Umajadski kalifat je bil drugi od štirih glavnih islamskih kalifatov, ustanovljenih po Mohamedovi smrti.
Takrat je bil to največji imperij na svetu. Je peti največji imperij v zgodovini.
Vladala je dinastija Omajadov (arabsko: بنو أمية, Banu Umayyah), ki je prišla iz Meke v današnji Savdski Arabiji. Damask je bil prestolnica v letih 661-744, Harran v letih 744-750, v izgnanstvu pa je bila njihova prestolnica Kordoba (756-1031).
Nastanek in razširitev
Umajadci so na oblast prišli kmalu po obdobju prvih štirih halifov in konsolidirali oblast v letih po državljanskih spopadih v 7. stoletju. Pod njihovim vodstvom se je kalifat razširil na tri celine: zahodno v Severni Afriki in na Iberski polotok, vzhodno do Irana in Sindha ter severovzhodno v Transoksanijo. Pomembni mejni spopadi so potekali proti Bizantinskemu cesarstvu (več obleganj Konstantinopla) ter z namenom približevanja Sredozemlju in severnemu Atlantiku.
Uprava, gospodarska in jezikovna politika
Umajadci so uvedli centralizirano upravo z guvernerji (wālī) v pomembnih provincah in okrepili davčne ter sodne institucije. Velik del upravnih reform je izvedel kalif Abd al-Malik ibn Marwan (vladal 685–705): uvedel je arabski kot uradni jezik administracije ter reformiral kovanci in davčni sistem, kar je utrdilo enotnost države. Po enačenju moči Arabcev pa je vkazalo tudi napetosti med arabskimi privilegiji in pravicami mawali (nearabskih muslimanov), kar je prispevalo k notranjim nemirom.
Kulturna dediščina in arhitektura
Umajadska stoletja so prinesla močan razcvet arhitekture in umetnosti. Med najbolj znanimi spomeniki so Dome of the Rock v Jeruzalemu in velika mošeja v Damasku, oboje z izrazitimi mozaiki, kaligrafijo in bogato dekoracijo. Umajadski vladarji so podpirali gradnjo palač, utrdb in »puščavskih gradov« (qsur), ki so bili hkrati administrativni in reprezentativni objekti. Pomemben je bil tudi prispevek k standardizaciji arabščine kot pisnega jezika in širjenju islamske umetnosti, ki je povezala elemente antičnega bližnjevzhodnega, bizantinskega in iranskega izročila.
Vojaški dosežki in provincialna dinamika
Vojska Umajadov je bila sestavljena iz arabskih rodov (z mobilnimi konjenicami) in vključevala tudi različne nomadske in provincijske enote. Na zahodu so pod njihovim vodstvom arabskih osvajalskih enot prestopili Gibraltarsko ožino (711) in zavzeli večino Vizigotske Hispanije; tam se je pozneje razvila samostojna umajadska vladavina v al-Andalusu. Na vzhodu so se boji nadaljevali z iranskimi in centralnoazijskimi silami; upravljanje razpršenih provinc je zahtevalo delegacijo moči na lokalne guvernatorje.
Notranje napetosti in padec
Umajadsko obdobje ni bilo brez upornikov: nasprotovanje je prihajalo iz več virov — šiitskih skupin, kharidžitov in nezadovoljnih nearabskih muslimanov. Finančna obremenitev in rivalstva v družinah dinastije so vodila do več vzkipljajev (t. i. fitn). V začetku 8. stoletja je rasla podpora družini Abbasidov, ki je izkoristila nezadovoljstvo v provincah. Leta 750 so Abbasidi zmagali v ključni bitki pri Zabju, kaj je pomenilo konec umajadske centralne oblasti na Levantu; mnogi člani dinastije so bili ubitih. Eden izmed preživelih, Abd al-Rahman I, je pobegnil v severno Afriko in ustanovil umajadsko kneževino v Kordobi, ki je kasneje (929) razglasila nezavisni kalifat in obstajala do 1031.
Pomen in vpliv
- Umajadski kalifat je postavil temelje za širjenje islamske kulture in arabskega jezika v velikih predelih Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in Iberskega polotoka.
- Njihove upravne in kovancne reforme so vplivale na nadaljnji razvoj islamskih držav (tudi na Abbaside).
- Arhitektura in umetnost iz tega obdobja so oblikovale estetske vzorce, ki so jih prevzeli kasnejši islamski centri — posebej v mozaikih, kaligrafiji in arhitekturnih potezah mošej in palač.
Umajadski kalifat je bil torej ključen prehodni člen med zgodnjo islamsko skupnostjo in bolj institucionaliziranimi srednjeveškimi islamskimi državami. Njegov vpliv lahko še danes opazimo v jezikovni, arhitekturni in kulturni dediščini regij, ki so bile pod njegovo upravo.
