Ustaše

Ustanovitev ustaške organizacije

Hrvaški politik Stjepan Radić je bil ustreljen oktobra 1928 in umrl mesec dni pozneje. Kralj Jugoslavije Aleksander I. je januarja 1929 uvedel kraljevo diktaturo in prepovedal vse politične stranke. Ante Pavelić je zapustil državo in odšel na Dunaj. Skupaj z Gustavom Perčecem, nekdanjim avstro-ogrskim podpolkovnikom, sta navezala stike z organizacijo makedonskih političnih emigrantov. Ti dve skupini sta se dogovorili, da bosta usklajevali svoje politične dejavnosti za dosego popolne neodvisnosti Makedonije in Hrvaške. Tam in takrat se je Pavelić na skrivaj sestal z vodjo prepovedane Notranje makedonske revolucionarne organizacije (IMRO) Ivanom Mihajlovom, razglašenim sovražnikom Jugoslavije, in se z njim dogovoril o sodelovanju proti jugoslovanski državi.

Zaradi teh okoliščin je Sodišče za ohranitev države v Beogradu 17. julija 1929 Pavelića in Perčeca obsodilo na smrt. Izgnanca sta začela organizirati podporo za svoj namen med hrvaško emigracijo v Evropi, Severni in Južni Ameriki. Ustaška organizacija je bila številčno majhna in organizirana po vojaških vzorcih. Proti jugoslovanski državnosti so se borili s terorjem.

Ideologija ustaške organizacije

Korenine ustaške ideologije segajo v hrvaški nacionalizem 19. stoletja. Ustaševski ideološki sistem je temeljil predvsem na tradicionalnem čistem hrvaškem nacionalizmu Anteja Starčevića. O tem je W. Safran zapisal

Druga vizija hrvaške identitete, ki je bila tesno povezana s Katoliško cerkvijo in Vatikanom, vodil pa jo je nekdanji seminarist Ante Starčević, je postala ideološka predhodnica ustaštva. Starčević in njegovi privrženci so poudarjali visoke dosežke zahodne katoliške, hrvaške kulture, medtem ko so srbsko kulturo prikazovali kot orientalsko in manjvredno.

Starčevićev rasizem je v celoti razvil Ustaša Ivo Pilar [pod psevdonimom L. von Südland]. Njegovo knjigo je Pavelićev režim leta 1943 prevedel v hrvaščino kot eno od načel njegove ustaške in Neodvisne države Hrvaške. Hkrati so si ustaši izposojali iz tradicionalnega hrvaškega nacionalizma, Hitlerjevega nacionalsocializma, Mussolinijevega fašizma in celo iz programa Hrvaške kmečke stranke. Ustaši so si prizadevali za etnično "čisto" Hrvaško, največjo oviro pa so videli v Srbih, ki so živeli na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. V skladu s tem so ustaški ministri Mile Budak, Mirko Puk in Milovan Žanić maja 1941 izjavili, da je cilj nove ustaške politike etnično čista Hrvaška. Prav tako so javno objavili strategijo (22. julija 1941 ) za dosego svojega cilja, ki je spominjala na najbolj krvave verske vojne: "Tretjina mora postati katoličanka, tretjina mora zapustiti državo, tretjina pa mora umreti!"

Ustaši so preganjali Srbe, ki so bili pravoslavni kristjani. Do bosanskih muslimanov so bili strpni, saj so trdili, da so muslimani pravzaprav etnični Hrvati, ki so se v islam spreobrnili med okupacijo Bosne s strani osmanskih Turkov. Država je celo preuredila nekdanji muzej v Zagrebu v mošejo. Osnovna načela gibanja je Pavelić opredelil leta 1929 v svoji brošuri "Načela ustaškega gibanja".

Problem ustašev z nacistično ideologijo je bil, da Hrvati niso Slovani in so po nacističnih merilih veljali za superiorne. Ustaška ideologija je zato ustvarila teorijo o psevdogotskem izvoru Hrvatov, da bi dvignila njihov položaj na arijski lestvici.

