Cerkev (stavba)

Zgodovina cerkvenih stavb

V prvih dneh krščanstva so morali ljudje častiti na skrivaj. V rimskem cesarstvu krščansko bogoslužje ni bilo dovoljeno, zato so se morali kristjani sestajati na skrivnem kraju. Včasih so se srečevali v hišah ali skednjih, včasih pa so se sestajali pod zemljo. Prvi kraji, ki so bili zgrajeni za krščansko bogoslužje, so bile majhne kapelice, vklesane v skalo, kjer so ljudje lahko častili, ne da bi jih odkrili.

Po smrti rimskega cesarja Konstantina leta 337 po Kr. so kristjani lahko imeli zgradbe za bogoslužje. Te prve cerkve so bile zgrajene po podobnem načrtu kot rimske bazilike. Ta načrt je bil pozneje uporabljen za čudovite gotske katedrale in cerkve, ki so bile zgrajene ob koncu srednjega veka.

Stara angleška cerkev s saško arhitekturo (zaobljen konec)


Cerkev Aberlady pri Edinburgu, Škotska


Mala cerkev v Ohiu


Cerkev Lindenberg v bližini Berlina v Nemčiji je cerkev iz 13. stoletja.


Notranjost transepta katedrale v Évori, Portugalska


Speyerska katedrala, največja še obstoječa romanska stavba.


La Madeleine v Parizu je ena glavnih znamenitosti v Parizu, Francija

Deli cerkve

Arhitektura cerkve je sestavljena iz več delov. Vse cerkve nimajo vseh teh delov:

• Ladja je glavni del cerkve, kjer sedijo verniki (ljudje, ki pridejo k bogoslužju).
• Navisi so stranski deli cerkve, ki lahko potekajo ob strani cerkvene ladje.
• Prečna ladja, če obstaja, je prostor, ki prečka ladjo blizu vrha cerkve. Zaradi tega ima cerkev obliko križa, ki je simbol Jezusove smrti na križu.
• Prezbiterij vodi do oltarja na vrhu cerkve. Oltar je v svetišču. Beseda "svetišče" pomeni "sveti prostor". V svetišču ljudi niso smeli aretirati, zato so bili varni. Oltar je običajno na vzhodnem koncu cerkve. Ljudje v cerkvi sedijo obrnjeni proti oltarju. Pravimo, da je cerkev obrnjena proti vzhodu.
• Cerkve imajo tudi stolp ali zvonik, običajno na zahodnem koncu. Če ima cerkev transept, je stolp lahko nad središčem transepta.

V rimskokatoliških cerkvah je ob vhodu v cerkev vedno posoda s sveto vodo. Ta tradicija izhaja iz dejstva, da so imele rimske bazilike pred vhodom vodnjak za umivanje. Krstilnica je posoda, v kateri se krstijo ljudje (pogosto dojenčki). Tudi ta je v bližini vhoda v cerkev. To je simbol dejstva, da gre za sprejem ljudi v krščansko cerkev.

V ladji so tradicionalno dolge klopi, na katerih sedijo verniki. Te se imenujejo klopi. V nekaterih cerkvah so klopi zamenjali s stoli, tako da jih lahko ob različnih priložnostih premikamo. V sprednjem delu ladje je prižnica, kjer duhovnik pridiga (te govore imenujemo "pridige"). Tam je tudi govorniški pult (kot veliko glasbeno stojalo), s katerega se berejo lekcije (svetopisemska branja).

Če so ob strani ladje obokani hodniki, bodo tam stebri, ki držijo streho. V velikih cerkvah ali katedralah je na vrhu teh stebrov lahko vrsta majhnih obokov. To se imenuje triforij. Nad triforijem je klerestor, ki je vrsta oken visoko v cerkveni steni.

Prezbiterij je najsvetejši del cerkve, zato je od ladje pogosto ločen z zaslonom, ki je lahko lesen, kamnit ali občasno železen. Verniki lahko vidijo skozi zaslon. Na vrhu zaslona je lahko križ. To se imenuje rood (izgovori se kot "rude"). Duhovniki so se včasih povzpeli po stopnicah na vrh roodnega zaslona, da bi prebrali pismo in evangelij. Včasih so od tam tudi peli.

