Koncentracijsko taborišče Jasenovac

Ozadje

Neodvisna država Hrvaška (NDH) je leta 1941 izdala tri ukaze:

• "Pravni nalog za obrambo naroda in države" (z dne 17. aprila 1941) je odrejal smrtno kazen za "kršitev časti in življenjskih interesov hrvaškega naroda ter preživetja Neodvisne države Hrvaške". (To je pomenilo, da je bil lahko ubit vsakdo, ki je nasprotoval vladi ISC ali stvarem, ki jih je ISC delala. )
• "Pravni red ras" in "Pravni red zaščite arijske krvi in časti hrvaškega naroda" (z dne 30. aprila 1941)
• "Odredba o ustanovitvi in opredelitvi rasno-političnega odbora" (z dne 4. junija 1941)

Te odredbe so se izvrševale prek rednega sodnega sistema ter novih posebnih sodišč in mobilnih vojaških sodišč s posebnimi pooblastili. Do julija 1941 je bilo novih zapornikov preveč, da bi jih lahko namestili v obstoječe zapore. Ustaška vlada je začela graditi koncentracijsko taborišče Jasenovac.

Neodvisno državo Hrvaško sta ustanovili in podpirali nacistična Nemčija in fašistična Italija. Zaradi tega je ISC prevzela njihove ideje o rasi in politiki. Jasenovac je imel pomembno vlogo pri nacistični "končni rešitvi". Vendar je ISC taborišče uporabljala tudi za etnično čiščenje Romov in Srbov na Hrvaškem.

Nacistične organizacije, ki so vodile ustaška taborišča smrti, so bile:

• Urad za zunanje zadeve, ki ga na Hrvaškem zastopa Siegfried Kasche.
• Schutzstaffel(SS), ki jo je predstavljal gestapovski uradnik, katerega identiteta ni znana, vendar so ga judovske priče poznale pod imenom "Miller".
• Reichfuhrung in Wehrmacht

Nacisti so spodbujali protijudovske in protiromske ukrepe ustašev ter podpirali protisrbsko politiko. Kmalu je postalo jasno, da so nacisti želeli izvesti genocid. Na sestanku 21. julija 1941 je Hitler hrvaškemu vojaškemu poveljniku Slavku Kvaterniku dejal:

Judje so poguba človeške vrste. Če bo Judom dovoljeno, da delajo, kar hočejo, kot jim je dovoljeno v njihovih sovjetskih nebesih, bodo uresničili svoje najbolj nore načrte. In tako je Rusija postala središče za svetovno bolezen ... če bi iz kakršnegakoli razloga en narod prenašal obstoj ene same judovske družine, bi ta družina sčasoma postala središče nove zarote. Če v Evropi ne bo več Judov, nič ne bo zadržalo združitve evropskih narodov ... tovrstnih ljudi ni mogoče vključiti v družbeni red ali v organiziran narod. So paraziti na telesu zdrave družbe, ki živijo od izganjanja spodobnih ljudi. Od njih ni mogoče pričakovati, da se bodo vključili v državo, ki zahteva red in disciplino. Z njimi je mogoče storiti le eno: iztrebiti jih. Država ima to pravico, saj bi bilo, medtem ko dragoceni ljudje umirajo na bojišču, nič manj kot kaznivo, če bi te drhali prihranili. Izgnati jih je treba ali - če ne predstavljajo nevarnosti za javnost - zapreti v koncentracijska taborišča in jih nikoli več izpustiti."

Ustanovitev tabora

Kompleks Jasenovac je bil zgrajen med avgustom 1941 in februarjem 1942. Prvi dve taborišči, Krapje in Bročica, sta bili zaprti novembra 1941.

Tri novejša taborišča so delovala do konca vojne:

• Ciglana (Jasenovac III)
• Kozara (Jasenovac IV)
• Stara Gradiška (Jasenovac V)

Taborišče je zgradil, vodil in nadzoroval III. oddelek Ustaške ljudske službe (UNS), posebne policijske enote ISC. Vodja UNS je bil Vjekoslav "Maks" Luburić. V različnih obdobjih sta taborišče vodila Miroslav Majstorović in Dinko Šakić.

