Rodbina Wettin je bila dinastija nemških grofov, vojvod, knezoškofov in kraljev, ki je več kot 800 let vladala v današnjih nemških deželah Saška in Turingija. Člani rodbine Wettin so bili tudi poljski kralji ter so sestavljali vladarske hiše Velike Britanije, Portugalske, Bolgarije, Poljske, Saške in Belgije. Danes v svojih državah vladata le še britanska in belgijska linija, zadnji bolgarski car Simeon II. pa je bil med letoma 2001 in 2005 predsednik bolgarske vlade. Simeon Saxe-Coburg-Gotha je edini nekdanji kralj, ki se je v svojo državo vrnil kot izvoljeni voditelj.

Izvor in zgodnji razvoj

Rodbina izvira iz gradu Wettin blizu Halleja in kot rodovniška veja nastopa že v zgodnjem srednjem veku (izvira iz 10./11. stoletja). Člani rodbine so postopoma pridobivali posesti in naslov »markgrofov« ter kasneje tudi položaje v Meissen, Saški in Turingiji. S časom so Wettini postali ena najvplivnejših nemških plemiških dinastij, saj so združevali svetovno in cerkveno oblast: bili so vojvode, knezoškofi in knezi Svetega rimskega cesarstva.

Delitev in glavni rodovi

Pomembna prelomnica je bila pogodba v Leipzigu leta 1485, ko se je rodbina razdelila na dve glavni veji:

  • Ernestinska veja – prevzela je predvsem posesti v Turingiji in ustvarila več manjših turingijskih vojvodstev. Ernestinska veja je pomembna za kulturni in cerkveni razvoj regije; nekateri njeni člani so bili zgodnji podporniki reformacije.
  • Albertinska veja – obdržala je večino saških ozemelj; iz te veje so izhajali izvoljeni knezi (elektorji) in kasneje kralji Saške.

Vloga v evropski politiki in zgodovini

Wettini so igrali velikansko vlogo v evropski politiki: sodelovali so v bojih za prevlado v Nemčiji, postavili so vladarje v drugih državah in igrali pomembno vlogo v verskih spremembah. Ernestinska veja je bila pogosto povezana z reformacijo in podporo Martinu Luthru, medtem ko je po porazu protestantske koalicije v 16. stoletju (Schmalkaldični vojni) politična moč rodbine doživela obračune in prerazporeditve pravic.

Mednarodne veje in znani člani

V 19. stoletju so se iz Wettinov razvile evropske dinastije, ki so vladale tudi zunaj Nemčije. Nekaj pomembnih primerov:

  • Dinastija Saxe-Coburg and Gotha: dala je britanskemu dvoru princa Alberta (žena kraljice Viktorije) in kasneje postala britanska kraljeva hiša do spremembe imena v Windsor (1917).
  • Belgijska veja: Leopold I. iz rodbine Saxe-Coburg and Gotha je postal prvi kralj Belgije (1831) in ta veja še danes vlada v Belgiji.
  • Portugalska veja: Ferdinand II. iz Saxe-Coburg and Gotha je postal kralj-pokrovitelj Portugalske v 19. stoletju.
  • Bulgarija: Knez (kasneje car) Ferdinand I. iz istega rodu je leta 1887 postal vladar Bolgarije; njegov sin Simeon II. je kot mladi kralj vladal do izkoreninjenja monarhije, pozneje pa se je vrnil v politiko kot izvoljeni predsednik vlade (2001–2005).
  • Poljska: iz Albertinske veje izvira par poljskih kraljev, najbolj znana sta Augusta II. Mocnega in njegovega sina Augusta III., ki sta bila sovladarja v času izmeničnih povezav med Saško in Poljsko.

Simbolika in zapuščina

Grb in simboli Wettinov so se pojavili po vsej Srednji Evropi in so še danes del zgodovinske dediščine Saške in Turingije. Njihova zapuščina je vidna v arhitekturi, dvorcih, cerkvah in kulturnih institucijah, ki so jih ustanovili ali podpirali. Ernestinske in Albertinske veje so oblikovale politično krajino zlasti v vzhodni Nemčiji, njihova vladavina pa je trajala skozi fevdalizem, reformacijo, napoleonske vojne in končno do modernih nacionalnih držav.

Konec vladavin in sodobne veje

Z razpadom starega evropskega reda v začetku 20. stoletja so mnoge monarhije izgubile oblast (vključno z nemškimi in portugalsko). Kljub temu pa potomci Wettinov še naprej obstajajo in imajo v nekaterih državah še vedno pomemben simbolni ali dejanski vpliv. Danes sta med suverenimi monarhijami povezana z rodom Wettin le še britanska (prek genealogije Saxe-Coburg and Gotha do rojstva; uradno britanska hiša pa nosi ime Windsor) in belgijska linija.

Zaključek

Dinastija Wettin je ena najtrajnejših in najbolj razvejanih evropskih rodbin. Njen pomen presega meja Saške in Turingije: s svojimi vejami je vplivala na politično in kulturno zgodovino več evropskih držav. Njihova bogata zapuščina ostaja predmet zgodovinskih študij in javnega zanimanja še danes.