Kolonializem: definicija, zgodovina, primeri in posledice

Feničani so ustanovili številne trgovske kolonije po Sredozemlju. Največja in najbolj znana je bila Kartagina, ustanovili pa so tudi druge kolonije, med drugim Kartageno v Španiji.

Pozneje so stari Grki s kolonijami razširili svoje ozemlje. Staro Grčijo je sestavljalo veliko mestnih držav. Vsako mesto je bilo neodvisno in je imelo svojo vlado. Ta mesta so med seboj vodila vojne in trgovala z blagom. Da bi pridobilo večji vpliv ali si zagotovilo trgovsko pot, je mesto na novo mesto poslalo naseljence. Ti ljudje so nato ustanovili novo mesto, imenovano kolonija. Včasih je moralo novo mesto matičnemu mestu v zameno za zaščito na primer plačevati določene davke. Vendar so kolonije vladale same. Matično mesto jim ni poslalo guvernerja. Najbolj znane grške kolonije so Sirakuze.

Če so grški naseljenci na novem ozemlju našli lokalno pleme, so se borili, da bi ga prisilili k odhodu. Lokalno pleme so običajno spremenili v sužnje. Nova kolonija je izkoriščala najdeno zemljo s pridelovanjem poljščin ali govedorejo.

V starem Rimu je bila beseda "colonia" izpeljana iz besede "colonus", ki je pomenila "kmet". "Kolonija" je takrat pomenila novo mesto, kamor so se preselili nekateri Rimljani, med njimi tudi kmetje. Številni naseljenci so bili veterani. V poznejših stoletjih je beseda "kolonija" manj pogosto pomenila naseljence, pogosteje pa je pomenila vladavino tujcev.

Obstaja več različnih vrst kolonializma. Nekatere države, ki so razširile svoje ozemlje, so ustvarile naselitvene kolonije. Nekatere države, ki so začele kot naselitvene kolonije, so Združene države Amerike, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Argentina. V vseh teh državah so se ljudje iz evropskih držav preselili v najboljše dele nove regije in prisilili domorodno prebivalstvo (na primer Indijance, Maore itd.), da se preseli. Ko so se morali domačini ali plemena preseliti, je to povzročilo veliko težav.

V nekaterih koloniziranih regijah so se naseljenci poročili z domačini in z njimi imeli otroke. Tak primer je Mehika, kjer je iz porok naseljencev in lokalnih plemen nastalo novo ljudstvo, imenovano mestici. V drugih koloniziranih regijah so naseljenci in domačini živeli na ločenih območjih, ne da bi živeli skupaj ali se poročili. Tak primer je francoska Alžirija (ko je Francija kolonizirala afriško državo Alžirijo) ali Južna Rodezija.

Druga vrsta kolonializma je, ko močna država ustanovi (vzpostavi) odvisne države. Pri odvisnosti kolonizatorska država na novo ozemlje ne pošlje na tisoče naseljencev. Namesto tega kolonizatorska država ustanovi upravitelje (vladajočo organizacijo), ki nadzorujejo obstoječe lokalno (domorodno) prebivalstvo ali plemena. Primeri vključujejo britanski radž, v katerem je britanska vlada nadzorovala Indijo, nizozemsko Vzhodno Indijo, v kateri je Nizozemska nadzorovala dele Vzhodne Indije, in japonski kolonialni imperij, v katerem je Japonska nadzorovala azijska ozemlja.

V plantažni koloniji močna in bogata država uporablja zemljo revnejše države za gojenje pridelkov. Domačini so prisiljeni postati sužnji in delati na kmetijah. Primeri plantažnih kolonij so Barbados, Saint-Domingue in Jamajka.

Druga vrsta kolonij so kolonije trgovskih postojank. Bogate in močne države so ustanavljale kolonije trgovskih postojank, da bi imele ozemlje, kjer bi se lahko trgovalo, prodajalo in poslovalo. Bogate in močne države običajno ustanovijo vojaške utrdbe ali policijske sile, ki uveljavljajo pravila in zakone države kolonizatorke. Primeri trgovskih kolonij so Macau, Malakka, Deshima in Singapur.

Tudi v stari Indiji je potekala obsežna kolonizacija. Vendar se zgodovina kolonizacije pripisuje le Grčiji. V stari Indiji se kolonizacija ni začela s političnim osvajanjem, temveč s kulturnim osvajanjem. Glavni vir kolonizacije je postal hinduizem, po več stoletjih pa budizem. To je bila kolonizacija, ki se je začela s kulturno ekspanzijo, ki je privedla do gospodarske kolonizacije. Indijci so bili nekaj stoletij v vlogi gospodarjev, stoletja pa v vlogi sužnjev.

• Kolonizacija