Ustaši so v Jasenovcu internirali, mučili in usmrtili moške, ženske in otroke. Največ žrtev je bilo Srbov, med žrtvami pa so bili tudi Judje, bosanski Muslimani, Cigani in pripadniki hrvaškega odpora, ki so nasprotovali režimu ISC. Ko so prišli v taborišče, so zapornike označili z barvami: modro za Srbe in rdečo za "komuniste" (nesrbske pripadnike odpora). Cigani niso bili označeni (to se je pozneje spremenilo).

Večino ljudi, ki so jih poslali v Jasenovac, so ubili na usmrtitvah v bližini taborišča: Granik, Gradina in drugi kraji. Zaporniki, ki so ostali živi, so bili večinoma ljudje s posebnimi znanji (na primer zdravniki, farmacevti, električarji, čevljarji in zlatarji). Prisiljeni so bili delati v Jasenovcu.

Vlak, ki je peljal zapornike v Jasenovac.

Življenjski pogoji

Življenjske razmere v taborišču so bile grozljive, kot je bilo običajno za nacistična taborišča smrti. Zaporniki so bili zelo slabo prehranjeni, niso imeli dovolj oblačil ali zavetja, da bi se ogreli, niso imeli zdravstvene oskrbe, ustaški stražarji pa so jih zlorabljali. Kot v mnogih taboriščih so se tudi tu razmere začasno izboljšale, ko so jih obiskale posebne skupine. Na primer ob obisku predstavnikov tiska februarja 1942 in pozneje ob obisku delegacije Rdečega križa junija 1944 je bilo ravnanje z zaporniki boljše, dokler obiskovalci niso odšli. Nato so se življenjske razmere vrnile na običajno raven.

Hrana

Tako kot v vseh nacističnih taboriščih smrti tudi v Jasenovcu hrana, ki so jo dobivali zaporniki, ni zadostovala za preživetje. Vrsta hrane, ki so jo dobivali, se je sčasoma spreminjala. V taborišču Brocice so zaporniki za zajtrk dobili "juho" iz vroče vode s škrobom, za kosilo in večerjo pa fižol. (Ti "obroki" so bili postreženi ob 6.00, 12.00 in 21.00.) Hrana v taborišču št. III je bila sprva boljša, namesto fižola je bil krompir. Vendar so januarja zaporniki začeli dobivati le eno dnevno porcijo redke "repne juhe". Do konca leta so prehrano ponovno spremenili, in sicer na tri dnevne obroke redke kaše iz vode in škroba. Spremembe so bile še večje, vendar zaporniki nikoli niso dobili dovolj hrane, da ne bi stradali.

Voda

Voda v Jasenovcu je bila še slabša kot v večini taborišč smrti. V taborišču ni bilo čiste vode. Zaporniki so bili prisiljeni piti vodo iz reke Save, ki je bila onesnažena s hrenom.

Zavetišče

V prvih taboriščih, Brocice in Krapje, so zaporniki spali v običajnih barakah koncentracijskega taborišča. Te so bile izdelane iz lesa in so imele tri ravni (nivoje) ležišč.

V taborišču št. III, v katerem je bilo nastanjenih približno 3.000 zapornikov, ni bilo dovolj zavetja za vse. Sprva so zaporniki spali na podstrešjih taboriščnih delavnic, v odprtem skladišču, ki so ga uporabljali kot železniški "tunel", ali preprosto zunaj na prostem. Kmalu zatem so zgradili osem barak. Zaporniki so spali v šestih od teh barak. Ostali dve so uporabljali kot "kliniko" in "bolnišnico". To niso bili prostori, v katerih bi se lahko zaporniki zdravili in ozdraveli. To so bili prostori, kjer so bili bolni zaporniki skupaj, da bi umrli ali bili ubiti.

Prisilno delo

Kot v vseh koncentracijskih taboriščih so morali zaporniki v Jasenovcu delati približno 11 ur na dan. Opravljali so težka, prisilna dela, pri čemer so jih ves čas opazovali ustaški stražarji. Ti stražarji so zapornike usmrtili tudi iz majhnih razlogov in rekli, da so "sabotirali delo".

