Neodvisna država Hrvaška (NDH): fašistična marionetna država 1941–1945

Po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo v 1941in hitrem porazu jugoslovanske vojske (Jugoslovenska vojska) so celotno državo zasedle sile osi. Hitler in Mussolini sta namestila hrvaške ustaše, ki so si že dolgo prizadevali za hrvaško neodvisnost, in ustanovila Neodvisno državo Hrvaško (NDH - Nezavisna Država Hrvatska).

Ustanovitev NDH je bila razglašena 10. aprila, 1941 Slavko Kvaternik, namestnik vodje ustašev. Ante Pavelić je prišel na oblast kot vodja (Poglavnik) hrvaške marionetne države. Pavelić je prevzel oblast z Mussolinijevim in Hitlerjevim blagoslovom. Na papirju je bilo to kraljestvo pod kraljem Tomislavom II. iz Savojske hiše (splitski vojvoda). Toda Tomislav II. je bil le figura brez prave moči.

S strateškega vidika je bila ustanovitev nove marionetne države očiten Hitlerjev poskus pomiritve zdaj osvojenih jugoslovanskih narodov z namenom zmanjšanja potrebnih okupacijskih sil na minimum (v luči načrtov za prihajajočo operacijo Barbarossa). Vladko Maček, vodja Hrvaške kmečke stranke, takrat najmočnejše izvoljene stranke na Hrvaškem, je zavrnil ponudbo Nemcev, da bi vodil vlado, vendar je še isti dan, ko je Kvaternik razglasil novo vlado, pozval ljudi k poslušnosti in sodelovanju z njo. Ante Pavelić je prišel 20. aprila in postal poglavnik (vodja, v korelaciji s führer - bolje prevedljivo kot "glavar"). Tudi uradno stališče Rimskokatoliške cerkve je bilo v tem obdobju odkrito pozitivno.

19. maja 1941 Pavelić in Mussolini sta v skladu s pogodbo, podpisano v Rapallu ob koncu prve svetovne vojne med Kraljevino Srbov Jugoslavijo in Italijo, podpisala Romsko operativno pogodbo, s katero je morala NDH Italiji (v skladu z Rapalsko pogodbo) odstopiti skoraj celotno Dalmacijo ter dele Hrvatskega primorja in Gorskega kotarja. NDH tudi ni smela imeti mornarice. Te "pogodbe" bolj kot kar koli drugega ponazarjajo odvisnost države od sil osi.

Velik del prebivalstva Neodvisne države Hrvaške ni bil hrvaški, predvsem zaradi priključitve Bosne. V njej so živeli številni Srbi (približno 19 % takratnega prebivalstva Hrvaške in več kot 30 % prebivalstva NDH), bosanski Muslimani (takrat največja skupina prebivalstva Bosne in več kot 10 % prebivalstva NDH), Nemci, Madžari in drugi. Katoličani (predvsem Hrvati, Nemci in Madžari) so predstavljali nekaj več kot 50 % od 6,3 milijona prebivalcev. Mile Budak, politik in minister NDH - tudi hrvaški pisatelj - je takoj izkoristil priložnost in muslimane razglasil za "brate" ter jih želel prisiliti, da se spreobrnejo v krščanstvo. Mnogi Hrvati se strinjajo z mislijo, da je večina bosanskih muslimanov pravzaprav Hrvatov, ki so bili med vdorom Turkov v 15. stoletju spreobrnjeni v islam.

Številni bosanski muslimani so sprejeli NDH (v mnogih primerih so bili v to prisiljeni pod kaznijo prestopa v krščanstvo ali usmrtitve) in se takoj vključili v dogajanje. Najbolj zloglasna od islamskih ustaških divizij je bila 13. gorska divizija Waffen SS Handschar. V čast vojakom muslimanske vere so v Zagrebu - glavnem mestu Hrvaške - zgradili mošejo, znano kot "Poglavnikova džamija" ali Poglavnikova mošeja. Kljub Pavelićevim zagotovilom o enakopravnosti s Hrvati so številni muslimani hitro postali nezadovoljni s hrvaško vladavino. Muslimanski vodja je poročal, da niti en musliman ni zasedal vplivnega položaja v upravi. Na ozemlju NDH so izbruhnili hudi boji med ustaši, četniki in jugoslovanskimi partizani. Nekatere enote ustaške milice so bile prepričane, da muslimani simpatizirajo s komunisti, zato so požgale njihove vasi in umorile veliko civilistov.

Ustase je skoraj takoj sprejel rasne zakone, ki so odražali sprejemanje ideologije nacistične Nemčije in fašistične Italije s poudarkom na hrvaških nacionalnih vprašanjih.

Prvi "Pravni ukaz za obrambo ljudstva in države" z dne 17. aprila 1941 je odrejal smrtno kazen za "kršitev časti in življenjskih interesov hrvaškega naroda ter preživetja Neodvisne države Hrvaške". Kmalu sta mu sledila "Pravni red ras" in "Pravni red za zaščito arijske krvi in časti hrvaškega naroda" z dne 30. aprila 1941 ter "Odredba o ustanovitvi in določitvi rasnopolitičnega odbora" z dne 4. junija 1941. Izvrševanje teh pravnih aktov je potekalo ne le prek rednih sodišč, temveč tudi prek novih izvenrazrednih sodišč ter mobilnih vojaških sodišč z razširjeno pristojnostjo.

