Al-Andalus (muslimanska Španija): zgodovina, kultura in dediščina (711–1492)

Al-Andalus (arabsko: الأندلس) je arabsko ime za dele Iberskega polotoka, ki so jih v različnih obdobjih med letoma 711 in 1492 upravljali muslimani ali Mavri. Kot politična domena ali domene je bila zaporedoma provinca umajadskega kalifata, kalifata v Kordobi (929–1031) in nazadnje kraljestev taifa (naslednikov kalifata v Kordobi). Andalus je bil v velikem delu svoje zgodovine, zlasti pod kalifatom Kordoba, znan po učenosti: mesto Kordoba je postalo eno vodilnih kulturnih in gospodarskih središč v Sredozemlju in islamskem svetu.

Zgodovinski pregled

Osvojitev Iberskega polotoka se je začela leta 711, ko so muslimanski vojaki pod poveljstvom Tariqa ibn Zijada prečkali Gibraltarski preliv in premagali vizigotskega kralja v bitki pri Guadaleteju. V naslednjih letih so muslimanske sile zavzele večino polotoka; vendar je bila oblast zapletena mešanica arabskih, berberskih in lokalnih (mavalladskih) elitskih skupin.

Po začetnem obdobju kot del umajadskega kalifata v Damasku je v izgnanstvu Abd al-Rahman I. leta 756 ustanovil emirat v Kordobi. Njegov vnuk in nasledniki so krepili moč in bogastvo, vrhunec pa je nastopil z razglasitvijo kalifata v Kordobi sredi 10. stoletja (Abd al‑Rahman III.). Kalifat je prinesel politično stabilnost, razvito upravno organizacijo in vrhunce v kulturi ter znanosti.

Po razpadu kalifata okoli leta 1031 se je na njegovem območju vzpostavilo več t. i. taifa kraljestev — majhnih, pogosto tekmovalnih državic. V 11. in 12. stoletju so v Andalus vdrli severnoafriški berberski gibanja: Almoravidi so prišli kot posredniki in začasni osvoboditelji proti krščanskim državam, pozneje pa so jih zamenjali Almohadi, ki so vpeljali strožjo versko politiko.

V 13. stoletju je rekonkvista, oz. postopno krščansko osvajanje, napredovala: leta 1236 je Kastilja zavzela Granado? (opomba: v originalu omenjen datum 1236 kot napredovanje rekonviste; Granada je bila zasedena šele leta 1492) — pomemben zlom za islamsko oblast je bil upad taifa kraljestev in pritisk severnih krščanskih monarhij. Zadnje islamsko središče, Nasridska Granada, je obstajalo kot vazalska država Kastilje od leta 1238 do 1492; 2. januarja 1492 je njen zadnji vladar Boabdil predal mesto Ferdinandu in Izabeli, s čimer se je končala skoraj osemstoletna prisotnost muslimanskih držav na polotoku.

Družba, verske skupnosti in pravni položaj

Muslimanska Španija je bila večkulturna in v mnogih obdobjih razmeroma strpna družba. Judje, kristjani (t. i. mozarabi) in muslimani so pogosto živeli drug ob drugem, se sporazumevali, trgovali in sodelovali pri učenosti. Zakonodaja je pogosto temeljila na islamskem pravu, a so se prakticirale tudi privilegirane oblike za ne-muslimanske skupnosti (dhimmi), ki so uživale veroizpovedno avtonomijo v zameno za davke, kot je bil jizya.

Ob sredozemski obali je živelo tudi prebivalstvo saqaliba — potomci evropskih sužnjev. Čeprav so bili ti sprva pripeljani kot sužnji, so nekateri postali vplivni vojaški poveljniki ali upravniki; nekateri so celo začasno vladali kot taifa vladarji ali kot vodilni generali podobno kot nekateri mameluki v drugih delih islamskega sveta.

Kultura, znanost in izobraževanje

Al-Andalus je bil pomembno središče prevajalske dejavnosti in izmenjave znanja med arabsko, hebrejsko in latinsko tradicijo. V Kordobi in drugih mestih so delovale velike knjižnice, medicinski centri in šole. Pomembni učenjaki, zdravniki in filozofi so delovali v tem okolju; med njimi so bili kirurg al‑Zahrawi (Abulcasis), filozof Averroes (Ibn Rushd) ter judovski učenjak Mojzes Maimonid (ki je v zgodnji mladosti živel v Kordobi), vsi pa so močno vplivali na evropsko renesanso in kasnejši razvoj znanosti.

