Franki — zgodovina frankovske plemenske zveze, izvor in pomen

Franki ali Franci so bili ena od več zahodnogermanskih plemenskih zvez. Nastala je iz germanskih plemen, kot so Saliani, Sicambri, Chamavi, Tencteri, Chattuarii, Bructeri, Usipetes, Ampsivarii in Chatti. Večina teh skupin je živela ob severnih mejah Rena in se je sprva ukvarjala s kmetijstvom, ribolovom in plenarno obogatitvijo z vojnimi vpadi ter trgovino z Rimljani.

Vdor v rimsko območje in naseljevanje

V pozno rimsko cesarstvo so Franki vstopili z območij severnega in vzhodnega brega Rena ter se naselili v delih, ki danes pripadajo severni Belgiji in južni Nizozemski. Sčasoma so z nadaljnjimi premiki in vojaškimi podvigi ustvarili trajnejša naselitvena jedra in v nekaj stoletjih pridobili oblast nad širšimi območji.

Ustanovitev frankovskega kraljestva in širitev

V 5. stoletju so Franki izkoristili oslabljeno oblast Zahodnega rimskega cesarstva ter razširili svoj vpliv proti zahodu. Postopoma so osvojili ozemlja, ki so kasneje tvorila jedro frankovskega kraljestva — območja, ki so sčasoma vključevala večino današnje Francije, Belgije, Nizozemske in zahodne predele Nemčije. Pomembna prelomnica je bila vladavina klana Merovingov, katerega najznamenitejši predstavnik je bil poganski kralj Klovis, ki je konec 5. stoletja sprejel krščanstvo — dogodek z velikimi posledicami za politično in versko preobrazbo zahodne Evrope. Po porazu zadnjih ostankov rimske oblasti (na primer poraz Syagrija okoli leta 486) je frankovski vpliv v Galiji hitro narasel, Klovis pa je okrepil svojo oblast nad razdrobljenimi galskimi kraljestvi.

Notranja ureditev, pravo in kultura

Franki so v političnem in pravnem smislu uvedli svoje običaje, med katerimi je najbolj znana Salijska pravna zbornica (Salic law), veljavna za Salijske Franke. Družbena ureditev je temeljila na rodbinski vezi, vojaški eliti in lokalnih vodjih; veliko vlogo so imeli vojskovodje, ki so ob vladarju urejali osvajanja in obrambne naloge. Frankovska kultura je bila sprva poganska, z bogovi in običaji severnogermanskega izvora; s sprejetjem krščanstva se je postopoma romanizirala v kulturnem in cerkvenem smislu.

Razdružitve, dinastije in nasledstvo

Frankovsko kraljestvo se je skozi stoletja spreminjalo: po Merovingih je oblast prevzela karolinška dinastija (med katerimi je izstopal Karel Veliki, kronan za cesarja leta 800), kar je vodilo do oblikovanja velike pirenejsko–evropske oblasti — Karolinškega cesarstva. Po pogodbi v Verdunu (843) je bilo to cesarstvo razdeljeno na dele, iz katerih so se pozneje razvili zahodnofrankovski in vzhodnofrankovski kraljestvi — predhodniki sodobne Francije in Nemčije.

Izvor imena in arheološki dokazi

Sodobni raziskovalci, ki preučujejo obdobje selitev, se večinoma strinjajo, da je frankovska konfederacija nastala že v začetku 3. stoletja kot skupek zavezniških plemen. Regija na severovzhodu današnje Nizozemske — severno od nekdanje rimske meje — še vedno nosi ime Salland in je to ime morda dobila od Salijcev (Saliani), ki so tvorili jedro frankovskih pomorskih napadalcev in naseljevalcev. Arheološki izkopi (grobovi, orožje, keramika) ter toponimika potrjujejo obstoj trajnejših frankovskih naselbin in njihove interakcije z rimskim svetom.

Pomen in zapuščina

• Franci so prispevali k oblikovanju srednjeveške Evrope: njihove politične in pravne spremembe so vplivale na nastanek državnih struktur v zahodni Evropi.
• Ime »Franki« je povezano z imenom države »Francija« (Frankreich/France) in z oznako za pripadnike tega kulturno-jezikovnega območja.
• Spreobrnitev frankov k krščanstvu je utrdila povezave z rimsko-katoliško cerkvijo ter vplivala na širjenje krščanstva med germanskimi plemeni.

Franki so torej igrali ključno vlogo pri prehodu od antike do srednjega veka: z združitvijo germanskih plemen, osvojitvijo rimskih ozemelj, sprejetjem krščanstva in ustanovitvijo dinastij, katerih nasledniki so utrdili temelje kasnejših evropskih držav.