Ustaška zastava Neodvisne države Hrvaške (1941-1945)

Teroristične dejavnosti

V vadbenem centru Janka Puszta na Madžarskem so teroristi IMRO usposabljali ustaške operativce za izdelavo bomb in konspirativne dejavnosti. Ustaši so to znanje takoj uporabili in izvedli približno pol ducata atentatov na jugoslovanske uradnike ali prosrbske civiliste. V prvih štirih letih delovanja so izvedli ducat bombnih napadov na vlake, vključno z Orient Expressom, in druge javne cilje. Zaradi tega se je jugoslovanska vlada pritožila Ligi narodov, Madžarska pa je bila prisiljena zapreti ustaško vadbeno taborišče Janka Pusta. Notranji boj za oblast in odkritje, da je bila Perčecova ljubica obveščevalka jugoslovanske policije, pripeljeta do Pavelićevega umora Perčeca leta 1933.

Ustaši so največ sredstev prejeli od Mussolinija, ki je tej skupini priskrbel tudi italijanski sedež, ki je spreminjal lokacijo, kadarkoli ga je Jugoslaviji uspelo izslediti. V Italiji so bila ustanovljena taborišča za usposabljanje teroristov in saboterjev, predvsem v Brescii in Borgotaru. Leta 1933 je prišlo do poskusa oboroženega upora, ko so ustaši, ki so jih oborožili Italijani, skušali vdreti v Jugoslavijo in z motornimi čolni prečkali Jadransko morje. To je bilo neuspešno, vendar je neuspeh verjetno pripomogel k odločitvi za atentat na jugoslovanskega kralja Aleksandra I.

Opravljena sta bila dva poskusa; zadnji je bil uspešen. Aleksandra so umorili 9. oktobra 1934 v Marseillu skupaj s francoskim zunanjim ministrom Louisom Barthoujem. Po atentatu se je Mussolini odpovedal ustašem, skupina pa je prešla globoko v podzemlje. Posebno pomanjkanje oborožene zaščite jugoslovanskega kralja in splošna ohlapnost varnostnih ukrepov, ko je bilo znano, da je bil na Aleksandra že izveden en poskus atentata, sta mračna pričevanja o Pavelićevih organizacijskih sposobnostih. Očitno mu je uspelo podkupiti visokega uradnika v generalni varnostni službi. Marseillski policijski prefekt Jouhannaud je bil nato odstavljen s položaja.

Atentator je bil Bolgar Vlada Georgief Černozemski, ki je pred tem v Sofiji že ubil dva člana bolgarskega parlamenta. Njegovi sostorilci so bili aretirani in obsojeni na dosmrtni zapor. Francija je Pavelića obsodila na smrt, vendar mu je uspelo pobegniti.

Jugoslavija je novembra 1934 pred Društvom narodov vložila obtožnico proti Madžarski in Italiji ter predložila dokaze, da sta Italija in Madžarska odkrito zarotnikovali proti njeni suverenosti. Liga narodov o italijanski zaroti proti nacionalni suverenosti Jugoslavije ni razpravljala. Poleg tega Italija Pavelića in Kvaternika ni hotela izročiti niti Franciji niti Jugoslaviji, zato je Madžarska nosila glavno breme obtožb.

Po atentatu je bilo delovanje ustašev popolnoma onemogočeno. V Italiji, Nemčiji in na Madžarskem so ujeli in aretirali veliko število ustašev. Italija je mnoge ustaše internirala v taborišče Lipari, kjer so mnogi umrli. V taborišče ustašev Janka Puszta je vdrla madžarska policija, ki je nekaj ustašev aretirala. Ustaši iz Nemčije so pobegnili v Švico, Francijo in Anglijo.

Splošno ogorčenje zaradi atentata na Aleksandra in Barthouja je privedlo do prvih mednarodnih prizadevanj za boj proti terorizmu po Sanktpeterburškem protokolu iz leta 1904. Vprašanje je prevzela Liga narodov, ki je leta 1937 sprejela Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju terorizma.