Ustaša Hinko Dominik Picilli in Tihomir Kordić sta nadzorovala porodni oddelek. Picilli je osebno bičal zapornike, da bi jih prisilil k težjemu delu. "Delovno silo Jasenovca" je razdelil v 16 skupin, vključno s skupinami gradbenih delavcev, opekarjev, kovinarjev in kmetijskih delavcev. Številni zaporniki so zaradi težkega dela umrli. Posebej težko in nevarno je bilo delo z opeko. Zaporniki, ki so delali kot kovači, so bili prisiljeni izdelovati nože in drugo orožje za ustaše. Gradnja nasipov je bilo najbolj strah vzbujajoče delo od vseh.

Sanitarije

V taborišču ni bilo sanitarij. Zaporniki niso imeli možnosti vzdrževati čistoče, zato so morali živeti v groznih razmerah. Barake so bile polne krvi, bruhanja in trupel. V barakah je bilo tudi veliko škodljivcev, kot so uši in podgane, ki so širili bolezni. V barakah je grozno smrdelo, saj so morali zaporniki ob večerih za stranišče uporabljati vedro. Vedro se je pogosto razlilo.

Med odmori med delom (od 5:00 do 6:00, od 12:00 do 13:00 in od 17:00 do 20:00) so se lahko zaporniki izpraznili v javnih straniščih. To so bile velike jame, ki so ležale na prostem in so bile pokrite z lesenimi deskami. Zaporniki so pogosto padli vanj in umrli. Ustaši so to spodbujali tako, da so zaporniki ločevali deske. Včasih so ustaši zapornike v teh jamah celo utopili. Ko je deževalo, so se te jame prelile in odtekle v jezero. To je pomenilo, da so se urin in iztrebki pomešali v vodo, ki so jo morali zaporniki piti.

Zaporniki so dobili krpe in odeje, ki pa so bile zelo tanke. V barakah tudi ni bilo dovolj prostora, da bi se zaporniki ogreli pred mrazom. Oblačila in odeje zapornikov so bile redko očiščene. Zaporniki so jih lahko na hitro oprali v jezeru enkrat na mesec, razen pozimi, ko je jezero zamrznilo. Takrat so zapornikom včasih dovolili, da nekaj oblačil skuhajo, vendar ne dovolj dobro, da bi jih očistili.

Zaradi grozljivih življenjskih razmer so zaporniki trpeli za boleznimi, ki so vodile v epidemije tifusa, tifusa, malarije, pljučnih okužb, gripe, dizenterije in davice.

Premoženje

Ustaši so zapornikom vzeli vsa oblačila in druge stvari. Dobili so le zaporniške uniforme, narejene iz krp. Pozimi so zaporniki dobili tanke "dežne plašče", lahko pa so si izdelali tudi lahke sandale. Zaporniki so dobili majhno osebno posodo za hrano, v katero so spravili 0,4 litra "juhe", s katero so jih hranili. Zapornik, ki mu je manjkala skleda (ker jo je drug zapornik ukradel in jo uporabljal kot stranišče), ni dobil hrane.

Med obiski delegacij so zaporniki dobili dvakrat večje sklede z žlicami kot običajno. Med temi obiski so zaporniki dobili tudi barvne obeske.

Anksioznost

Na zapornike sta vplivala stalni strah pred smrtjo in strašen stres zaradi položaja, v katerem so živi in mrtvi zelo blizu drug drugemu.

Ob prvem prihodu v taborišče so bili zaporniki šokirani zaradi grozljivih razmer na poti do taborišča in v samem taborišču. Ustaši so ta šok še povečali z umori številnih zapornikov takoj po prihodu v taborišče in z začasnim nameščanjem novih prišlekov v skladiščih, na podstrešjih, v železniškem predoru in na prostem.

Ko so se zaporniki sprijaznili z življenjem v taborišču, so se morali navaditi na trpljenje, zlorabe, mučenje in smrt drugih zapornikov. Nevarnost smrti je bila največja med "javnimi predstavami za javno kazen", imenovanimi tudi selekcije. Zaporniki so bili razvrščeni v skupine, posamezniki pa so bili naključno izbrani, da bi jih ubili, medtem ko so bili obrnjeni proti ostalim. Ustaši so to še poslabšali, saj je postopek trajal zelo dolgo. Hodili so naokoli in spraševali, gledali zapornike, izbrali eno osebo, si nato premislili in izbrali drugo.

