Mošeja: definicija, pomen v skupnosti in islamska arhitektura

Številne mošeje so znamenita arhitekturna dela. Pogosto so zgrajene v slogu, ki je ostal enak že več stoletij. Številne mošeje imajo molitvene dvorane, kupole in minarete. Lahko imajo tudi dvorišče. Mošeje so pogosto zgrajene z vzorčastimi stenami.

Mošeje so bile najprej zgrajene na Arabskem polotoku. Muslimani, ki so jih gradili, so uporabljali stare arhitekturne sloge. Te sloge so tudi na novo kombinirali. Velik vpliv so imele palače, zgrajene v času perzijskih dinastij Partov in Sasanidov. Dober primer tega je palača Sarvestan iz obdobja Sasanidov. Ima obokan vhod in osrednjo kupolo. Te značilnosti so v Perziji obstajale že pred islamom.

Po arabski invaziji na Perzijo se je novi slog s sasanidskim vplivom uporabljal v novem islamskem svetu. V različnih regijah islamskega sveta so se razvile številne oblike mošej. Pomembni tipi mošej vključujejo zgodnje abasidske mošeje, mošeje tipa T in mošeje z osrednjo kupolo v Anatoliji. V 20. stoletju so številne države, ki so obogatele z nafto, plačale gradnjo številnih novih mošej. Vladarji teh držav so pogosto najeli vodilne arhitekte, da so te mošeje zasnovali. Med njimi so bili tudi nemuslimani.

Arabski načrt

Številne zgodnje mošeje imajo kvadratni ali pravokotni tloris. Imajo tudi molitveno dvorano in ograjeno dvorišče. To je znano kot arabski načrt. Prve mošeje te vrste so bile zgrajene v času dinastije Omajadov.

Ravno streho molitvene dvorane so podpirali stebri. Za podpiranje takšnih streh je bilo potrebnih več vrst stebrov; to imenujemo "hipostilna arhitektura". Ena najbolj znanih hipostilnih mošej je Mezquita de Córdoba v Španiji. Podpira jo več kot 850 stebrov.

V toplem sredozemskem in bližnjevzhodnem podnebju je bilo dvorišče namenjeno velikemu številu vernikov med petkovimi molitvami. Hipostilne mošeje imajo pogosto zunanje arkade. Te obiskovalcem omogočajo uživanje v senci. Mošeje arabskega tlorisa so bile večinoma zgrajene v času dinastij Omajadov in Abasidov. Arabski načrt je bil zelo preprost, kar ni omogočalo večjega nadaljnjega razvoja. Zaradi tega je ta slog mošeje padel v nemilost.

Osrednja kupola

Osmani so v 15. stoletju začeli graditi mošeje z osrednjo kupolo. Te mošeje imajo veliko kupolo v središču nad molilnico. Lahko so tudi manjše kupole, ki so izven središča nad molitveno dvorano ali preostalim delom mošeje. Na ta slog je močno vplivala bizantinska verska arhitektura z uporabo osrednjih kupol.

Iwan

Iwanske mošeje so znane po svojih kupolah in ivanih. Iwani so prostori z obokano streho. Na enem koncu imajo odprtino. Eden ali več ivanov je obrnjenih proti osrednjemu dvorišču, ki služi kot molitvena dvorana. Slog je povzet po predislamski iranski arhitekturi. Večina mošej v tem slogu je v Iranu.

Minareti

Večina mošej ima minarete. Minareti so visoki stolpi. Običajno so na enem od vogalov mošeje. Vrh minareta je najvišja točka v mošeji in običajno tudi najvišja točka v okolici mošeje. Najvišji minaret na svetu je v mošeji Hasana II. v Casablanci v Maroku.

Prve mošeje niso imele minaretov. Najbolj konservativne islamske skupine, kot so vahabiti, se še vedno izogibajo gradnji minaretov. Menijo, da so le prelep okras in da so nepotrebni. Prvi minaret je bil zgrajen leta 665 v Basri v času vladavine umajadskega kalifa Muavija I. Muavija je spodbujal gradnjo minaretov, saj naj bi bili enaki zvonikom na krščanskih cerkvah. Zato so arhitekti mošej za svoje minarete uporabili obliko zvonika. Tako minaret kot zvonik imata enak namen - klicati vernike k molitvi.

