Sveto rimsko cesarstvo - definicija in zgodovina (962–1806)
Svetega rimskega cesarstva ne smemo zamenjevati z Rimskim cesarstvom.
Sveto rimsko cesarstvo (latinsko: Romus Spiritus Sanctus) je bila skupina regij in svobodnih mest v srednji Evropi, ki so bila pod oblastjo cesarja, ki so ga izvolili knezi in sodniki regij in mest v cesarstvu. Ko je Karel Veliki umrl, so njegovo frankovsko cesarstvo dobili njegovi otroci in ga razdelili na tri različne države: Zahodno Francijo, Lotaringijo in Vzhodno Francijo. Sveto cesarstvo se je začelo, ko je Oton I. iz Vzhodne Francije leta 962 postal cesar, končal pa ga je Napoleon leta 1806. Cesarji so trdili, da so dediči Karla Velikega in da cesarstvo izhaja iz leta 800, ko je Karel Veliki postal frankovski cesar.
V 16. stoletju se je moralo Sveto rimsko cesarstvo spopasti z uporom Frizijcev, ki sta ga vodila Pier Gerlofs Donia in Wijerd Jelckama. Ta je trajal od leta 1515 do leta 1523.
V 17. stoletju je cesarstvo uničila tridesetletna vojna (1618-1648). V njej je bilo ubitih skoraj trideset odstotkov prebivalcev cesarstva. Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda je izgubilo del svojega ozemlja.
Do 13. stoletja je bilo Sveto rimsko cesarstvo močno. Pozneje so vse vojvodine in grofije znotraj cesarstva začele pridobivati večjo moč. Na koncu so imeli cesarji le malo prave moči, država pa je obstajala le po imenu. Zadnji cesar je cesarstvo ukinil leta 1806 med Napoleonovimi vojnami.
Voltaire, francoski filozof iz 18. stoletja, se je nekoč šalil, da narod ni ne sveti, ne rimski, ne imperij.
Izvor, ime in časovna meja
Ime in izvor Svetega rimskega cesarstva sta zapleteni: cesarji so pogosto trdili kontinuiteto s Frankovskim cesarstvom Karla Velikega (ok. 800), formalno pa se šteje, da se novo stanje oblikuje z vladavino Otona I., ki je bil okronan leta 962. Sčasoma se je v rabi uveljavilo daljše ime Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda (latinsko Sacrum Romanum Imperium Nationis Germanicae), s čimer so poudarjali prevladujočo vlogo nemških dežel v sestavi cesarstva.
Politična ureditev in institucije
Sveto rimsko cesarstvo ni bilo enotna država po sodobnem pomenu, ampak konfederacija številnih dežel, kneževin, vojvodin, svobodnih mest in cerkvenih držav. Ključne značilnosti so bile:
- Volilna monarhija — cesarja so izbirali knezi-volivci (kurfürsti). Sistem volitev je bil kodificiran v Golden Bullu (Zlati buli) iz leta 1356, ki je urejal pravice volilcev in potrdil njihov status.
- Reichstag (cesarski zbor) — skupščina predstavnikov držav cesarstva, kjer so se sprejemale odločitve in urejali spori.
- Reichskreise (cesarski krogi) — upravno-obrambne enote, uvedene v zgodnjem 16. stoletju za lažje pobiranje davkov, vojaške zaveze in izvajanje skupnih odločitev.
- Svobodna cesarska mesta in imperialne kneževine — številna mesta so uživala neposredno (reimpsko) breme in bila neposredno podrejena cesarju (Reichsunmittelbarkeit), kar jim je dajalo veliko samostojnosti.
- Cerkvene države — škofije, nadškofije in samostanske kneževine so bile pomemben del politične moči v cesarstvu.
Reformacija in vojne v 16. in 17. stoletju
V 16. stoletju je cesarstvo doživelo močne verske in politične pretrese z nastankom protestantizma. Pomembni dogodki so bili:
- Reformacija (Luther 1517) je sprožila verske spore, ki so sčasoma prerasli v oborožene konflikte.
- Peace of Augsburg (1555) je uvedel načelo cuius regio, eius religio — saj ima vladar pravico določati vero v svoji deželi, kar je formalno priznalo luteranske knezije, a ni rešilo vsega napetosti.
- Tridesetletna vojna (1618–1648) je bila izjemno uničujoča za prebivalstvo in gospodarstvo cesarstva; ocenjuje se, da so izgube znašale do tretjine prebivalstva v prizadetih regijah. Vojna se je končala z mirom v Westfaliji (1648), ki je okrepil suverenost posameznih držav in zmanjšal cesarsko oblast.
Vladavina Habsburžanov in postopna izguba moči cesarja
Od 15. stoletja naprej so bili mnogi cesarji člani dinastije Habsburgov, ki so skozi poroke in politiko zgradili veliko obstojno državno moč, zlasti v srednji Evropi. Kljub temu pa je cesarski naslov pogosto pomenil pretežno prestižno oziroma simbolno oblast, saj so posamezne kneževine, vojvodine in mesta ohranile široko stopnjo notranje samostojnosti.
