Arabska osvajanja (632–732): vzpon islamskega imperija Rašidun in Umajad

Prva arabska muslimanska osvajanja (632-732) (arabsko: فتح, Fatah, dobesedno odprtje), imenovana tudi islamska osvajanja ali arabska osvajanja, so se začela po smrti islamskega preroka Mohameda. Ta je na Arabskem polotoku vzpostavil novo enotno politično ureditev, ki je pod naslednjima kalifatoma Rašidun in Umajad v stoletju hitro širila arabsko moč daleč prek Arabskega polotoka v obliki obsežnega muslimanskega arabskega imperija z vplivnim območjem, ki je segalo od severozahodne Indije prek Srednje Azije, Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, južne Italije in Iberskega polotoka do Pirenejskega polotoka.

Arabska osvajanja so povzročila propad Sasanidskega cesarstva in veliko ozemeljsko izgubo Bizantinskegacesarstva. Čeprav so bili arabski uspehi spektakularni, jih ni težko razumeti, če se ozremo nazaj. Sasanidsko perzijsko in bizantinsko cesarstvo sta bila vojaško izčrpana zaradi desetletij medsebojnih spopadov. Zaradi tega se nista mogla učinkovito spopasti z mobilnimi arabskimi napadalci, ki so delovali v puščavi. Poleg tega so bila številna ljudstva, ki so živela pod oblastjo teh imperijev, na primer Judje in kristjani v Perziji ter monofiziti v Siriji, nelojalna in so včasih celo pozdravljala arabske napadalce, predvsem zaradi verskih sporov v obeh imperijih.

Potek osvajanj in ključni dogodki

Osvajanja lahko razdelimo na več faz, ki jih je zaznamovala zaporedna vladavina kalifov Rašidun in pozneje Umajadov. Po smrti preroka so kalifi najprej utrdili moč v Arabiji z vojno proti odpadnikom (Ridda) (632–633), kar je konsolidiralo centralno oblast in omogočilo zagon zunanjih pohodov.

V času kalifa Umarja (634–644) so arabske sile dosegle preboje proti Bizantincem in Sasanidom. Med najpomembnejšimi bitkami sta bila:

• Bitka pri al-Qadisiyyah (~636) – poraz Sasanidov, kar je odprlo pot v Perzijo in vodilo k asimilaciji ozemelj Sasanidskega cesarstva.
• Bitka pri Yarmuku (636) – odločna zmaga nad bizantinsko vojsko v Levantu, zaradi katere je Bizantincem ušla večina Sirije in Palestin.

Do sredine 7. stoletja so Arabci zavzeli Sirijo, Palestino, Egipt (obleganje in padec Aleksandrije ~641) ter postopoma osvojili večjo del Sasanidskega ozemlja; Sasanidska država je formalno dokončno propadla v 651. V naslednjih desetletjih so Arabski in Umayyadski kalifi nadaljevali z osvajanjem v Severni Afriki in zahodno proti Iberskemu polotoku – prehod čez Gibraltarski preliv in začetek muslimanske oblasti v Hispaniji sta povezani z vdori okrog leta 711 (Tariq ibn Ziyad in Musa ibn Nusayr).

Politični prelom je bila notranja kriza: umor kalifa Uthmana je privedel do prvega velikega notranjega spora (prva fitna, 656–661). Končna zmaga Muawije, ustanovitelja dinastije Umajad, je leta 661 preoblikovala kalifat v bolj dinastično strukturo z novo prestolnico v Damasku. Pod Umajadi je imperij dosegel največji teritorij do okoli leta 732.

Vzroki za hitre uspehe

• Vojaška gibčnost in taktika: arabske enote so bile pogosto lahke konjenice in mobilne čete, prilagojene hitremu premikanju po težko prehodnih terenih.
• Izčrpanost nasprotnikov: Bizantinci in Sasanidi so bili oslabljeni zaradi stoletnih spopadov in notranjih kriz.
• Notranje nezadovoljstvo: verske in etnične napetosti znotraj imperijev so redukcijam osvajanjem otežile solidarnost in obrambo.
• Učinkovito vodstvo in mobilizacija: kalifi Rašidun so učinkovito združili arabskim plemenske sile pod skupno versko-politično idejo.
• Administrativna prilagodljivost: Arabci so pogosto obdržali obstoječo birokracijo in davčne sisteme (kharaj, kasneje jizya za nevernike), s čimer so zagotovili gospodarsko stabilnost osvajanih dežel.

Uprava, družba in kultura pod novim oblastnikom

Po osvojitvah so nove oblasti ohranile številne elemente prejšnjih uprav, hkrati pa vzpostavile institucije islamske uprave. Pod Umajadi se je arabščina postopoma uveljavila kot uradni jezik v administraciji, kar je prispevalo k arabizaciji in kulturni homogenizaciji. Kalif Abd al-Malik (vladal 685–705) je izvedel pomembne reforme, vključno z uvedbo enotne kovnice in kovancev ter širjenjem arabske uradne rabe.

Verski položaj neraziskanih skupin je bil urejen z dovoljenji in obdavčitvijo: kristjani in judje so pogosto ostali kot »dhimmi« — zaščiteni ljudje z omejenimi pravicami in obveznostjo plačevanja posebnega davka (jizya). Postopoma so nekatere skupine sprejemale islam, kar je vplivalo na demografske in družbene spremembe, vendar se proces islamizacije in arabizacije ni zgodil enotno in je trajal več stoletij.