Pred petimi obveznimi dnevnimi molitvami muezzin z minareta pozove vernike k molitvi. V številnih državah, kot je Singapur, kjer muslimani niso večina, je v mošejah prepovedano glasno predvajati poziv k molitvi. Glavna težava je uporaba elektronskega ojačanja klica, ki se zdaj pogosto uporablja v mošejah.

Kupole

Kupole so bile pogosto postavljene neposredno nad glavno molitveno dvorano. Predstavljajo vesolje, ki ga je ustvaril Alah. Sprva so bile kupole majhne. Zavzemale so le majhen del strehe v bližini mihraba. Kasneje so zavzele celotno streho nad molitveno dvorano. Kupole imajo običajno obliko poloble. Moguli v Indiji so v Južni Aziji in Perziji razširili kupole v obliki čebule. Nekatere mošeje imajo poleg glavne velike kupole tudi več kupol. Druge kupole so pogosto manjše.

Kupole bi pomagale, da bi se imam slišal, saj bi se zvočni valovi odbijali v kupolo in nato iz nje, zaradi česar bi bil glas glasnejši.

Molitvena dvorana

Vse mošeje imajo molitveno dvorano, ki se imenuje tudi musala. Običajno v njej ni nobenega pohištva, razen molitvenih preprog ali preprog. Te so nujne, saj se islamska molitev običajno opravlja kleče.

V nekaterih mošejah so na stenah arabska kaligrafija in koranski verzi, ki vernikom pomagajo osredotočiti se na lepoto islama in njegove najsvetejše knjige, Korana, pa tudi za okras.

Zid qibla je običajno na drugi strani vhoda v molitveno dvorano. Ta stena je posebej okrašena. V pravilno postavljeni mošeji je postavljena pravokotno na črto, ki vodi v Meko. Ljudje molijo v vrstah vzporedno z zidom qibla. Postavijo se tako, da so obrnjeni proti Meki. V steni qiblah, običajno na sredini, je mihrab, niša ali vdolbina, ki kaže smer proti Meki. Mihrab je prostor, kjer imam vodi pet dnevnih molitev.

Umivanje (wudhu)

Vsi ljudje se morajo pred molitvijo umiti. V mošejah so na vhodih ali dvoriščih pogosto fontane ali drugi pripomočki za umivanje, tako da lahko ljudje pred molitvijo opravijo obred umivanja. V zelo majhnih mošejah lahko verniki za obredno umivanje ali wu'du uporabljajo toaletne prostore. V tradicionalnih mošejah je pogosto zgradba, ki je posebej namenjena umivanju. Ta je pogosto v središču dvorišča. V molitvenih dvoranah ljudje iz enakega razloga ne smejo nositi čevljev.

Sodobne funkcije

Sodobne mošeje morajo biti privlačne za skupnost, ki ji služijo. Zato so v mošeji lahko na voljo tudi drugi objekti, kot so zdravstvene ambulante, knjižnice in športne dvorane.

Notranjost mošej

Na stenah so lahko okrasne ploščice, omet ali barvni mozaiki. Slik ali kipov ni.

Molitve

Odrasli muslimani morajo moliti petkrat na dan. V večini mošej so za vsako od teh obdobij pripravljene uradne molitve. Če je opravljanje molitve težavno, na primer za bolne ljudi, so na voljo izjeme.

V mošejah poteka tudi posebna molitev, imenovana jumuah. Ta se izvaja enkrat na teden. To je nekakšna oblika šabata in nadomešča petkovo molitev v mošeji. Dnevne molitve lahko opravljate kjer koli. Vendar pa se od muslimanov pričakuje, da bodo petkovo molitev opravili v mošeji.

Ko umre musliman, običajno poteka pogrebna molitev. Ta poteka na prostem na dvorišču ali trgu v bližini mošeje. Pri molitvi sodelujejo vsi prisotni verniki, vključno z imamom. Med mrki se v mošejah odvijajo posebne molitve, imenovane molitve ob mrku.

V islamskem koledarju sta dva velika praznika (eidi). V teh dneh so zjutraj v mošejah posebne molitve. Večje mošeje jih običajno organizirajo za svoje skupnosti in za ljudi iz manjših lokalnih mošej. V mošejah, zlasti v državah, kjer so muslimani v večini, bodo molitve za Eid potekale tudi zunaj, na dvoriščih ali mestnih trgih.