Po marcu 1937, ko sta Italija in Jugoslavija podpisali pogodbo o prijateljstvu, so bili številni ustaši v Italiji izročeni Jugoslaviji.

Druga svetovna vojna

Napad na Jugoslavijo in ustanovitev neodvisne države Hrvaške

Nemčija in Italija sta 6. aprila 1941 napadli Jugoslavijo. Najvišji domači ustaš Slavko Kvaternik je 10. aprila prevzel nadzor nad policijo v Zagrebu in istega dne v radijski oddaji razglasil ustanovitev Neodvisne države Hrvaške (Nezavisna Država Hrvatska, NDH). Maček je istega dne izdal izjavo, v kateri je vse Hrvate pozval k sodelovanju z novimi oblastmi.

Medtem so Pavelić in nekaj sto ustašev zapustili taborišča v Italiji in odšli v Zagreb, kjer je Pavelić 17. aprila ustanovil svojo vlado. Dodeljen mu je bil naziv "Poglavnik", kar je v angleščini pomenilo "Führer" ali "Headman". Pavelićeva "Neodvisna država Hrvaška" je obsegala ozemlje Hrvaške, Srema ter Bosne in Hercegovine - razen delov dalmatinske obale in otokov, ki so bili prepuščeni Italijanom. Dejanski nadzor nad tem ozemljem se je večino vojne spreminjal, saj so bili partizani vse uspešnejši, medtem ko so Nemci in Italijani vse bolj izvajali neposredni nadzor nad območji, ki so bila v njihovem interesu.

Vsi, ki so nasprotovali ustašem in/ali jih ogrožali, so bili prepovedani. V začetku leta 1941 so Judom in Srbom ukazali, naj zapustijo določena območja Zagreba.

Pavelić se je z Adolfom Hitlerjem prvič srečal 6. junija 1941. Mile Budak, takratni minister v Pavelićevi vladi, je 22. julija 1941 javno razglasil nasilno rasno politiko države. Maks Luburić, eden od načelnikov tajne policije, je poleti istega leta začel graditi koncentracijska taborišča. Zaradi dejavnosti ustašev v vaseh v Dinarskih Alpah so Italijani in Nemci izrazili zaskrbljenost. Že 10. julija 1941 je general Wehrmachta Edmund Glaise von Horstenau nemškemu vrhovnemu poveljstvu, Oberkommando der Wehrmacht (OKW), poročal naslednje:

"

Naši vojaki morajo biti neme priče takšnim dogodkom, kar ne vpliva dobro na njihov siceršnji ugled... Pogosto mi govorijo, da bodo morale nemške okupacijske enote končno posredovati proti ustaškim zločinom. Morda se bo to sčasoma zgodilo. Zdaj, z razpoložljivimi silami, pa takega ukrepanja ne bi mogel zahtevati. Zaradi ad hoc posredovanja v posameznih primerih bi lahko nemška vojska postala odgovorna za neštete zločine, ki jih v preteklosti ni mogla preprečiti.

"

V poročilu gestapa reichsführerju SS Heinrichu Himmlerju z dne 17. februarja 1942 je bilo zapisano, da:

"

Povečana aktivnost skupin [upornikov] je predvsem posledica grozodejstev, ki so jih ustaške enote na Hrvaškem izvajale nad pravoslavnim prebivalstvom. Ustaši so svoja dejanja izvajali na bestialen način, ne le nad moškimi v naborniški starosti, temveč zlasti nad nemočnimi starci, ženskami in otroki. Število pravoslavnih, ki so jih Hrvati pobili in sadistično mučili do smrti, je približno tristo tisoč.

"

Italijanske enote na terenu so imele konkurenčne ozemeljske zahteve do svojih ustaških zaveznikov in so od vsega začetka sodelovale s četniškimi enotami, ki so delovale na južnih območjih pod njihovim nadzorom. Hitler je poskušal vztrajati, da bi Mussolini svoje sile prisilil k sodelovanju z ustaši, vendar so visoki italijanski poveljniki, kot je bil general Mario Roatta, takšne ukaze ignorirali.

