Zgodovina cesarske Kitajske: od dinastije Qin (221 pr. n. št.) do 1911

Zgodovina cesarske Kitajske (221 pr. n. št.–1911): od dinastije Qin do Qing — dinastije, kultura, konfucianizem, administracija in trgovina skozi 2000 let razvoja.

Cesarska Kitajska je obdobje kitajske zgodovine. Trajalo je več kot 2000 let. Začelo se je z združitvijo Kitajske pod dinastijo Qin Shi Huang leta 221 pred našim štetjem. Končalo se je s strmoglavljenjem dinastije Qing leta 1911. V tem obdobju so se številne značilnosti kitajske civilizacije razširile po vsej Kitajski. Med njimi so bili konfucianizem, standardizirano testiranje, standardizirane uteži in sistemi štetja, trgovske poti in kitajski znaki. Kitajska je zaradi vseh teh značilnosti postala znana po vsem svetu.

V tem obdobju je Kitajski vladalo veliko različnih dinastij ali vladajočih družinskih linij. Med njimi so bile dinastije Qin, Han, Sui, Tang, Song, Yuan/Mongol, Ming in Qing/Manchu. V več obdobjih je Kitajski vladalo tudi več različnih kraljestev.

Večino časa cesarske Kitajske so Kitajski vladali cesarji in cesarice, ki so bili pripadniki kitajske narodnosti Han. V nekaterih dinastijah, kot sta bili dinastiji Yuan in Qing, pa so vladajoči razred sestavljale kitajske manjšine. V istem vrstnem redu so jim vladali Mongoli in Mandžujci.

Glavni dogodki in dinastije

Cesarsko obdobje vključuje vrsto političnih preobratov, združevanj in razpadov. Kratka kronologija glavnih dinastij in njihovih prispevkov:

• Qin (221–206 pr. n. št.) — združitev kitajskih držav, centralizacija oblasti, standardizacija uteži, mer in pisave; gradnja zgodnjih del Velikega zidu.
• Han (206 pr. n. št.–220 n. št.) — utrditev birokratske države, širitev trgovskih poti (predhodnik Svilene ceste), pomene razvoja tehnologij in kulture.
• Sui (581–618) — ponovna združitev Kitajske po obdobju razdrobljenosti; začetek gradnje Velikega kanala, ki je povezal sever in jug.
• Tang (618–907) — zlata doba kulture, umetnosti in odprtosti do zunanjih vplivov; razcvet mest in trgovine.
• Song (960–1279) — tehnološke inovacije (tisk, kompas, izboljšave v kmetijstvu), močna urbani razvoj in napredek v gospodarstvu ter filozofiji (neo‑konfucianizem).
• Yuan/Mongol (1271–1368) — tuja vladavina Mongolov, integracija Evrazije v širšem obsegu trgovanja in premikov prebivalstva.
• Ming (1368–1644) — obnova etnične kitajske vladavine, okrepitev centralne oblasti, velik razvoj pomorskih potovanj in obrti (porcelan, tekstil).
• Qing (1644–1911) — zadnja cesarska dinastija, razširitev ozemlja na rekordne meje, a tudi obdobja notranjih nemirov, tujih pritiskov in socialno‑ekonomskih težav, ki so pripeljali do konca cesarstva leta 1911.

Družba, uprava in izobraževanje

Osrednji steber cesarske oblasti je bila uradniška birokracija, ki je temeljila na izpitu — sistemu državnih izpitov (keju). Ta meritokratski mehanizem je omogočal socialni napredek usposobljenim moškim in utrjeval vlogo konfucijskih vrednot v upravi. Družba je bila hierarhično urejena: cesar na vrhu, nato uradniki, gospoda (gentry), kmetje, obrtniki in trgovci. Kmetijstvo je bilo ekonomska osnova, trgovci pa pogosto manj cenjeni kljub pomembnosti za gospodarstvo.

Kultura, znanost in tehnologija

V času cesarstva so nastale številne pomembne inovacije in dosežki:

• izum tiskanja, papirja in napredka v knjigotrštvu;
• izboljšave v kmetijskih tehnikah in rabi nove opreme, kar je povečalo pridelek;
• napredek v metalurgiji, keramiki (slavni kitajski porcelan) in gradbeništvu;
• razvoj filozofij in religij: konfucianizem je postal uradna ideologija, budizem in taoizem pa sta močno oblikovala duhovno življenje;
• standardizacija pisave in administrativnih postopkov, kar je poenostavilo upravljanje velikih ozemelj.

Trgovina, tuji stiki in vojaški izzivi

Kitajska je imela dolgo tradicijo trgovanja z zahodom in jugom: kopenska Svilena cesta je povezovala Kitajsko z osrednjo Azijo in dalje v Evropo, pomorska trgovina pa je v času Ming in Song cvetela po Južnokitajskem morju ter preko Indijskega oceana. Občasni stiki z nomadskimi ljudstvi na severu so vodili do vojaških spopadov in kulturnih izmenjav. V poznem cesarskem obdobju so se močnejše evropske sile in kasneje industrijske zahodne sile vmešale v kitajsko politiko in gospodarstvo, kar je privedlo do neravnovesij (npr. opijske vojne v 19. stoletju) in terjalo suverenostne ustrežljivosti.

Vzroki za propad cesarstva in prehod v republiko

Propad dinastije Qing in konec cesarske vladavine nista bila posledica enega samega vzroka, temveč kombinacije dejavnikov:

• notranje razkrojene uprave, korupcija in neučinkovitost;
• gospodarske stiske, prenaseljenost in težave z zemljiškimi reformami;
• velike družbene nemire, kot je bilo upiranje Taipingov in drugih uporov v 19. stoletju;
• tuji pritiski: vojne, neenake pogodbe in izguba suverenosti na nekaterih ozemljih;
• neuspešne reforme in poskusi modernizacije, ki niso bile dovolj hitre ali dovolj globoke.

Dediščina cesarske Kitajske

Dediščina cesarske Kitajske je večplastna: jezik, pisava, filozofske tradicije (konfucianizem), upravni in izobraževalni sistemi, arhitektura, umetnost, tehnologije in gospodarske prakse so močno vplivali na kasnejši razvoj Kitajske in širše vzhodne Azije. Mnoge institucije in kulturni vzorci, ki so se oblikovali v tem obdobju, še danes vplivajo na identiteto in politiko sodobne Kitajske.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila cesarska Kitajska?

V: Kdaj se je začela cesarska Kitajska?

V: Kdaj se je cesarska Kitajska končala?

V: Katere značilnosti kitajske civilizacije so se razširile po vsej Kitajski v času cesarske Kitajske?

V: Kako so na Kitajskem vladali v času cesarske Kitajske?

V: Kdo so bili vladarji cesarske Kitajske?

V: Po čem je bila Kitajska znana v času cesarske Kitajske?

Išči po črki