Dogodki v Rodmanu

V ramadanu, najsvetejšem mesecu v islamu, je veliko dogodkov. Med ramadanom se morajo muslimani čez dan postiti. V mošejah po sončnem zahodu organizirajo večerje iftar. Te se opravijo po četrti obvezni molitvi v dnevu. Del hrane prispevajo člani skupnosti, tako da nastanejo nočne večerje s potico. Prispevek skupnosti za te večerje je obvezen. Zaradi tega mošeje z manjšimi skupnostmi morda ne bodo mogle organizirati večerij iftar vsak dan.

V nekaterih mošejah so obroki tudi zjutraj pred zoro. Mošeje na te obroke pogosto povabijo revnejše člane skupnosti. Islam meni, da je dajanje miloščine med ramadanom dobro dejanje.

Večje mošeje včasih ponujajo posebne, neobvezne molitve. Te se opravijo po zadnji obvezni molitvi dneva. Med vsako nočno molitvijo en član skupnosti, ki se je naučil na pamet celoten Koran, recitira del knjige. To lahko traja do dve uri. Včasih se pri tem izmenjuje več takih ljudi (ni nujno, da so iz lokalne skupnosti). V zadnjih desetih dneh ramadana bodo v večjih mošejah potekali celonočni programi za praznovanje Laylat al-Qadr. To je noč, za katero muslimani verjamejo, da je islamski prerok Mohamed prvič prejel razodetja iz Korana. Na to noč, med sončnim zahodom in sončnim vzhodom, mošeje zaposlijo govornike, ki vernike poučujejo o islamu. Mošeje ali skupnost običajno ponoči občasno poskrbijo za obroke.

V poznem dvajsetem stoletju se je vse več mošej uporabljalo v politične namene. Sodobne mošeje v zahodnem svetu želijo vzgajati dobre državljane. Podrobnosti se od mošeje do mošeje in od države do države zelo razlikujejo.

Zagovorništvo

V državah z majhnim številom muslimanskega prebivalstva so mošeje način, kako podpreti državljansko udeležbo. To počnejo pogosteje kot države velikega Bližnjega vzhoda, v katerih imajo muslimani večino. V ameriških mošejah potekajo kampanje za registracijo volivcev in državljansko udeležbo. V Združenih državah so muslimani pogosto priseljenci ali otroci priseljencev. Mošeje želijo te ljudi zainteresirati za politiko. Prav tako jih želijo obveščati o vprašanjih, ki zadevajo muslimansko skupnost. Ljudje, ki redno obiskujejo bogoslužje v mošeji, se bodo pogosteje udeleževali protestov, podpisovali peticije in se vključevali v politične zadeve.

Povezava med političnimi stališči in obiskom mošej je še vedno vidna v drugih delih sveta. Po bombnem napadu na mošejoal-Askari februarja 2006 so imami in drugi islamski voditelji v času vsesplošnega nasilja s pomočjo mošej in petkovih molitev pozivali k miru in spokojnosti.

Od konca dvajsetega stoletja do začetka enaindvajsetega stoletja je majhno število mošej postalo tudi baza za ekstremistične imame, ki podpirajo terorizem in skrajne islamske ideale. Ena od takšnih mošej je mošeja Finsbury Park v Londonu.

Družbeni konflikt

Tako kot drugi kraji čaščenja so tudi mošeje lahko središče družbenih sporov.

Mošeja Babri je bila središče takšnega spora vse do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila porušena. Preden je bilo mogoče najti rešitev, je mošejo porušilo približno 200 000 hindujcev. To se je zgodilo 6. decembra 1992. Mošejo je dal zgraditi Babur, da bi zaznamovala kraj, kjer se je rodil Ram. Verjeli so, da stoji na mestu prejšnjega hindujskega templja. Spor zaradi mošeje je bil neposredno povezan z nemiri v Bombaju (današnji Mumbaj) in bombnimi napadi leta 1993, v katerih je umrlo 257 ljudi.

Februarja 2006 je bombni napad resno poškodoval iraško mošejo al-Askari. To je še povečalo obstoječe napetosti. Spor med dvema muslimanskima skupinama v Iraku je že povzročil druge bombne napade. Vendar bombni napadi na mošeje niso omejeni na Irak. Junija 2005 je samomorilski napadalec v afganistanski mošeji ubil najmanj 19 ljudi. Aprila 2006 sta v indijski mošeji Jama Masjid odjeknili dve eksploziji.

Po napadih 11. septembra je bilo več ameriških mošej tarča napadov. Ti so segali od navadnega vandalizma do požigov.

