babilon in druge mezopotamske skupnosti so znani po zgodnjih tehnoloških inovacijah. V Mezopotamiji so prvič sistematično uporabljali kolo. Najprej je bilo to lončarsko kolo, ki so ga uporabljali za izdelavo glinenih posod, nato pa so ga Sumerci prilagodili za prevoz. Gradili so tudi ladje in rečne čolne za promet po rekah, razvili mreže trgovskih poti proti Anatoliji, Levantu, Iranu in vse do doline Inda.
Obsežni namakalni sistemi so omogočili presežke v kmetijstvu, kar je omogočilo specializacijo dela, rast mest in nastanek državnih birokracij. Obrt, gradbeništvo, steklarski in kovinarski obrisi so pokazali visoko raven spretnosti in organizacije dela.
Arheologija in dediščina
Arheološka odkritja v Mezopotamiji (izkopavanja velikih mestnih središč, zgradb in arhivskih glinenih tablic) so prinesla dragocene informacije o razvoju pisave, gospodarstva, pravo in religije. Klinopis so v 19. stoletju razvozlali raziskovalci, kar je omogočilo sodobno razumevanje starodavnih besedil. Zapuščina Mezopotamije se kaže v številnih osnovnih dosežkih človeške civilizacije: mestni življenjski slog, pisava, zakonodaja, inženiring ter znanstveni koncepti so vplivali na kasnejše kulture v širši regiji.
Mezopotamska zgodovina je zapleten mozaik dinastij, mest in kultur, ki je trajno vplival na potek človeške civilizacije. Njene inovacije in družbene rešitve so bile temelj za nadaljnji razvoj v antični Aziji in širše.