Frankovsko cesarstvo

Franki so iz svojega središča postopoma osvojili večino rimske Galije severno od doline reke Lore in vzhodno od vizigotske Akvitanije. Sprva so kot zavezniki pomagali braniti mejo; na primer, ko je leta 406 velika invazija večinoma vzhodnogermanskih plemen prečkala Ren, so se Franki borili proti tem napadalcem. Na območju Pariza se je rimski nadzor ohranil do leta 486, desetletje po padcu ravennskih cesarjev, deloma zaradi zavezništev s Franki.

Merovingians

Leta 451 je Aetius pozval svoje germanske zaveznike na rimskih tleh, naj pomagajo odvrniti invazijo Atile Hunov. Na poziv so se odzvali salijski Franki; ripuarski Franki so se borili na obeh straneh, saj so nekateri med njimi živeli zunaj cesarstva. Merovingi so imeli guvernerje, ki so vodili Franke v vojno in imeli številne vladarske odgovornosti.

Karolingi

Karolinško kraljevanje se začne z odstavitvijo zadnjega merovinškega kralja in nastopom Pipina Kratkega, očeta Karla Velikega, leta 751.

Pipin je vladal kot izvoljeni kralj. Medtem ko je v poznejši Franciji kraljestvo postalo dedno, kralji poznejšega Svetega rimskega cesarstva niso mogli odpraviti volilne tradicije in so ostali izvoljeni vladarji vse do uradnega konca cesarstva leta 1806.

Leta 768 je Karel Veliki, mogočna, inteligentna in skromno pismena osebnost, postal legenda za poznejšo zgodovino Francije in Nemčije. Karel je ponovno vzpostavil ravnovesje med cesarjem in papežem.

Od leta 772 dalje je Karel osvajal in sčasoma premagal Sase ter njihovo kraljestvo vključil v frankovsko kraljestvo. Nato je (773-774) osvojil Langobarde in tako lahko v svoje vplivno območje vključil severno Italijo. Obnovil je donacijo Vatikanu in obljubo papežu, da bo še naprej zagotavljal frankovsko zaščito.

Karel je ustvaril kraljestvo, ki je segalo od Pirenejev na jugozahodu (po letu 795 je vključevalo tudi območje v severni Španiji (Marca Hispanica)) prek skoraj vse današnje Francije (razen Bretanje, ki je Franki niso nikoli osvojili) proti vzhodu do večine današnje Nemčije, vključno s severno Italijo in današnjo Avstrijo. Na božični dan leta 800 je papež Leon III. v Rimu okronal Karla za "cesarja Rimljanov". Čeprav je imel Karel raje naziv "cesar, kralj Frankov in Langobardov", saj ni želel priti v spor z Bizantinskim cesarstvom, je Frankovsko cesarstvo postalo naslednik (zahodnega) Rimskega cesarstva. Karel je umrl 28. januarja 814 v Aachnu, kjer je bil tudi pokopan.

Charles je imel več sinov, vendar ga je preživel le eden. Ta sin, Ludvik Pobožni, je po očetu postal vladar združenega cesarstva. Ko je Ludvik leta 840 umrl, je Verdunska pogodba leta 843 razdelila cesarstvo na tri dele:

1. Ludvikov najstarejši preživeli sin Lothair I. je postal cesar in vladar osrednjih Frankov. Njegovi trije sinovi so si to kraljestvo razdelili na Lotaringijo, Burgundijo in (severno) Italijo. Ta območja so pozneje izginila kot ločena kraljestva.
2. Ludvikov drugi sin, Ludvik Nemec, je postal kralj Vzhodnih Frankov. To območje je bilo jedro poznejšega Svetega rimskega cesarstva, zibelke Nemčije.
3. Njegov tretji sin Karel Plešasti je postal kralj Zahodnih Frankov; to območje je postalo temelj poznejše Francije.

Karlovo kraljestvo je preživelo svojega ustanovitelja in obsegalo velik del zahodne Evrope od leta 795 do leta 843, ko je bilo s pogodbo razdeljeno med njegove vnuke: Vzhodnim Frankom je vladal Ludvik Nemec (rumena barva), Zahodne Franke pa je vodil Karel Plešasti (vijolična barva).

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so bili Franki?

V: Kje je živela večina Frankov?

V: Katera območja so Franki osvojili in na njih ustanovili kraljestvo?

V: Kdaj je nastala frankovska konfederacija?

V: Kakšen pomen je imelo, da je poganski frankovski kralj Klovis postal kristjan?

V: Kaj je Salland in zakaj je pomemben za Franke?

V: Iz katerih rek so Franki vstopili v pozno rimsko cesarstvo?

Išči po črki