Rasno preganjanje

Ustaši so sprejeli rasne zakone po vzoru nacistične Nemčije. Ti zakoni so bili usmerjeni proti Judom, Romom in Srbom, ki so bili skupaj razglašeni za sovražnike hrvaškega naroda. Srbe, Jude, Rome ter antifašistične Hrvate in Bošnjake, vključno s komunisti, so internirali v koncentracijska taborišča, med katerimi je bil največji kompleks Jasenovac, kjer so ustaške milice mnoge pobile. Natančno število žrtev ni znano. Število umorjenih Judov je dokaj zanesljivo: med drugo svetovno vojno je bilo na ozemlju NDH ubitih približno 32.000 Judov. Ciganov (jugoslovanskih Romov) je bilo po vojni približno 40.000 manj. Število umrlih Srbov se po ocenah giblje med 300.000 in 700.000.

V zgodovinskih učbenikih Socialistične federativne republike Jugoslavije je bilo kot skupno število žrtev v Jasenovcu navedenih 700.000. Po podatkih Centra Simona Wiesenthala (ki se sklicuje na Enciklopedijo holokavsta) so "ustaški teroristi ubili 500.000 Srbov, 250.000 so jih izgnali in 250.000 prisilili k prestopu v katolištvo. Umorili so na tisoče Judov in Ciganov."

Spominsko območje Jasenovac, ki ga trenutno vodi Slavko Goldstein, hrani seznam 59.188 imen žrtev Jasenovca, ki so ga leta 1964 v Beogradu zbrali državni uradniki. Prejšnji vodja spominskega območja Simo Brdar je ocenil, da je v Jasenovcu umrlo vsaj 365.000 ljudi.

Beograjski muzej holokavsta je sestavil seznam več kot 77.000 imen žrtev Jasenovca. Pred tem ga je vodil Milan Bulajić, ki je podpiral trditev o 700.000 žrtvah. Sedanja uprava muzeja je seznam še razširila, tako da vključuje nekaj več kot 80.000 imen. Med sojenjem Adolfu Eichmannu leta 1961 je Alexander Arnon (tajnik Judovske skupnosti v Zagrebu) pričal o ravnanju z Judi v Jugoslaviji med vojno. Pričevanje Alexandra Arnona je vključevalo ocene o šeststo tisoč pobitih v koncentracijskem taborišču Jasenovac.

Med drugo svetovno vojno so različni nemški vojaški poveljniki navajali različne številke o številu pobitih Srbov, Judov in drugih na ozemlju Neodvisne države Hrvaške. V obtoku so krožile številke: 400.000 Srbov (Alexander Lehr); 350.000 Srbov (Lothar Rendulic); med 300.000 (Edmund Glaise von Horstenau); več kot "3/4 milijona Srbov" (Hermann Neubacher) leta 1943; 600-700.000 do marca 1944 (Ernst Fick); 700.000 (Massenbach).

Koncentracijska taborišča

Prva skupina taborišč je bila ustanovljena spomladi leta 1941. Med njimi so bili:

• Danica, blizu Koprivnice
• Pag
• Jadovno, blizu Gospića
• Kruščica, blizu Viteza in Travnika v Bosni
• Đakovo
• Loborgrad, v Zagorju
• Tenja, blizu Osijeka

Teh šest taborišč je bilo zaprtih do oktobra 1942. Kompleks Jasenovac je bil zgrajen med avgustom 1941 in februarjem 1942. Prvi dve taborišči, Krapje in Bročica, sta bili zaprti novembra 1941. Tri novejša taborišča so delovala do konca vojne:

• Ciglana (Jasenovac III)
• Kozara (Jasenovac IV)
• Stara Gradiška (Jasenovac V)

Tam so bila tudi druga taborišča:

• Gospić
• Jastrebarsko, med Zagrebom in Karlovcem - otroško koncentracijsko taborišče Jastrebarsko
• Kerestinec, blizu Zagreba
• Lepoglava, blizu Varaždina

Število zapornikov:

