Karel Veliki (latinsko: Carolus Magnus, angleško: Karel Veliki, nemško Karl der Große, nizozemsko Karel de Grote) (ok. 2. april 748 - 28. januar 814) je bil frankovski kralj in prvi cesar Svetega rimskega cesarstva. Za cesarja je bil okronan na božič leta 800. Bil je starejši sin kralja Pipina III. iz karolinške dinastije. Ko je Pipin umrl, sta Karel Veliki in njegov brat Karloman vladala skupaj. Ko je Karloman leta 771 umrl, je Karel Veliki postal edini vladar Frankov.

Vladavina in vojaške zmage

Karel Veliki je vladal kot frankovski kralj od leta 768 dalje, kasneje pa je razširil svojo oblast tudi na Lombardijo in večino zahodne Evrope. Njegova vladavina je znana po dolgih vojaških pohodih in podrejanjih sosednjih ljudstev, s katerimi je utrdil in razširil karolinško državo.

  • Poraz Lombardov: Leta 774 je premagal lombardskega kralja Desiderija in pripojil Lombardijo, s čimer je prevzel tudi naslov kralja Lombardov.
  • Saksonske vojne: Od približno 772 do 804 je vodil dolge in krute vojne proti Sasom; po serijah spopadov in prisilnih spreobratenj so Sajoni dokončno pod njegovim nadzorom.
  • Akcije proti Avarom in na južnem vhodu v Pireneje: Vodil je vojaške pohode proti Avarom na srednjem Donavi (konec 8. — začetek 9. stoletja) ter proti muslimanskim nasaditvam na iberskem polotoku; po porazu v Roncevauxu (778) so kasneje nastali španski mejni okraji (Spanish March).
  • Predelitev Bavarske in drugih ozemelj: Bavarsko knezijo je porazil leta 788 in jo neposredno vključil v svoj imperij.

Uprava, reforme in pravo

Karel je uvedel več upravnih in pravnih reform, da bi bolje upravljal obsežno državo. Njegove odločitve so vplivale na razvoj evropske srednjeveške oblasti.

  • Kapitulare: Izdal je številne zapovedi (kapitulare), ki urejajo cerkvene, sodne in upravne zadeve.
  • Missi dominici: Za nadzor daljših in oddaljenih pokrajin je uporabljal posrednike (missi dominici), poslance, ki so preverjali izvrševanje kraljevih ukazov.
  • Pravo in uprava: Standardiziral je določene pravne navade, spodbujal enotno sodno prakso in krepitev lokalnih oblasti v okviru knezev in grofij.
  • Gospodarstvo in kovnica: Spodbujal je trgovino, urejanje težišč in kovanje srebrnih denarjev (denar), kar je izboljšalo denarni obtok.

Kulturni preporod (karolinška renesansa)

Karel Veliki je bil velik mecena učenja in kulture. Pod njegovim pokroviteljstvom je prišlo do vsestranskega kulturnega preporoda, imenovanega karolinška renesansa.

  • V dvoru je zbral učence in učenjake iz Anglije, Irske in drugih krajev — med najbolj znanimi je bil Alkuin iz Yorka.
  • Spodbujal je ustanavljanje šol pri samostanih in škofijah ter pouk za duhovščino in uradnike.
  • Pod njegovim vplivom se je razvil pisni slog, imenovan karolinška minuskula, ki je postal osnova za poznejše pisave v Evropi.
  • Einhard, njegov kronist, je napisal življenjepis "Vita Karoli Magni", ki je glavni vir za Karla Velikega.

Okronanje za cesarja in mednarodni položaj

Na božič leta 800, 25. decembra, je v Rimu v baziliki sv. Petra papež Leon III. okronal Karla za cesarja. To dejanje je imelo pomembne politične in simbolne posledice: obnovilo je idejo rimskega cesarstva na zahodu in okrepilo zvezo med frankovsko oblastjo in papeštvom. Okronanje je bilo za Bizantince in vzhodne oblasti sporni dogodek, a sčasoma je položaj zahodnega cesarstva postal del srednjeveške politične realnosti.

Osebno življenje in nasledstvo

Karel se je poročal večkrat in imel številne otroke; njegova dinastična politika je bila osrednjega pomena za prihodnost imperija. Po njegovi smrti je nasledstvo prevzel sin Ludvik Pobožni (Louis the Pious), ki je cesarstvo sprva obdržal kot združeno, a so ga poznejše delitve razdelile.

  • Glavna rezidenca: Aachen (latinsko Aix-la-Chapelle), kjer je zgradil Palatinsko kapelo; tam je tudi pokopan.
  • Smrt: Umrl je 28. januarja 814 v Aachnu; njegovo cesarstvo je po kratkem obdobju razcveta kasneje razdeljeno (končno razdelitev so dokončali vnuki v pogodbi v Verdunu leta 843).

Pomen in zapuščina

Karel Veliki velja za enega najpomembnejših vladarjev zgodnjega srednjega veka. Njegova vladavina je prispevala k oblikovanju politične karte zahodne Evrope, okrepitvi fevdalnih struktur, širjenju krščanstva med poganskimi ljudstvi in kulturnemu preporodu, ki je ohranil klasično dediščino. Zaradi širine njegovih osvajanj, upravnih reform in kulturnega vpliva ga pogosto označujejo kot enega od utemeljiteljev srednjevečne Evrope.

Za nadaljnje branje so pomembni viri: Einhardova Vita Karoli Magni, arhivska gradiva o kapitulrah in sodobne zgodovinske monografije, ki obravnavajo tako vojaške kot kulturne in upravne vidike njegove vladavine.