Judovska obrambna liga je bila osumljena zarote za bombni napad na mošejo kralja Fahda v Culver Cityju v Kaliforniji. Do podobnih napadov je prišlo tudi v Združenem kraljestvu po bombnih napadih v Londonu 7. julija 2005. Zunaj zahodnega sveta je bila junija 2001 tarča napadov mošeja Hassan Bek. V napadih je sodelovalo več sto Izraelcev, ki so bili jezni na Arabce zaradi prejšnjega napada.

Savdski vpliv

Savdska Arabija je pri gradnji mošej po svetu sodelovala le od šestdesetih let prejšnjega stoletja. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je savdska vlada začela plačevati gradnjo mošej v državah po vsem svetu. Ocenjuje se, da je savdska vlada za mošeje in islamske šole v tujih državah porabila 45 milijard ameriških dolarjev. Savdski časopis Ain al-Yaqeen je leta 2002 poročal, da je savdski denar morda pomagal zgraditi kar 1 500 mošej in 2 000 drugih islamskih centrov. Savdski državljani so veliko denarja namenili tudi mošejam v islamskem svetu, zlasti v državah, kjer so po njihovem mnenju muslimani revni in zatirani. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1992 so mošeje v Afganistanu prejele denar savdskih državljanov. Mošeja kralja Fahda v Culver Cityju v Kaliforniji in Islamski kulturni center Italije v Rimu sta dve največji naložbi Savdske Arabije v tuje mošeje, saj je nekdanji savdski kralj Fahd bin Abdul Aziz al-Saud tema dvema mošejama namenil 8 oziroma 50 milijonov dolarjev.

V mošeji morajo biti ljudje osredotočeni na čaščenje Alaha. Zato obstajajo številna pravila o pravilnem obnašanju v mošeji. Nekatera od teh pravil so enaka po vsem svetu, na primer v molitveni dvorani se ne sme nositi čevljev. Druga pravila se od mošeje do mošeje razlikujejo.

Vodja molitve

Na splošno velja, da je dobro, če nekdo vodi molitve, čeprav to ni nujno potrebno. Oseba, ki običajno vodi molitve, se imenuje imam. To mora biti svoboden in pošten človek. Prav tako mora biti avtoriteta pri odgovarjanju na vprašanja o veri. V mošejah, ki jih je zgradila ali vzdržuje vlada, imama izbere vladar. V zasebnih mošejah imama izbere skupnost z večinskim glasovanjem.

Molitve za moške lahko vodijo samo moški. Ženske lahko vodijo molitve za skupnosti, v katerih so samo ženske.

Obiskovanje mošeje

Poleg umivanja veljajo tudi druga pravila za vse, ki vstopajo v mošejo, tudi če ne želijo tam moliti. V molitveni dvorani, ki je prekrita s preprogami, je prepovedano nositi čevlje. V nekaterih mošejah je prepovedano nositi čevlje tudi v drugih delih, čeprav ti morda niso namenjeni molitvi.

Islam zahteva, da njegovi verniki nosijo oblačila, ki izkazujejo skromnost. Zato morajo tako moški kot ženske pri obisku mošeje upoštevati to pravilo (čeprav mošeje teh pravil ne izvajajo vedno). Moški naj bi v mošejo prišli v ohlapnih in čistih oblačilih, ki ne kažejo oblike telesa. Podobno se od žensk, ki pridejo v mošejo, pričakuje, da nosijo ohlapna oblačila, srajce, hlače, ki pokrivajo zapestja in gležnje, ter pokrivajo glavo, na primer s hidžabom. Številni muslimani, ne glede na svoje etnično poreklo, ob posebnih priložnostih in molitvah v mošejah nosijo bližnjevzhodna oblačila, povezana z arabskim islamom.

Mošeje so kraji čaščenja. Zato morajo biti tisti, ki so v mošeji, spoštljivi do molivcev. V prostorih, kjer ljudje molijo, je prepovedano glasno govoriti ali razpravljati o temah, ki bi lahko bile nespoštljive. Prav tako velja, da je nevljudno hoditi pred muslimani med molitvijo ali jih kako drugače motiti.