• od 300.000-350.000 do 700.000 v Jasenovcu
• Okoli 35.000 v Gospiću
• Približno 8.500 na Pagu
• Okoli 3.000 v Đakovu
• 1.018 v Jastrebarskem
• Okoli 1.000 v Lepoglavi

Povezave s Katoliško cerkvijo

Ustaši so menili, da je vzhodno pravoslavje kot simbol srbskega nacionalizma njihov največji sovražnik. Ustaši niso nikoli priznavali obstoja srbskega naroda na ozemlju Hrvaške in Bosne. Priznavali so le "Hrvate vzhodne vere". Bosanske muslimane so imenovali tudi "Hrvati islamske vere" (slednje so želeli prisiliti, da se spreobrnejo v krščanstvo), vendar so imeli do Srbov močnejši etnični odpor.

Nekateri nekdanji duhovniki, večinoma frančiškani, so pri grozodejstvih sodelovali tudi sami. Miroslav Filipović je bil frančiškanski menih (iz samostana Petrićevac), ki se je 7. februarja 1942 pridružil ustaški vojski pri brutalnem pokolu 2730 Srbov iz bližnjih vasi, med njimi 500 otrok. Filipović je postal glavni stražar koncentracijskega taborišča Jasenovac, kjer so ga taboriščniki klicali "Fra Sotona". Zaradi vojnih zločinov so ga obesili v frančiškanskih oblačilih.

Vatikan je ves čas vojne vzdrževal popolne diplomatske odnose z ustaško državo (Paveliću je omogočil avdienco) in imel papeškega nuncija v prestolnici Zagreb. Nuncij je bil obveščen o prizadevanjih za verske spreobrnitve v katoliško vero. Po koncu druge svetovne vojne so ustaše, ki jim je uspelo pobegniti z jugoslovanskega ozemlja (vključno s Pavelićem), pretihotapili v Južno Ameriko. Splošno dokumentirano je, da je to potekalo prek podganjih linij, ki so jih upravljali člani organizacije, ki so bili katoliški duhovniki in so si pred tem zagotovili položaje v Vatikanu. Pri tem naj bi sodelovali člani ilirskega kolegija San Girolamo v Rimu: bratje Krunoslav Draganović, Petranović in Dominik Mandić.

Ustaški režim je v švicarske banke poslal velike količine zlata, ki ga je med drugo svetovno vojno zaplenil srbskim in judovskim lastnikom premoženja. Od skupno 350 milijonov švicarskih frankov jih je približno 150 milijonov zasegla britanska vojska, preostalih 200 milijonov (približno 47 milijonov dolarjev) pa je prispelo v Vatikan. Obstajajo domneve, da se še vedno hrani v vatikanski banki. O tem je oktobra 1946 poročala ameriška obveščevalna agencija SSU. To vprašanje je tema nedavne skupinske tožbe proti Vatikanski banki in drugim.

Priča sojenja Adolfu Eichmannu Alexander Arnon je pričal o takratni drži Rimskokatoliške cerkve: [2]

Na žalost ni bilo protestov. Hrvaška je bila vsekakor katoliška država. Celo katoliška cerkev v Zagrebu ni niti z besedo nasprotovala deportacijam in trpljenju Judov.

E. Fratini in D. Cluster sta v knjigi The entity: Pet stoletij tajnega vatikanskega vohunstva:

Zagrebški nadškof Monisgor Alojzij Stepinac je katoliško podpiral pronacistično vlado Anteja Pavelića, od vsega začetka je vedel za poboje in iztrebljanje Srbov, Judov in Ciganov ter bil eden od stebrov prizadevanj, da bi nacistični in hrvaški zločinci po drugi svetovni vojni pobegnili v Južno Ameriko.

To je 28. marca 1941 dejal tudi nadškof Stepinac, ko je opozoril na prve poskuse Jugoslavije, da bi združila Hrvate in Srbe: "Nikoli se ne bosta mogla združiti, razen če se zgodi božji čudež. Razkol (vzhodno pravoslavje) je največje prekletstvo v Evropi, skoraj večje od protestantizma. Tu ni nobene morale, nobenih načel, nobene resnice, nobene pravičnosti, nobene poštenosti."