Zaton in razveljavitev
V času francoskih revolucionarnih in napoleonskih vojn se je evropski politični red močno spremenil. Napoleon je reorganiziral zahodno in srednjo Evropo, oblikoval Rečni confederacijo (Conféderation du Rhin) in pritisnil na cesarjeve zaveznike. Leta 1804 je habsburški vladar avstrijski veliki vojvoda Frančišek prvi prevzel naslov cesarja Avstrije, da bi obdržal svoj prestiž; leta 1806 je kot zadnji cesar formalno razpustil Sveto rimsko cesarstvo in odstopil naslov, kar je pomenilo konec več stoletij trajajoče institucije.
Pomembni dokumenti in pravne spremembe
- Zlata bula (1356) — ureditev volilnega sistema in statusa knezov-volivcev.
- Pogodbe miru v Westfaliji (1648) — pravno priznanje verske enakopravnosti in večje avtonomije posamičnih držav.
Dediščina
Sveto rimsko cesarstvo je zapustilo obsežno pravno, kulturno in politično zapuščino: razvoj mestnega prava, univerz, cehov, institucij, ki so vplivale na nadaljnji razvoj srednje Evrope. Njegova kompleksna struktura je tudi vzor in opozorilo, kako lahko pluralna politična tvorba vztraja skozi stoletja, hkrati pa ostane ranljiva pred centralizacijo in zunanjimi pritiski.
Za hiter povzetek: Sveto rimsko cesarstvo je obstajalo od leta 962 do 1806, ni bilo enotna država, ampak konglomerat močnih lokalnih oblasti, je doživelo velike verske in vojne pretres, zlasti v 16. in 17. stoletju, in se na koncu razpustilo v času Napoleonovih reform evropskega reda.
Politika
Cesarstvo je bilo dejansko germansko in ne rimsko, saj je bilo večinoma na območju današnje Nemčije in Avstrije. Prav tako ni bilo zares sveto, saj po Karlu V. leta 1530 papež ni kronal nobenega cesarja. Cesarstvo je bilo zares cesarstvo le po imenu: ozemlja, ki jih je pokrivalo, so bila večinoma neodvisna. Cesarstvo je imelo svojo osrednjo vlado in oborožene sile, ki so delovale enotno. Preden je ta leta 1806 propadla, mu je vladala rodbina Habsburžanov. Napoleon je prisilil cesarja, da je abdiciral, ko je Francija v času prvega francoskega cesarstva začela napadati Sveto rimsko cesarstvo. Cesar je postal avstrijski cesar in s tem končal obstoj Svetega rimskega cesarstva.
Sveto rimsko cesarstvo ni bilo zelo centralizirana država kot večina današnjih držav. Namesto tega je bilo razdeljeno na desetine - sčasoma na stotine - posameznih enot, ki so jih upravljali kralji, vojvode, grofje, škofje, opati in drugi vladarji. Ti so bili skupaj znani kot knezi. Na nekaterih območjih je neposredno vladal cesar. Nikoli ni mogel samo izdajati odlokov in avtonomno upravljati cesarstva. Njegovo moč so močno omejevali različni lokalni voditelji.
Cesarstvo je bilo ena redkih evropskih držav z volilno monarhijo. To je pomenilo, da je cesarja izbrala majhna skupina knezov volivcev. Običajna praksa je bila, da so na prestol izvolili le naslednika umrlega cesarja ali cesarice.
Zemljevid cesarstva.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Sveto rimsko cesarstvo?
O: Sveto rimsko cesarstvo je bila skupina regij in svobodnih mest v srednji Evropi pod vladavino cesarja, ki so ga izvolili knezi in magistrati regij in mest v cesarstvu.
V: Kdaj se je začelo?
O: Sveto rimsko cesarstvo se je začelo, ko je Oton I. iz Vzhodne Francije leta 962 postal cesar.
V: Kdo ga je končal?
O: Zadnji cesar Napoleon je cesarstvo ukinil leta 1806 med Napoleonovimi vojnami.
V: Kako je povezan s Karlom Velikim?
O: Cesarji so trdili, da so dediči Karla Velikega in da je cesarstvo nastalo leta 800, ko je Karel Veliki postal frankovski cesar.
V: Kaj se je zgodilo med tridesetletno vojno?
O: V tej vojni (1618-1648) je bilo ubitih skoraj trideset odstotkov prebivalcev cesarstva, del ozemlja pa je bil izgubljen.
V: Kako močan je bil na začetku cesar Svetega rimskega cesarstva?
O: Sprva je imel precejšnjo moč, vendar so sčasoma vse vojvodine in grofije znotraj cesarstva postajale močnejše, tako da v 13. stoletju ni imel več prave moči.