Zaporniki so se na bivanje v Jasenovcu odzvali na dva načina. Nekateri so postali aktivisti. Oblikovali so odporniška gibanja (skupine, ki so se poskušale boriti proti ustašem na različne načine, na primer s krajo hrane, načrtovanjem pobegov in uporov ter s poskusi navezovanja stikov z ljudmi zunaj taborišča). Vendar se je večina zapornikov odzvala tako, da so poskušali samo preživeti in preživeti dan brez poškodb. To ni bilo "iti v vrsto za zakol", temveč druga strategija, s katero so poskušali preživeti.

Vsi zaporniki so imeli težave z duševnim zdravjem. Nekateri niso mogli nehati razmišljati o hrani, drugi so postali paranoični, tretji so imeli blodnje, četrti so izgubili nadzor nad seboj. Za druge se je zdelo, da so izgubili občutek upanja. Nekateri zaporniki so se odzvali tako, da so poskušali pisati o tem, kaj se jim je dogajalo. Nikola Nikolić, Djuro Schwartz in Ilija Ivanović so si na primer poskušali zapomniti in celo pisati o dogodkih, datumih in podrobnostih. To je bilo zelo nevarno, saj se je pisanje kaznovalo s smrtjo, sledenje datumom pa je bilo težko.

Večina usmrtitev Judov v Jasenovcu se je zgodila pred avgustom 1942. Nato je ISC začel deportirati judovske zapornike v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Na splošno so bili Judje v Jasenovac najprej poslani iz vseh delov Hrvaške, potem ko so jih zbrali v Zagrebu, ter iz Bosne in Hercegovine, potem ko so jih zbrali v Sarajevu. Nekateri pa so bili v Jasenovac poslani neposredno iz drugih mest in manjših krajev.

Sistematično iztrebljanje zapornikov

Številni zaporniki, poslani v Jasenovac, so bili predvideni za umor. Močnim moškim, ki so lahko opravljali težko delo in so bili obsojeni na manj kot tri leta zapora, so dovolili živeti. Vsi, ki so bili obsojeni na tri leta zapora ali več, pa so bili takoj predvideni za usmrtitev.

Ustaši so uporabljali različne vrste sistematičnega iztrebljanja (ubijanje več ljudi naenkrat z uporabo sistema). Najraje pa so uporabljali ročne metode ubijanja - ubijali so zapornike z rokami, z orodji, kot so noži, žage in kladiva.

Kremacija

Ustaši so kremirali žive zapornike. Nekaterim so dajali zdravila, drugi pa so bili popolnoma budni. Upepelili so tudi trupla.

Ko so ustaši januarja 1942 prvič začeli upepeljevati ljudi, so uporabljali peči iz opekarne. Inženir Hinko Dominik Picilli jim je kremiranje precej olajšal z izdelavo sedmih bolje delujočih krematorijev.

Krematoriji so bili postavljeni tudi v Gradini na drugi strani reke Save. Državna komisija pravi, da "ni podatkov, da bi [krematorij v Gradini] kdaj začel delovati". Kasnejša pričevanja pa pravijo, da je bil ta krematorij v uporabi.

Nekatera trupla so bila pokopana in ne upepeljena. Njihova trupla so izkopali pozno med vojno.

Plinjenje in zastrupitev

Nacisti so v svojih koncentracijskih taboriščih s strupenim plinom ubili številne zapornike. Po tem zgledu so ustaši skušali s strupenim plinom ubiti zapornike, ki so prišli v Staro Gradiško. Najprej so s plinskimi kombiji, ki jih je Simo Klaić imenoval "zeleni Tomaž", poskušali zapliniti ženske in otroke, ki so prišli iz taborišča Djakovo. Pozneje so zgradili plinske komore in za ubijanje zapornikov uporabljali ciklon-B in žveplov monoksid.

