Abasidski kalifat: zgodovina, vzpon in padec (750–1258)

Abasidski kalifat je bil tretji od štirih velikih muslimanskih kalifatov arabskega imperija. Zrušil je umajadske kalife v vseh državah, razen v Al Andalu. Zgradil ga je potomec Mohamedovega najmlajšega strica Abasa ibn Abd al-Muttaliba. Ustanovljen je bil v Harranu leta 750 v krščanski dobi, leta 762 n. št. pa je svoje glavno mesto iz Harrana preselil v Bagdad. Cvetela je dve stoletji. Abasidska vladavina se je končala leta 1258, ko je Bagdad oplenil mongolski osvajalec Hulagu khan. Vendar so še naprej zahtevali oblast v verskih zadevah iz svoje baze v Egiptu.

Izvor in utrditev oblasti

Abasidi so legitimnost svojega upravljanja gradili na rodovnih povezavah s prerokovim družinskim krogom (preko Abasa) in na široki podpori različnih arabsko-perzijskih krogov, nezadovoljnih z umajadsko elito. Po zmagi nad umajadi so Abasidi hitro vzpostavili centralizirano upravo; prvi pomemben kalif, ki je Bagdad gradil kot novo prestolnico, je bil al-Mansur (754–775). V zgodnjem obdobju so Abasidi združevali arabske, perzijske in druge oblike administracije ter s tem postavili temelje za učinkovito upravljanje velikega, večetničnega imperija.

Zlata doba: kultura, znanost in gospodarstvo

Od 8. do 10. stoletja je Abasidski kalifat doživel kulturni in znanstveni razcvet, pogosto imenovan tudi islamska zlata doba. Bagdad je postal eno najpomembnejših mest sveta – trgovinsko, intelektualno in upravno središče, kjer so se križale kopenske in pomorske poti od Atlantika do Indije.

Znanstvene ustanove in prevodniško gibanje: Kalifi, zlasti Harun al-Rašid in njegov sin al–Ma'mun, so podpirali prevode starogrških, perzijskih in indijskih del v arabščino ter ustanovili znane institucije, kot je Bayt al-Ḥikma (Hiša modrosti). Prevajalsko in raziskovalno delo je spodbudilo razvoj matematike, astronomije, medicine in filozofije.

Pomembne inovacije in avtorji: Med ključnimi prispevki so bili razvoj algebre in decimalne aritmetike (al-Khwarizmi), napredek v medicini (al-Razi, Ibn Sīna v poznejšem obdobju), izboljšave v astronomiji, geometriji ter rast filozofskih in literarnih tradicij. Razširitev proizvodnje papirja iz Kitajske je omogočila širjenje znanja in arhiviranje upravnih dokumentov.

Uprava, vojska in provincialna avtonomija

Abasidska centralna oblast je temeljila na kompleksni birokraciji, v kateri so pomembno vlogo imeli vizirji in strokovnjaki iz perzijskega upravnega modela. Vendar je ogromna razsežnost imperija hitro privedla do rasti moči lokalnih guvernerjev in dinastij: Tahiridi, Samanidi, Saffaridi, Tulunidi in kasneje Buyidi ter drugi so v svoji regiji uživali veliko avtonomijo ali dejansko neodvisnost.

Vojska se je skozi čas spreminjala: v 9. in 10. stoletju so v vojaške strukture vstopile tudi najete enote in tuji vojaki (Turki), kar je dolgoročno vplivalo na politično ravnotežje v Kalifatu.

Izzivi oblasti in soobstoječi kalifati

V obdobju dinastije Abasidov zahteve Abasidov po kalifatu niso ostale neizpodbijane. Šiˤa Ubayd Allah al-Mahdi Billah iz dinastije Fatimidov, ki je trdila, da je Mohamedov potomec po njegovi hčeri, je leta 909 zahteval naziv kalifa in ustvaril ločeno linijo kalifov v severni Afriki. Sprva je zajemala le Maroko, Alžirijo, Tunizijo in Libijo, nato pa so fatimidski kalifi za naslednjih 150 let razširili svojo vladavino in zavzeli Egipt in Palestino ter celo stari Pakistan, preden je dinastija Abasidov uspela obrniti tok in omejiti vladavino Fatimidov na Egipt. Dinastija Fatimidov se je dokončno končala leta 1171. Dinastija Omajadov, ki je preživela in začela vladati muslimanskim provincam v Španiji, je leta 929 ponovno prevzela naziv kalifa in vztrajala do strmoglavljenja leta 1031.

Poleg tekmovanja s Fatimidi in Umayyadi so Abasidi v poznejših stoletjih izgubljali praktično oblast v svojih periferijah zaradi vzpona lokalnih dinastij in vtisa tujih sil (Buyidi, kasneje Seljuki), ki so pogosto nadzirali Bagdad in kalifa kot figure z zmanjšano realno močjo.

Padanje oblasti in mongolski vdor

V 11. in 12. stoletju je vpliv kalifa v Bagdadu postopoma kopnel. Seljuški turški sultanati so v 11. stoletju pristopili kot zaščitniki sunitskega kalifa, a tudi oni so zadržali vojačno in politično prevlado. Poenotenja ni bilo, ko so leta 1258 mongolske vrste Hulagu khana oblegle in Bagdad oplenile. Samo mesto, knjižnice in institucije so bile močno porušene, kalif al-Musta'sim pa je bil ubit — dogodek, ki je simbolno označil konec klasičnega Abasidskega kalifata.

Nadaljevanje v Egiptu in zapuščina

Čeprav je politična moč Abasidov v Iraku prenehala, je njihov naslov preživel: Mamluki v Egiptu so po mongolskem vdoru leta 1261 kot simboličnega legitimnega verskega voditelja postavili novo vejo abasidskih kalifov v Kairu, ki so obstajali kot ceremonični vladarji vse do osmanske aneksije leta 1517. V tem smislu je abasidska institucija še naprej imela verski in simbolni pomen v islamskem svetu.

Zapuščina: Abasidski kalifat je pomembno prispeval k prenosu znanja med kulturami, k razvoju uprave in urbanizacije v muslimanskem svetu ter k oblikovanju intelektualnih okolišev, katerih vpliv se je čutil vse do renesanse v Evropi. Njihova mešanica arabske in perzijske upravne tradicije ter podpora učenosti je postavila temelje za nadaljnji razvoj srednjeveške civilizacije na Bližnjem vzhodu in v Sredozemlju.

Vprašanja in odgovori

V: Kateri je bil tretji od štirih največjih islamskih kalifatov?

V: Kdo je ustanovil Abasidski kalifat?

V: Kdaj se je prestolnica iz Harrana preselila v Bagdad?

V: Kako dolgo je obstajal?

V: Kdo ga je leta 1258 strmoglavil?

V: Kdo si je po strmoglavljenju prisvojil oblast v verskih zadevah?

V: Katera dinastija je izpodbijala zahteve Abasidov po kalifatu in kdaj se je končala?

Išči po črki