Združitev Nemčije (1813–1871): Nastanek Nemškega cesarstva in vloga Bismarcka

Pregled združitve Nemčije (1813–1871): pot od bitke narodov do razglasitve Nemškega cesarstva 1871 in ključna vloga Otta von Bismarcka.

Proces združevanja Nemčije se je zgodil v devetnajstem stoletju (1800–1900) in je spremenil politično karto Srednje Evrope. Pred združitvijo je bilo na prostoru, kjer danes leži Nemčija, veliko neodvisnih držav, kneževin, mestnih republik in volilnih dežel. Nekatere med njimi so bile zelo majhne — državne meje so bile včasih oddaljene le nekaj kilometrov. Številni Nemci so si želeli združene, močne in vplivne države, saj je razdrobljenost ovirala gospodarski razvoj, obrambo in mednarodni vpliv.

Zgodovinsko ozadje (do 1815)

Proces združevanja se je začel že v času Napoleonovih vojn. Napoleonova reorganizacija Evrope je privedla do razpada Svetega rimskega cesarstva (1806) in do nastanka manjših državnih tvorb ter zavezništev, kot je bila Rejska konfederacija. Leta 1813 je bila odločilna bitka pri Leipzigu (t. i. bitka narodov), v kateri so se številne nemške države pridružile Rusiji, Švedski in Avstriji ter premagale Napoleonovo vojsko. Po porazu Napoleona je na dunajskem kongresu (1814–1815) nastala Nemška zveza (Deutscher Bund) — šibka konfederacija skoraj štiridesetih držav, v kateri je imela največjo politično vlogo Prusija, močna pa je ostala tudi Avstrija.

Pot do združitve (1815–1871)

V prvi polovici 19. stoletja so se razvijali gospodarski in politični pogoji, ki so olajšali združevanje. Pomemben korak je bil Zollverein — carinska unija, ki jo je vodila Prusija in je od leta 1834 zbliževala gospodarske interese nemških držav. Socialna in industrijska modernizacija, rast mest in železnic ter nacionalno prebujenje so povečali podporo ideji enotne nemške države.

Politično so se nasprotja med Avstrijo in Prusijo stopnjevala. Obstajali sta dve glavni rešitvi problema združitve: t. i. großdeutsch (velikonemška) rešitev, ki bi vključevala tudi Avstrijo, in kleindeutsch (mali nemški) model, ki bi izključil Avstrijo in vodil k prevladi Prusije. Prusija je sčasoma prevladala, deloma zaradi učinkovite industrijske moči in vojaških reform.

• Vojna s Dansko (1864) — Prusija v zavezništvu z Avstrijo premaga Dansko in pridobi nadzor nad Šlezvigom in Holsteinom.
• Avsko-pruska vojna (1866) — zmaga Prusije v bitki pri Königgrätzu (Sadowa) razdvoji Nemško zvezo; Avstrija izključi iz nemških zadev, Prusija ustanovi Severnonemško zvezo (Norddeutscher Bund) pod svojim vodstvom.
• Francosko-pruska vojna (1870–1871) — zmaga proti Franciji je pospešila združitev južnonemških držav z državno tvorbo, ki jo je vodila Prusija.

Končni dogodek združitve se je zgodil 18. januarja 1871. Ob koncu francosko-pruske vojne so nemški knezi v Versaillesu v Franciji v ogledalni dvorani razglasili nemški narod — dejansko pa so razglasili ustanovitev Nemškega cesarstva (Deutsches Reich). Na čelo nove države je kot cesar stopil kralj Prusije, Wilhelm I., pruski voditelj pa Otto von Bismarck, pruski ministrski predsednik, je postal kancler cesarstva.

Vloga Otta von Bismarcka

Otto von Bismarck je imel ključno vlogo pri združitvi. Svojo politiko je utemeljil na imenitni «Realpolitiki» — pragmatičnem, močnem in pogosto brezkompromisnem pristopu, ki je uporabljal diplomacijo, administrativne reforme in vojaške ukrepe za dosego ciljev. Bismarck ni verjel v revolucijo, ampak v združitev vodeno od zgoraj, preko vojaških zmag in političnih dogovorov. Njegove glavne poteze so bile:

• izkoriščanje vojaških zmag (preko zavezništev in vojn) za preoblikovanje nemanskih razmer;
• izključitev Avstrije iz nemških zadev in oblikovanje Severnonemške zveze pod prusko vodstvom;
• uskladitev z južnonemškimi državami po zmagi nad Francijo in sklenitev končne državne tvorbe leta 1871;
• po združitvi je vodil politiko notranje konsolidacije: obvladovanje nasprotij (npr. Kulturkampf proti političnemu vplivu rimskokatoliške cerkve) in uvajanje socialnih zakonov (zdravstveno zavarovanje, pokojninski sistem) za umirjanje delavskega gibanja.

Ustanovitev in ustavna ureditev

Nemško cesarstvo je bilo federalna monarhija, kjer so večje države (npr. Bavarska, Saksonija, Württemberg) ohranile določeno samostojnost, vendar je bila zunanja politika, vojska in pomembni državni organi pod vplivom cesarja in pruske prevladi. Cesarjeva moč je bila velika, vendar je obstajal tudi parlament (Reichstag), ki je imel vlogo pri zakonodaji in financah.

Posledice združitve

Združitev Nemčije je imela daljnosežne posledice:

• sprememba evropskega ravnotežja moči — nova industrijska in vojaška velesila je vplivala na odnose z Veliko Britanijo, Francijo in Avstrijo;
• pospešena industrijska rast, modernizacija in urbanizacija znotraj novega cesarstva;
• notranje politične spremembe: moč monarhije in konservativnih sil je bila združena z modernim birokratskim državnim aparatom in novimi socialnimi politikami;
• nastanek zapletenih zavezništev in rivalstev, ki so v naslednjem stoletju prispevala k evropskim napetostim in vojnim konfliktom.

Združitev Nemčije (1813–1871) tako ni bila enkratni dogodek, temveč dolg proces vojaških, gospodarskih, političnih in kulturnih sprememb. V ključnih trenutkih so odločili tako vojaški uspehi kot premišljena politika oseb, kot je bil Bismarck, ki je znal izkoristiti priložnosti in oblikovati novo, močno državo v središču Evrope.

Vprašanja in odgovori

V: Kateri dogodek je pripeljal do združitve Nemčije?

V: Kdaj je prišlo do združitve Nemčije?

V: Kdo je v Versaillesu v Franciji razglasil nemški narod?

V: Katera bitka je znana tudi kot bitka narodov?

V: S čim so se končale Napoleonove vojne in Avstrija je ostala močna država?

V: Katere so bile težave pri združevanju Nemčije?

Išči po črki