Granik

Granik je bila rampa za raztovarjanje blaga s čolnov na reki Savi. Pozimi 1943-44 zaporniki, ki so opravljali kmetijska dela, niso imeli dela, saj je bila zemlja zamrznjena. Medtem je prišlo veliko število novih zapornikov. V tem času se je pričakovalo, da bodo sile osi izgubile drugo svetovno vojno, ustaši pa so želeli pobiti čim več ljudi, preden se to zgodi. Odločili so se, da bodo ljudi usmrtili na rampi, tako da bodo njihova trupla po usmrtitvi lahko odvrgli v reko.

Približno 20 dni so ustaši vsako noč prinašali sezname zapornikov, ki so jih nameravali usmrtiti. Te zapornike so slekli, zvezali in pretepli. Nato so jih odpeljali v Granik. Tam so jim privezali uteži, prerezali čreva in vratove, jih udarili po glavi, nato pa jih vrgli v reko. Sčasoma so ustaši to metodo spremenili, tako da so bili zaporniki zvezani v parih, hrbet za hrbtom, in preden so jih žive vrgli v reko, so jim razrezali trebuhe.

Gradina in Ustice

Gradina in Ustice sta bili vasi v okolici Jasenovca. Ustaši so izbrali nekaj praznih območij v bližini teh vasi in z žico označili območje za pokol in množična grobišča. Tam so zbrali veliko ujetnikov in jih pobili z noži ali tako, da so jim s kladivi razbili lobanje.

Ko so Romi (Cigani) prispeli v taborišče, niso opravili selekcije, saj so bili vsi predvideni za poboj. Odpeljali so jih v Gradino. V času med pokoli so bili moški prisiljeni delati na nasipu, ženske pa so morale delati na koruznih poljih v Ustici. Na koncu naj bi jih vse pobili. Tako sta Gradina in Ustice postala romska množična grobišča. Ustaši so pobijali vedno več ljudi v Gradini, dokler ni postala glavno morišče v Jasenovcu. Grobišča so bila tudi v bližnji Ustici in v Draksenicu.

Mlaka in Jablanac

Mlaka in Jablanac sta bili taborišči, v katerih so zadrževali ženske in otroke ter jih silili v delo. Vendar je bilo veliko žensk, otrok in drugih ljudi ubitih na bregu reke Save med obema taboriščema.

Velika Kustarica

Po podatkih državne komisije je bilo pozimi med letoma 1941 in 1942 tu ubitih kar 50.000 ljudi. Po tej zimi je bilo pobitih še več ljudi.

29. avgust 1942, množični umor

Pozno poleti 1942 je ISC v Jasenovac poslala več deset tisoč srbskih vaščanov. Ti vaščani so živeli na gorskem območju Kozare (v Bosni), kjer so se vojaki ISC borili proti jugoslovanskim partizanom. Vaščanke so poslali na prisilno delo v Nemčijo. Otroke so odvzeli materam in jih ubili ali poslali v katoliške sirotišnice. Vendar je bila večina moških ubita v Jasenovcu.

V noči na 29. avgust 1942 so stražarji v taborišču stavili, kdo bo ubil več zapornikov. Eden od stražarjev, Petar Brzica, naj bi z mesarskim nožem, ki je postal znan kot srbosjek, prerezal grlo približno 1 360 novim zapornikom. Med drugimi stražarji, ki so priznali, da so sodelovali pri stavi, sta bila tudi Ante Zrinušić, ki je ubil približno 600 zapornikov, in Mile Friganović, ki je podrobno in dosledno poročal o tem, kaj se je zgodilo. Friganović je priznal, da je ubil 1 100 zapornikov. Posebej je govoril o tem, kako je mučil starca po imenu Vukasin. Temu je ukazal, naj blagoslovi ustaškega vodjo Anteja Pavelića. Starec je to zavrnil, čeprav mu je Friganović ob vsaki zavrnitvi odrezal ušesa, nos in jezik. Nazadnje je starcu izrezal oči, iztrgal srce in mu prerezal grlo. Dr. Nikola Nikolić je videl, kako se je to zgodilo.

Ustaševske milice, ki usmrtijo ljudi nad množičnim grobiščem v bližini koncentracijskega taborišča Jasenovac.


Slika iz maja 1945 prikazuje trupla, odvržena brez pokopa v reko Savo v bližini Sisala.


Nož za rezanje srbskega mesa, pripet na roko, ki so ga ustaške milice uporabljale za hitro ubijanje zapornikov.