Na področju agronomije in ekonomije je prišlo do pravega agrikulturnega preporoda: uvedba novih kultur (npr. bombaž, riž, limone, sladkorna trsa, pomaranče), naprednih sistemov namakanja (kanali, nories, zavestne rotacije pridelkov) in izboljšanih tehnik vrtlarjenja je močno povečala produktivnost in raznolikost prehrane.

Arhitektura in urbanizem

Ta civilizacija je bila precej napredna v arhitekturi in urbanizmu. Mavri so v mestih zgradili številne monumentalne stavbe in kompleksne urbane strukture. Veliko njihovih velikih stavb še vedno stoji v mestih v Andaluziji, na primer v Sevilli, Granadi in Cordobi. Najbolj znane stavbe so:

• Velika Kordobska mošeja (današnja Mezquita–Katedrala), znana po svojih dvojnih lokih in bogatih dekoracijah,
• Alhambra v Granadi — palačni kompleks nasridskih vladarjev z vrtovi, rezbarijami in vodnimi elementi,
• Giralda in promenada v Sevilli, ki izkazujeta mešanico islamskih in kasnejših krščanskih gradbenih vplivov.

Urbani načrti, vodovodni sistemi in obrambne strukture odražajo visoko raven inženiringa in estetskega občutka.

Gospodarstvo in mednarodna trgovina

Mavri so obvladovali pomembne trgovske poti in v trgovino vključili izdelke iz Afrike, bližnjega vzhoda in Evrope. Bogastvo je prihajalo iz kmetijstva, tekstilne in svilne industrije, rudarstva (vključno s kovinami) ter trgovine z luksuznimi dobrinami, kot je zlato iz cesarstva Gana v Zahodni Afriki. Mesta so bila prometne točke, kjer so se srečevali trgovci različnih kultur in ver.

Politični izzivi, razpad in rekonstrukcija oblasti

Politični razkroj kalifata je ustvaril okolje, v katerem so se pojavila šibka in tekmovalna taifa kraljestva, kar je olajšalo vojačne posege znotraj in zunaj polotoka. Posledice so bile daljnosežne: zrahljana enotnost je omogočila uspehe severnoevropskih krščanskih kraljestev in posredovanje severnoafriških dinastij (Almoravidi, Almohadi), ki so začasno obnovili red, a tudi spremenili družbeno in versko dinamiko.

Rekonkvista je bila dolgotrajen proces, ki se je končal s kapitulacijo Granade leta 1492. Po padcu zadnjega islamskega središča so sledile verske in demografske spremembe: istega leta so bili iz pregnani oziroma prisiljeni v spreobrnitev tudi številni Judje, kasneje pa so se spremenile usode muslimanskega življa (Morisi in Moros), ki je bil v 16. in 17. stoletju deležen prisilnih spreobrnitev in kasnejših izgonov (Moriscos).

Dediščina

Vpliv Al-Andalusa ostaja globok v jeziku (španski besednjak vsebuje številne besede z arabsko predpono al-), arhitekturi, kmetijskih tehnikah, znanstvenih spoznanjih in kulturni izmenjavi med vzhodom in zahodom. Številne sanitarne, medicinske in filozofske ideje so preko prevajalcev (npr. tradicija v Tolosi) prešle v latinski svet in prispevale k renesančnim premikom v Evropi.

Čeprav je slika «sožitja» (convivencia) pogosto predmet sodobnih interpretacij in debat — saj so obstajali tako obdobja sodelovanja kot tudi nasilja in diskriminacije — je jasno, da je bil Al-Andalus eno ključnih stičišč civilizacij, katere vpliv čutimo še danes v arhitekturi, znanosti, gastronomiji in kulturnem spominu Iberskega polotoka.

Vprašanja in odgovori

V: Kako se je v arabščini imenoval del Iberskega polotoka, ki so mu vladali muslimani?

V: Kdo so bili nekateri vladarji v muslimanski Španiji?

V: Po čem je bila muslimanska Španija znana po učenosti?

V: Kako so Mavri postali bogati?

V: Katera vrsta prebivalstva je v tem obdobju živela ob sredozemski obali?

V: Kdaj je Boabdil prepustil popoln nadzor nad Granado Ferdinandu in Izabeli?

Išči po črki