Franki

Frankovsko cesarstvo

Franki so iz svojega središča postopoma osvojili večino rimske Galije severno od doline reke Lore in vzhodno od vizigotske Akvitanije. Sprva so kot zavezniki pomagali braniti mejo; na primer, ko je leta 406 velika invazija večinoma vzhodnogermanskih plemen prečkala Ren, so se Franki borili proti tem napadalcem. Na območju Pariza se je rimski nadzor ohranil do leta 486, desetletje po padcu ravennskih cesarjev, deloma zaradi zavezništev s Franki.

Merovingians

Leta 451 je Aetius pozval svoje germanske zaveznike na rimskih tleh, naj pomagajo odvrniti invazijo Atile Hunov. Na poziv so se odzvali salijski Franki; ripuarski Franki so se borili na obeh straneh, saj so nekateri med njimi živeli zunaj cesarstva. Merovingi so imeli guvernerje, ki so vodili Franke v vojno in imeli številne vladarske odgovornosti.

Karolingi

Karolinško kraljevanje se začne z odstavitvijo zadnjega merovinškega kralja in nastopom Pipina Kratkega, očeta Karla Velikega, leta 751.

Pipin je vladal kot izvoljeni kralj. Medtem ko je v poznejši Franciji kraljestvo postalo dedno, kralji poznejšega Svetega rimskega cesarstva niso mogli odpraviti volilne tradicije in so ostali izvoljeni vladarji vse do uradnega konca cesarstva leta 1806.

Leta 768 je Karel Veliki, mogočna, inteligentna in skromno pismena osebnost, postal legenda za poznejšo zgodovino Francije in Nemčije. Karel je ponovno vzpostavil ravnovesje med cesarjem in papežem.

Od leta 772 dalje je Karel osvajal in sčasoma premagal Sase ter njihovo kraljestvo vključil v frankovsko kraljestvo. Nato je (773-774) osvojil Langobarde in tako lahko v svoje vplivno območje vključil severno Italijo. Obnovil je donacijo Vatikanu in obljubo papežu, da bo še naprej zagotavljal frankovsko zaščito.

Karel je ustvaril kraljestvo, ki je segalo od Pirenejev na jugozahodu (po letu 795 je vključevalo tudi območje v severni Španiji (Marca Hispanica)) prek skoraj vse današnje Francije (razen Bretanje, ki je Franki niso nikoli osvojili) proti vzhodu do večine današnje Nemčije, vključno s severno Italijo in današnjo Avstrijo. Na božični dan leta 800 je papež Leon III. v Rimu okronal Karla za "cesarja Rimljanov". Čeprav je imel Karel raje naziv "cesar, kralj Frankov in Langobardov", saj ni želel priti v spor z Bizantinskim cesarstvom, je Frankovsko cesarstvo postalo naslednik (zahodnega) Rimskega cesarstva. Karel je umrl 28. januarja 814 v Aachnu, kjer je bil tudi pokopan.

Charles je imel več sinov, vendar ga je preživel le eden. Ta sin, Ludvik Pobožni, je po očetu postal vladar združenega cesarstva. Ko je Ludvik leta 840 umrl, je Verdunska pogodba leta 843 razdelila cesarstvo na tri dele:

1. Ludvikov najstarejši preživeli sin Lothair I. je postal cesar in vladar osrednjih Frankov. Njegovi trije sinovi so si to kraljestvo razdelili na Lotaringijo, Burgundijo in (severno) Italijo. Ta območja so pozneje izginila kot ločena kraljestva.
2. Ludvikov drugi sin, Ludvik Nemec, je postal kralj Vzhodnih Frankov. To območje je bilo jedro poznejšega Svetega rimskega cesarstva, zibelke Nemčije.
3. Njegov tretji sin Karel Plešasti je postal kralj Zahodnih Frankov; to območje je postalo temelj poznejše Francije.

Karlovo kraljestvo je preživelo svojega ustanovitelja in obsegalo velik del zahodne Evrope od leta 795 do leta 843, ko je bilo s pogodbo razdeljeno med njegove vnuke: Vzhodnim Frankom je vladal Ludvik Nemec (rumena barva), Zahodne Franke pa je vodil Karel Plešasti (vijolična barva).

Sorodne strani

• Sveto rimsko cesarstvo