Konec tabora

Ko so se aprila 1945 jugoslovanske partizanske enote približale taborišču, so se ustaški stražarji poskušali znebiti dokazov o svojih zločinih in ljudi, ki so vedeli, kaj so storili. Poskušali so ubiti čim več zapornikov, kolikor je bilo mogoče, in to kar najhitreje. 22. aprila se je uprlo 600 zapornikov; 520 so jih ubili, 80 pa jih je pobegnilo. Kmalu po uporu zapornikov so ustaši zapustili taborišče. Vendar so najprej pobili zapornike, ki so bili še živi. Razstrelili in uničili so tudi stavbe, stražnice, mučilnice, krematorije in druge dele taborišča. Ko so partizani vstopili v taborišče, so našli le ruševine, saje, dim in trupla.

Do konca leta 1945 je bil preostanek Jasenovca uničen.

Žrtve

Skupno število

Zgodovinarji imajo težave z ugotavljanjem, koliko ljudi je umrlo v Jasenovcu. Danes je najbolj razširjena ocena, da je v taborišču umrlo več deset tisoč ljudi. Pred letom 1990 je bila najpogostejša ocena, da je umrlo več sto tisoč ljudi.

Te ocene se iz več razlogov zelo razlikujejo. Ustaši niso vodili natančnih evidenc. Različni ljudje uporabljajo različne načine ocenjevanja smrti. Včasih so ljudje, ki pripravljajo ocene, politično pristranski. V nekaterih primerih so v taborišču pobili cele družine, tako da ni bilo nikogar, ki bi njihova imena vpisal na sezname umrlih. Po drugi strani pa so na seznamih včasih imena ljudi, ki so umrli na drugih krajih, ljudi, ki so preživeli, ali ljudi, ki so na več kot enem seznamu.

Seznami žrtev

• Spominsko območje Jasenovac hrani seznam imen 69 842 žrtev Jasenovca, od tega 39 580 Srbov, 14 599 Romov (Ciganov), 10 700 Judov, 3 462 Hrvatov, 1 128 Bošnjakov in pripadnikov drugih narodnosti. Po ocenah Spomenika je v taborišču umrlo med 85 000 in 100 000 ljudi. Nekdanji direktor Spominskega centra Simo Brdar pa je ocenil, da je skupno umrlo vsaj 360.000 ljudi.
• Beograjski Muzej holokavsta hrani seznam z imeni 80.022 žrtev (večinoma iz Jasenovca), od tega približno 52.000 Srbov, 16.000 Judov, 12.000 Hrvatov, 12.000 Bošnjakov in 10.000 Romov. Milan Bulajić, nekdanji direktor muzeja, je ocenil, da je bilo vseh žrtev med 500.000 in 700.000.
• Raziskovalni inštitut Jasenovac ocenjuje, da je v taborišču umrlo od 300.000 do 700.000 ljudi.
• Leta 1998 je Bošnjaški inštitut objavil končni seznam žrtev vojne SFR Jugoslavije iz taborišča Jasenovac (ustanovljenega leta 1992). Seznam je vseboval imena 49.602 žrtev v Jasenovcu, med katerimi je bilo 26.170 Srbov, 8.121 Judov, 5.900 Hrvatov, 1471 Romov, 787 muslimanov (katerih narodnost ni znana), 6.792 oseb neznane narodnosti in nekaj oseb, navedenih preprosto kot "drugi".

Ocene organizacij za holokavst

Center Jad Vašem trdi, da je bilo v Neodvisni državi Hrvaški ubitih več kot 500.000 Srbov. To vključuje Srbe, ki so bili ubiti v Jasenovcu. Center Simona Wiesenthala ocenjuje enako.

Po podatkih Spominskega muzeja holokavsta Združenih držav Amerike je bilo med žrtvami Jasenovca "od 45.000 do 52.000 srbskih prebivalcev tako imenovane Neodvisne države Hrvaške, od 12.000 do 20.000 Judov, od 15.000 do 20.000 Romov (Ciganov) ter od 5.000 do 12.000 etničnih Hrvatov in muslimanov, ki so bili politični in verski nasprotniki režima."