Običajni zapori niso mogli več vzdržati števila novih zapornikov, zato je ustaška vlada julija 1941 začela pripravljati teren za koncentracijsko taborišče Jasenovac. Režim je sčasoma ustanovil koncentracijska taborišča na enajstih različnih lokacijah.

Ustaši so začeli izvajati načrtno kampanjo množičnih umorov, deportacij in prisilnega verskega spreobrnjenja, da bi odstranili Srbe. Judje in Cigani so bili izpostavljeni popolnemu uničenju, tj. kampanji množičnih umorov in v manjši meri deportacijam.

V koncentracijskem taborišču Jasenovac je bilo umorjenih do sto tisoč ljudi (po nekaterih ocenah je bilo to tretje največje taborišče druge svetovne vojne). Skupno število mrtvih v ustaškem taborišču je ocenjeno na približno 600.000 ljudi, vendar so bili vsi pisni dokumenti uničeni, da bi to prikrili.

Stalni teror, množični poboji, posiljevanje žensk in ropanje premoženja svojih žrtev v Neodvisni državi Hrvaški so k uporu prisilili predvsem Srbe. Po poročilih Glaise von Horstenau je bil Hitler jezen na Pavelića, ki je s svojo politiko podžgal upor na Hrvaškem - zaradi česar je Hitler izgubil možnost sodelovanja s silami Neodvisne države Hrvaške na vzhodni fronti. Poleg tega je bil Hitler prisiljen vključiti svoje sile v zatiranje upora. Zato je Hitler 23. septembra 1942 Pavelića poklical v svoj vojni štab v Vinici (Ukrajina). Posledično je Pavelić zamenjal svojega ministra za oborožene sile Slavka Kvaternika z manj gorečim Juretom Francetićem. Pred srečanjem s Hitlerjem je Pavelić, da bi pomiril javnost, objavil "Pomembno vladno obvestilo" ("Važna obavijest Vlade"), v katerem je zagrozil tistim, ki širijo novice "o neobstoječih grožnjah o razorožitvi ustaških enot s strani predstavnikov ene tuje sile, o zamenjavi hrvaške vojske s tujo vojsko, o možnosti, da bo tuja sila prevzela oblast na Hrvaškem ..." (Hrvatski narod, 3. september 1942.)

Hans Helm, imenovani vodja gestapa za Neodvisno državo Hrvaško, je v svojem zaupnem poročilu (z naslovom "Osnova partizanske nevarnosti" - poslanem generalu Kascheju) z dne 14. januarja 1943 zapisal: "Večina partizanskih vrst prihaja iz vrst Srbov - zaradi dejstva, da so ti na najbolj zloben način preganjani.... novi režim na Hrvaškem je začel izvajati programe uničenja in uničenja Srbov, ki jih (programe) javno podpirajo najvišji sloji hrvaške vlade in so (programi) sprejeti kot glavni vladni cilj. Dejstvo, da se je z uradne ustaške strani - pod pritiskom upora in zaradi poteka dogodkov - govorilo drugače, omenjala se je celo sprava, ne dopušča nobene možnosti, da bi nadomestili škodo, ki jo je povzročil na primer Dr. Mile Budak, dejanski (hrvaški) minister v Berlinu ..." Imenovani general Horstenau je v svojem poročilu zapisal: "Ustaško gibanje je zaradi napak in grozodejstev, ki so jih storili, ter korupcije tako kompromitirano, da je treba izvršilno vejo oblasti (domobranstvo in policijo) ločiti od vlade - tudi za ceno prekinitve vseh možnih povezav z vlado ..."

V avgustu 1944sta zunanji minister v vladi NDH Mladen Lorković in vojni minister Ante Vokić poskušala izvesti državni udar proti Ante Paveliću. Državni udar ni uspel, zarotniki pa so bili usmrčeni.

Vojska NDH se je v začetku leta 1945 z nemškimi in kozaškimi enotami umaknila proti Zagrebu in se borila še teden dni po nemški kapitulaciji 9. maja, 1945. Kmalu so bili premagani in Neodvisna država Hrvaška (NDH) je dejansko prenehala obstajati maja 1945, skoraj ob koncu vojne. Napredovanje Titovih partizanskih sil, ki se jim je pridružila sovjetska Rdeča armada, je povzročilo množičen umik ustašev proti Avstriji.

Maja 1945 se je pred partizanskimi silami umaknila velika kolona, sestavljena iz privržencev ustašev ter vojakov in civilistov vojske NDH, in se usmerila proti severozahodu, proti Italiji in Avstriji. Ante Pavelić se je odcepil od skupine in pobegnil v Avstrijo, Italijo in nazadnje v Argentino. Preostali del skupine, ki jo je sestavljalo več kot 150.000 vojakov (vključno s kozačami) in civilistov, se je pogajal o prehodu z britanskimi silami na avstrijski strani avstrijsko-slovenske meje. Britanska vojska jih je nato številne izročila partizanskim silam.

Po koncu vojne je bila ustanovljena Socialistična federativna republika Jugoslavija, z Ustavo Socialistične federativne republike Jugoslavije pa sta Hrvaška ter Bosna in Hercegovina postali eni od šestih republik v novi državi.