Notranje razprtije in dolgoročni pomen

Medtem ko so zunanja ozemlja hitro rasla, so notranje razprtije, kot so:

• Ridda (632–633),
• prva fitna in spopadi med privrženci Uthmana, Alija in Muawije (656–661),
• vzporedni upori in lokalne frakcije (kharidžiti itd.),

Do leta 732 je Umajadski imperij dosegel skrajne zahodne meje na Pirenejskem polotoku, vendar je bila arabska ekspanzija v Evropi zaustavljena z bitko pri Poitiers/Tours (732), kjer so frankovski vojskovodja Karol Martel in njegovi zavezniki premagali arabske sile. To je pomenilo pomembno obrambno prelomnico v evropski zgodovini.

Zaključek

Osvajanja med leti 632 in 732 so radikalno preoblikovala politično, versko in kulturno karto Evrazije in severne Afrike. Ustvarili so temelje za dolgo obdobje islamskih držav, širitev arabskega jezika in prenos znanja, trgovskih povezav ter kulturnega izmenjevanja. Hkrati so ta leta postavila tudi temelje za prihodnje konflikte, razkol med šii in suniti ter notranje dinastične spore, katerih posledice so oblikovale srednjeveško islamsko zgodovino.

Zgodovina

Tu so omenjena nekatera posamezna osvajanja:

Bizantinsko-arabske vojne: 634-750

Bizantinsko-arabske vojne so potekale med Bizantinskimcesarstvom in najprej rašidunskim, nato pa umajadskim kalifatom.

Rašiduni so osvojili Sirijo (637), Armenijo (639), Egipt (639) in Severno Afriko (652). Pod Omajadi se je nadaljevalo osvajanje severne Afrike (665), drugo arabsko obleganje Konstantinopla (717-718) in osvojitev Tbilisija (736). Leta 827 je sledilo osvajanje južne Italije (827).

Osvajanja v Aziji: 633 - 712

Zadnjega vladarja sasanidskega cesarstva v Perziji so Rašiduni premagali v letih 633 in 636, vendar je do končne vojaške zmage prišlo šele leta 642, ko je bila perzijska vojska uničena.

V sedmem stoletju so se Umajadi uspešno borili proti zgodnjim Radžputom v severni Indiji in Srednji Aziji.

Leta 711 je muslimanska odprava premagala radžo Dahirja v današnjem Hajderabadu v Sindhu in leta 712 vzpostavila vladavino Omajadov. Omajadi so nadzorovali celoten današnji Pakistan, od Karačija do Kašmirja, in v treh letih dosegli meje Kašmirja. Kmalu zatem pa so se razvile napol neodvisne arabske države.

Osvojitev Hispanije: 711-718

Osvajanje Iberskega polotoka se je začelo leta 711, ko so Mavri (večinoma Berberi in nekaj Arabcev) vdrli v vizigotsko krščansko Iberijo (današnja Španija, Portugalska, Gibraltar in Andora). 30. aprila so se izkrcali v Gibraltarju in si utrli pot proti severu. To ozemlje z arabskim imenom Al-Andalus je po strmoglavljenju dinastije v Damasku s strani Abasidov postalo najprej emirat in nato neodvisen umajadski kalifat. Leta 1031 so krščanska kraljestva začela rekonkvisto do leta 1492, ko je Granada, zadnje kraljestvo Al-Andalusa, padla pod španske kralje.

Nadaljnja osvajanja: 1200-1800

V podsaharski Afriki je sahelsko kraljestvo razširilo muslimanska ozemlja daleč od obale. Muslimanski trgovci so širili islam.

V moderni dobi so se razvili trije močni muslimanski imperiji: Osmansko cesarstvo na Bližnjem vzhodu in v Evropi, Safavidsko cesarstvo v Perziji in Srednji Aziji ter Mughalsko cesarstvo v Indiji, hkrati pa so se spopadli in padli zaradi vzpona evropskih kolonialnih sil.

Propad in propad: 1800-1924

Mughalsko cesarstvo je propadlo leta 1707 po Aurangzebovi smrti, po indijskem uporu leta 1857 pa so ga Britanci uradno ukinili.

Doba kalifov Razširitev pod Mohamedom, 622-632/A.H. 1-11 Razširitev v času Rašidunskega kalifata, 632-661/A.H. 11-40 Razširitev v času Umajadskega kalifata, 661-750/A.H. 40-129


Muslimanska (zeleno območje) prevlada v sredozemskem svetu leta 800 n. št.

Vprašanja in odgovori

V: Kako se imenujejo osvajanja, ki so se začela po Mohamedovi smrti?

V: Kaj je storil Mohamed, ko je na Arabskem polotoku vzpostavil novo enotno politično ureditev?

V: Kaj se je zgodilo zaradi teh osvajanj?

V: Zakaj se ti imperiji niso mogli braniti pred mobilnimi arabskimi napadalci?

V: Kako so se nekateri ljudje, ki so živeli v teh imperijih, odzvali na arabske napadalce?

V: Kdo je bil odgovoren za to hitro širjenje moči zunaj Arabije?

Išči po črki