Zgodovinski dokumenti

Iz časa, ko je Jasenovac obstajal, obstaja veliko različnih dokumentov, ki so jih napisali različni ljudje. V tistem času so se Nemci in Italijani borili proti jugoslovanskim partizanom za nadzor nad Jugoslavijo. O Jasenovcu so pisali ljudje z obeh strani tega boja. O taborišču so pisali tudi ustaši in Vatikan. Primerjava vseh teh različnih pričevanj lahko pomaga oceniti, koliko ljudi je umrlo v taborišču.

Med vojno so nemški generali pisali poročila o številu pobitih Srbov, Judov in drugih v Neodvisni državi Hrvaški. Leta 1943 so trije različni generali ocenili, da je bilo ubitih od 300 do 400 tisoč Srbov. Marca 1944 je Ernst Fick zapisal, da je bilo pobitih 600.000 do 700.000 Srbov. Hermann Neubacher je zapisal:

"Ko so ugledni ustaški voditelji trdili, da so pobili milijon Srbov (vključno z dojenčki, otroki, ženskami in starci), je to po mojem mnenju hvalevredno pretiravanje. Na podlagi poročil, ki so mi bila predložena, menim, da je bilo pobitih tri četrt milijona brezbožnih žrtev. (Neubacher, Dr. Hermann. Posebna naloga na jugovzhodu, str. 18-30.)

Italijanski generali so svojim poveljnikom poročali o podobnih številkah. Tudi vatikanski viri so poročali o podobnih številkah. Eugen Tisserant je na primer poročal, da je bilo do konca leta 1942 ubitih 350.000 Srbov. Godfried Danneels je ocenil, da je bilo skupaj ubitih "več kot 500.000 ljudi".

Sami ustaši so trdili, da so ubili veliko več ljudi. Vjekoslav "Maks" Luburić, vrhovni poveljnik vseh hrvaških taborišč, se je nekoč hvalil z "učinkovitostjo" Jasenovca. Na slovesnosti 9. oktobra 1942 - le leto dni po ustanovitvi taborišča - je dejal: "V Jasenovcu smo pobili več ljudi, kot jih je Osmansko cesarstvo med okupacijo Evrope." Generalni štab ustašev je nekoč objavil brošuro, v kateri je pisalo: "koncentracijsko in delovno taborišče v Jasenovcu lahko sprejme neomejeno število internirancev [zapornikov]." Nazadnje je Miroslav Filipović-Majstorović, ki so ga nekoč zajele jugoslovanske sile, poskušal zmanjšati zločine, storjene v Jasenovcu, z besedami, da je v treh mesecih, ko je vodil taborišče, umrlo 20.000 do 30.000 ljudi. V drugih virih je v teh treh mesecih umrlo 40.000 ljudi.

Leta 1945 je nova jugoslovanska vlada, ki jo je vodil Tito, plačala poročilo Hrvaškega narodnega odbora. Poročilo je obravnavalo zločine, ki so jih zagrešili ustaši in njihovi zavezniki. V poročilu z dne 15. novembra 1945 je bilo navedeno, da je bilo v kompleksu Jasenovac ubitih od 500 do 600 tisoč ljudi. Te številke so uporabili raziskovalec Israel Gutman v Enciklopediji holokavsta, Center Simona Wiesenthala in drugi.

Lastnosti tabora

Število smrtnih žrtev v Jasenovcu bi bilo logično odvisno od več različnih stvari:

• Velikost tabora: Jasenovac je bil kompleks različnih taborišč: Krapje in Bročice, Ciglana, Stara Gradiška, Sisak, Djakovo, Jablanac, Mlaka, Draksenic, Gradina in Ustice, Dubica, Kosutarica in jasenovška usnjarna. Ta taborišča in množična pokopališča so obsegala 120 kvadratnih milj. Na seznamu imen, ki ga najdemo v spominskem obeležju Jasenovac, je le 4000 žrtev iz Stare Gradiške, kjer so zapornike ubili s strupenim plinom že leta 1942. To nakazuje, da seznam žrtev morda ni popoln.
• Kako dolgo je taborišče obstajalo: Jasenovac je obstajal od sredine avgusta 1941 do maja 1945. Množično iztrebljanje je potekalo v letih 1941 in 1942 ter v drugi polovici leta 1944. Od marca do decembra 1943 skoraj ni bilo množičnih grozodejstev. Vendar so se nadaljevale smrti zaradi bolezni in individualni poboji (vsak paznik je še vedno lahko kadar koli ubil katerega koli zapornika).
• Razvrstitev tabora: Jasenovac je bil poleg koncentracijskega taborišča tudi taborišče za iztrebljanje. Izbrisni taborišči Kulmhof in Bełżec sta bili manjši in sta obstajali veliko krajši čas. Vendar je bilo v Bełżecu ubitih več kot 300 000 ljudi, v Kulmhofu pa 128 000.
• Prebivalstvo taborišča: Jasenovac je bil taborišče smrti za Srbe, Jude, Rome, Sinte, Slovence in pripadnike drugih narodnosti. V drugih taboriščih smrti so sistematično iztrebljali le Jude in Rome. Zato je v Jasenovcu morda umrlo več ljudi.

V Jasenovcu so krematorije zgradili že januarja 1942, ker so ustaši imeli težave s pokopavanjem vseh trupel v taborišču. To kaže, da je v taborišču že umiralo veliko ljudi. Poleg tega so kasneje istega leta v Stari Gradiški ubijali zapornike s strupenim plinom, tako v plinskih komorah kot v kombijih.

Spominska znamenja s podatki o številu žrtev na bosanski strani reke Save v Gradini.


Trupla zapornikov, ki so jih ustaši usmrtili v Jasenovcu

Taborniški uradniki in njihova usoda

V nadaljevanju so navedeni nekateri uradniki taborišča in njihove povojne usode:

• Miroslav Majstorović: M. Majrović: ustaš, ki je v različnih obdobjih poveljeval Jasenovcu in Stari Gradiški. Imeli so ga Fra Sotona (brat hudič), ker je bil zelo krut in ker je bila njegova družina krščanska. Jugoslovanske komunistične sile so ga ujele, mu sodile in ga leta 1946 usmrtile.
• Vjekoslav "Maks" Luburić: "Lubić": poveljnik ustaške obrambe. To pomeni, da je bil odgovoren za vse zločine, storjene pod njegovim nadzorom v Jasenovcu, ki ga je obiskoval nekajkrat na mesec. Pobegnil je v Španijo, vendar ga je leta 1969 umoril jugoslovanski agent.
• Dinko Šakić: Dijak Šakić: Pobegnil je v Argentino. Vendar so ga na koncu izročili nazaj na Hrvaško. Po sojenju je bil leta 1999 obsojen na 20 let zapora. Umrl je v zaporu leta 2008.
• Petar Brzica: Bržica: ustaški častnik, ki je bil obtožen, da je 29. avgusta 1942 ubil približno 1360 ljudi. Pobegnil je v Združene države Amerike. Njegovo ime je bilo na seznamu 59 nacistov, ki živijo v ZDA, ki ga je judovska organizacija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja posredovala ameriški službi za priseljevanje in naturalizacijo. Ni jasno, kaj se je z njim zgodilo pozneje.

Poznejši dogodki

Spominski muzej Jasenovac je bil med jugoslovanskimi vojnami začasno opuščen. Novembra 1991 je Simo Brdar, nekdanji pomočnik direktorja spomenika, zbral dokumentacijo iz muzeja in jo prinesel v Bosno in Hercegovino. Brdar je dokumentacijo hranil do leta 2001, ko jo je s pomočjo SFOR in vlade Republike Srbske predal Spominskemu muzeju holokavsta Združenih držav Amerike.

S pomočjo nekdanjega ameriškega kongresnika Anthonyja Weinerja so newyorški oddelek za parke, Odbor za park holokavsta in Raziskovalni inštitut Jasenovac aprila 2005 (ob šestdesetletnici osvoboditve taborišča) postavili javni spomenik žrtvam Jasenovca. Pri tem je bilo prisotnih deset jugoslovanskih preživelih holokavsta ter diplomati iz Srbije, Bosne in Izraela. To je edini javni spomenik žrtvam Jasenovca zunaj Balkana. Vsako leto aprila tam potekajo slovesnosti.

Sorodne strani

• Holokavst
• Žrtve druge svetovne vojne
• Koncentracijska taborišča