Moški in ženske molijo v različnih delih

Po islamskem pravu morajo biti moški in ženske v molitveni dvorani ločeni. Najbolje bi bilo, če bi ženske molile za moškimi. Drugi kalif Umar je nekoč ženskam preprečil obiskovanje mošej, zlasti ponoči, ker se je bal, da bi jih moški lahko dražili, zato jih je prisilil, da so molile doma. Včasih je bil poseben del mošeje ograjen za ženske; guverner Meke leta 870 je na primer dal med stebre privezati vrvi, da bi naredil ločen prostor za ženske.

V številnih mošejah so danes ženske postavljene za pregrado ali pregrado ali v drugem prostoru. V mošejah v južni in jugovzhodni Aziji so moški in ženske v ločenih prostorih, saj so bile ločitve vanje vgrajene že pred stoletji. V skoraj dveh tretjinah ameriških mošej ženske molijo za pregradami ali v ločenih prostorih in ne v glavni molitveni dvorani; nekatere mošeje žensk sploh ne sprejmejo. Čeprav so v veliki mošeji v Meki oddelki samo za ženske in otroke, je ta ločena.

Nemuslimani v mošejah

Nekaj poznavalcev islamskega prava meni, da je nemuslimanom dovoljeno vstopiti v mošeje, če v njih ne spijo ali jedo. Privrženci šole Maliki islamske jurisprudence se s tem ne strinjajo. Pravijo, da nemuslimanom sploh ni dovoljeno vstopiti v mošeje.

Različne države imajo o tem vprašanju različna mnenja. Skoraj vse mošeje na Arabskem polotoku in v Maroku ne dovoljujejo vstopa nemuslimanom. Mošeja Hasana II. v Casablanci je ena od dveh mošej v Maroku, ki sta trenutno odprti za nemuslimane.

V sodobni Savdski Arabiji so Velika mošeja in celotna Meka odprti le za muslimane. Prav tako sta Masjid al-Nabawi in mesto Medina, ki ga obdaja, prav tako zaprta za tiste, ki ne prakticirajo islama. Za mošeje na drugih območjih najpogosteje velja, da lahko nemuslimani vstopijo v mošeje le, če jim muslimani to dovolijo in če imajo za to ustrezen razlog.

V sodobni Turčiji je nemuslimanskim turistom dovoljen vstop v vse mošeje, vendar morajo upoštevati pravila spodobnega vedenja. Obisk mošeje je dovoljen le med molitvami; obiskovalci morajo nositi dolge hlače in sezuti čevlje; ženske si morajo pokriti glavo; prepovedano je fotografiranje in glasno govorjenje. Ni dovoljeno sklicevanje na druge religije (križi na ogrlicah, geste s križem itd.).

Vendar pa je na zahodu in v islamskem svetu še veliko drugih krajev, kjer so nemuslimani dobrodošli v mošejah. Večina mošej v Združenih državah Amerike na primer poroča, da vsak mesec sprejme obiskovalce, ki niso muslimani. Številne mošeje po Združenih državah sprejemajo nemuslimane kot znak odprtosti do preostale skupnosti in za spodbujanje spreobrnitev v islam.

Psi

Psom je običajno prepovedan vstop v mošeje, vendar je 24. septembra 2008 Svet za muslimansko pravo Združenega kraljestva sprejel posebno odločitev, imenovano fatva, s katero je slepemu muslimanu dovolil, da v mošejo vzame svojega psa vodiča.

Manjše mošeje so pogosto namenjene kot prenočišče za muslimane na hadžu (romanju v Meko). Včasih se mošeje uporabljajo za begunce ali kot začasni domovi za brezdomce. Obveznosti do sosedov so v islamu zelo stroge in specifične. V Koranu je Mohamed (pbuh) dejal, da bo Bog na dan trpljenja (agonije) pomagal tistemu, ki pomaga drugim v stiski in ki pomaga zatiranim. Obstajajo tudi druge zapovedi, kot sta pomoč revnim in prijaznost do ljudi. Pomemben del tega, da ste musliman ali samo del mošeje, je skrb za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Mošeja je tako družbena kot tudi verska skupina.

Medresa se nekoliko razlikuje od mošeje. Medresa se osredotoča na poučevanje islama, običajno za otroke in mlade.

Ko je bila Španija pod muslimanskim nadzorom, so bile nekatere najlepše stavbe mošeje. Po letu 1491 je bila Španija pod krščanskim nadzorom. Vendar kristjani niso porušili mošej. Vanje so preprosto namestili križ in jih spremenili v cerkve. Te mošeje so vplivale na renesančno arhitekturo (način gradnje) v Evropi.