Ustaške milice usmrtijo zapornike v bližini koncentracijskega taborišča Jasenovac

Po vojni

Ob koncu vojne so se ustaši po uradni kapitulaciji nemške armadne skupine E 9. maja 1945 še nekaj časa borili, številni begunci pa so poskušali pobegniti v Avstrijo. Paveliću pa je s pomočjo sodelavcev med frančiškani uspelo pobegniti in se skriti v Avstriji in Rimu, pozneje pa je pobegnil v Argentino.

Preostali ustaši so odšli v ilegalo ali pobegnili v Južno Ameriko in države, kot so Kanada, Avstralija, Nemčija, s pomočjo rimskokatoliških cerkva in njihovih privržencev Nekateri izmed njih so vztrajali v križarskem pohodu proti Jugoslaviji.

S porazom Neodvisne države Hrvaške je gibanje prenehalo obstajati. Preživele ustaše so razdrobili tudi medsebojni boji zaradi neuspeha pri vzpostavitvi hrvaške države. Ante Pavelić je ustanovil Hrvaško osvobodilno gibanje, v katerem je sodelovalo več voditeljev nekdanje države. Vjekoslav Vrančić je ustanovil reformirano Hrvaško osvobodilno gibanje in bil njegov vodja.

Vjekoslav Luburić je pomagal ustanoviti organizacijo Hrvatski narodni odpor. Ta je postala najbolj nasilna med ustaškimi organizacijami, ki so nastale po drugi svetovni vojni. Luburić je organizaciji poveljeval petindvajset let iz svojega zatočišča v Španiji. Njegova organizacija je bila močno vpletena v izsiljevanje, poskuse umorov, izsiljevanje, ugrabitve, teroristične bombne napade in druge nasilne zločine. Po njegovi smrti so njegovi nasledniki na poveljniškem mestu organizacije iskali povezave kriminalne organizacije z La Cosa Nostro, začasno IRA in hrvaško mafijo v San Pedru. Odpor je bil v Nemčiji prepovedan zaradi terorističnih dejavnosti in je deloval (v ZDA in Kanadi) med legitimnimi emigrantskimi funkcijami in razbojniškim podzemljem. Njeni voditelji so se skušali distancirati od dejanj t. i. odpadniških elementov, ki so ugrabljali mednarodne lete in prestajali zaporne kazni zaradi izsiljevanja. Odpor je sprejel radikalno nacionalistično ideologijo, ki se je le malo razlikovala od ideologije ustašev.

Najbolj spektakularna teroristična akcija skupine Odpor je bila ugrabitev leta 355 družbe TWA 10. septembra 1976. To teroristično akcijo je vodil Zvonko Bušić, takratni vodja ameriške podružnice Odora. Ugrabitev je izvedel skupaj s štirimi drugimi hrvaškimi teroristi. Bušić je podtaknil tudi bombo na postaji Grand Central Station v New Yorku. Poskus odstranitve bombe se je končal z eksplozijo, v kateri je umrl en policist, trije pa so bili ranjeni. Vsi teroristi so se predali, Bušić pa je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Ostali štirje teroristi so bili obsojeni na različne dolgoletne zaporne kazni.

Srb Blagoje Jovović je 9. aprila 1957 v bližini Buenos Airesa v Argentini ustrelil Anteja Pavelića. Pavelić je bil ranjen in kasneje umrl.

Druga ustaška teroristična organizacija, Hrvaška revolucionarna celica, oddelek Bruna Bušića, je 19. avgusta 1981 bombardirala založbo R. S. Schullza v Perchi ob Starnberškem jezeru v Nemčiji. Skupina, ki naj bi imela sedež v Parizu, je uporabila en kilogram švicarskega dinamita znamke 2. Grozili so, da bodo naslednji teden uporabili še dva kilograma, če bo podjetje objavilo Titove spomine.

Sorodne strani

• Neodvisna država Hrvaška
• Ante Pavelić
• koncentracijsko taborišče Jasenovac