V notranjosti prezbiterija so klopi, na katerih sedi pevski zbor. Te klopi se imenujejo pevske klopi. So na obeh straneh. Obe strani zbora sedita obrnjeni druga proti drugi. Člani zbora, ki sedijo na levi (severni strani), se imenujejo "cantoris" (stran, kjer sedi "kantor"), tisti na desni (južni strani) pa "decani" (stran, kjer sedi diakon). V nekaterih velikih cerkvah ali katedralah so sedeži za duhovnike obrnjeni navzgor. Zgornji del teh sedežev, ko so nagnjeni navzgor, se imenuje misericords (iz latinske besede za "usmiljenje"). To je zato, ker so se lahko duhovniki ali menihi nanje naslonili, ko so se utrudili, če so morali dolgo stati.

Včasih so v stenah zaslona luknje, da lahko verniki vidijo skozi. To so tako imenovani škili. Če je v steni vdolbina, se imenuje aumbri. To je omara za obhajilno vino in kruh, ki ju je posvetil duhovnik.

Oltar je lahko na vzhodnem koncu cerkve, v večjih cerkvah ali katedralah pa je pogosto precej bolj spredaj. V tem primeru se sam vzhodni konec imenuje apsida. Včasih je to ločena kapela, ki se imenuje "damska kapela".

Cerkve skozi stoletja

Zasnova cerkva se je v zgodovini zelo spreminjala. Pogosto so bile cerkve večje. Pri tem se je lahko mešalo več arhitekturnih slogov. Ti slogi se v različnih državah zelo razlikujejo.

Angleške cerkve

V angleških cerkvah je bilo več različnih arhitekturnih obdobij:

• Saško obdobje (700-1050) je bilo obdobje, ko so bile cerkve zelo preproste. Konec cerkve (konec svetišča) je bil pogosto zaobljen. Danes jih skorajda ni več, saj so bile večinoma izdelane iz lesa.
• Normansko obdobje (1050-1190) izhaja iz romanskega sloga, ki je bil priljubljen v Evropi. Oboki so bili okrašeni z ornamenti, ki so se imenovali "profili". Vrhovi stebrov so bili videti kot blazine, zato so jih imenovali "blazinasti kapiteli". Okna so bila ozka in na vrhu zaobljena.
• Zgodnja angleška ali gotska arhitektura (1190-1280) ni bila tako trdna in težka kot normanska. Stolpi so bili elegantni in visoki, kot je stolp katedrale v Salisburyju.
• Dekorativni arhitekturni slog (1280-1360) je bil priljubljen v času, ko je divjala kuga (črna smrt) in je v Angliji umrla tretjina ljudi. Zato se takrat ni toliko gradilo. Takrat je bilo v cerkvah veliko kamnitih rezbarij.
• Pravokotni slog (1360-1540) je bil zelo veličasten. V njem je bilo veliko ravnih linij navzgor in viharnih obokov. Ta slog je viden v Westminstrski opatiji in kapeli Kraljevega kolidža v Cambridgeu. V tem obdobju so bile zgrajene številne cerkve, ki jih lahko vidimo v Angliji.

V 16. stoletju so cerkve gradili v različnih slogih. Pogosto so kopirale nekatere starejše sloge. Po velikem požaru v Londonu je arhitekt sir Christopher Wren zgradil veliko novih cerkva. Zgrajene so bile v klasičnem slogu. Takšne cerkve so se gradile tudi v poznejših stoletjih, vendar se je še naprej uporabljal tudi gotski slog.

Sodobne cerkve pogosto nimajo tradicionalne oblike križa. Verniki težko vidijo in slišijo, kaj se dogaja v prezbiteriju. V sodobnih cerkvah so verniki, zbor in duhovniki v tesnejšem stiku. Primer je okrogla zasnova cerkve Kristusovega temeljnega kamna v Milton Keynesu. Sodobne cerkve so pogosto preprostejše, vendar imajo toplejši značaj kot gotske cerkve. Številne imajo čudovita okna iz mozaičnega stekla. Znamenit primer sodobne cerkvene stavbe je katedrala v Coventryju.

Sorodne strani

• Katedrala
• Kapelica
• Zbor (glasba)