Veliki londonski požar 1666: vzroki, potek, žrtve in obnova

Veliki londonski požar 1666: poglobljena pripoved o vzrokih, poteku, žrtvah in obnovi Londona — tragedija, posledice in preporod mestne zgodovine.

Veliki londonski požar se je v središču Londona zgodil konec poletja 1666. Po večini virov je izbruhnil v noči s 2. na 3. september in se razširil v naslednjih dneh; požar je trajal približno štiri dni, od 2. do 5. septembra 1666. Uničil je velik del srednjevečnega mestnega jedra in povzročil eno najhujših urbanch katastrof v zgodovini Anglije.

Vzrok in izbruh

Požar je izbruhnil v pekarni Thomasa Farrinerja (včasih zapisanega kot Farynor) v ulici Pudding Lane. Peč je ponoči verjetno ostala prižgana in iskre so zajele leseno ostrešje — tedaj so bile hiše tesno zgrajene iz lesa in katranaste strehe so pospeševale širjenje ognja. Veter je požar hitro gnalo čez ozke ulice, zato je ogenj v nekaj urah zajel več sosesk.

Potek požara

Požar se je hitro širil po mestnem jedru. V začetnih urah so poskusi zaustavitve vključevali rušenje stavb za ustvarjanje požarnih pregrad, vendar se ti ukrepi niso izvedli dovolj hitro ali sistematično. Župan Sir Thomas Bloodworth je bil sprva negotov in njegovi odločitvi so kasneje očitali pomanjkljivo presojo; ko je končno naročil rušitve, je bilo že prepozno. V nekaterih delih so varnostne sile, na primer straža londonskega stolpa, uporabile strelniprah (strelni prah) za nadzorovane eksplozije in s tem uspešno ustvarile požarne pregrade, ki so preprečile nadaljnje širjenje v določene smeri.

V ponedeljek se je ogenj premaknil proti severu v središče mesta in ostal vse do četrtka, ko je zajel večino mestne površine v okviru starega rimskega obzidja. Ogenj je uničil St. Paulovo katedralo in prečkal reko Fleet. Dosegel je tudi nevarno blizu dvoru Karla II. v Whitehallu. V množici panike so se pojavile tudi govorice, da so požare podtikali tuji sovražniki — govorice so pogosto kazale na Francoze ali Nizozemce, saj sta bila sosednji država v tistem času v spopadih z Angleži (anglo-nizozemske vojne).

Gašenje in organizacija

Tedanja gasilska oprema in organizacija sta bila skromna: uporabili so ročne črpalke, vedra z vodo, gasilske kaveljce za podiranje strešnih konstrukcij in organizirali rušenje hiš kot požarnih pregrad. Pomanjkanje hitrih centralnih ukazov, lastniških pravic do zemljišč in močan veter so oteževali koordinirano akcijo. V naslednjih letih so dogodki izpostavili potrebo po boljši organizaciji gašenja in preventivnih ukrepih.

Žrtve in škoda

• Stanovanja in stavbe: Požar je uničil približno 13.200 stanovanjskih hiš, okoli 87 cerkva (parish churches) in številne druge javne stavbe — vključno z veliko računsko in trgovsko infrastrukturo mesta. Veliki del mestnega jedra znotraj rimskega obzidja je bil podrt.
• Prebivalci: Viri navajajo, da je domove izgubilo okoli 70.000 od približno 80.000 prebivalcev mesta. Natančno število smrtnih žrtev ni znano — uradno je zabeleženih le nekaj potrjenih smrti, vendar so lahko številni umrli ostali nepopisani ali so bili upepeljeni brez možností identifikacije. Velika negotovost izhaja tudi iz kaotičnih razmer in pomanjkanja sodobnih evidenc. Nekateri sodobni zgodovinarji menijo, da so neposredne smrtne žrtve bile relativno malo dokumentirane, čeprav je posledična revščina in bolezni prizadela veliko več ljudi.
• Simbolične izgube: Uničenje St. Paulove katedrale in številnih zgodovinskih stavb je pomenilo tudi kulturno in duhovno izgubo za mesto in državo.

Družbeni in gospodarski vplivi

Požar je povzročil hudo humanitarno in gospodarsko krizo. Množice ljudi so postale brez strehe nad glavo; trgovina, obrti in pomorstvo so bili močno prizadeti. Družbeni in gospodarski problemi so bili ogromni: brezdomstvo, izguba premoženja in motena oskrba so ustvarili nevarnost nemirov. Zato je Karel II. spodbujal ljudi k iskanju nastanitve izven Londona, saj se je bal morebitnega upora med begunci, ki so izgubili premoženje.

Požar je imel tudi epidemiološke posledice. Leta 1665 je London prizadela velika kuga, v kateri je umrlo veliko ljudi — približno 70.000 od približno 90.000 prebivalcev (po nekaterih ocenah). Nekateri sodobniki in zgodovinarji menijo, da je požar z uničenjem zamašenih, umazanih in gosto naseljenih predelov mesta zmanjšal vire za širjenje kuge in s tem posredno prispeval k upadu bolezni, čeprav je vezava med požarom in upadom kuge kompleksna in ni enostavno dokazljiva.

Obnova, zakonodaja in posledice

Po požaru je sledila obsežna obnova. Obstajali so predlogi za popolno preureditev Londona — načrti so predlagali široke avenije in nov urbanistični red (ideje sta podpirala med drugim John Evelyn in Christopher Wren). V praksi pa so lastniške pravice, finančne omejitve in potreba po hitrem ponovnem naselitvi pomenile, da je bilo mesto obnovljeno večinoma po stari razporeditvi ulic. Kljub temu je prišlo do pomembnih sprememb:

• Rekonstrukcija je uvedla strožje gradbene predpise: prepovedane so bile lesene strehe na mnogih mestih in širša uporaba opeke in kamna, da se zmanjša dovzetnost za prihodnje požare.
• Christopher Wren je vodil prenovo St. Paulove katedrale in načrtoval prenovo številnih cerkva; njegov vpliv na arhitekturo mesta je trajen.
• Parlament in mestni svetovi so sprejeli ukrepe za boljšo organizacijo izrednih razmer ter napredke v gasilski opremi in metodah.
• Požar je pospešil nastanek prvih oblik zavarovanja premoženja pred požarom — znotraj nekaj let so se pojavile organizacije in podjetja, ki so ponujala požarno zavarovanje.
• Monument (spomenik) v bližini izbruha požara, znan preprosto kot The Monument, sta zasnovala Christopher Wren in Robert Hooke; stoji kot spomin na dogodek in kot opomin na nevarnost požarov.

Pomanjkljivosti načrtov in dedščina

Čeprav je požar povzročil ogromno škodo, je bil tudi prelomnica za urbanistiko in javno upravo: izpostavil je potrebo po urednejšem mestu, boljših gradbenih standardih, boljši organizaciji civilne zaščite in finančnih mehanizmih za odpravo posledic katastrof. Mnogi predlogi za radikalno preoblikovanje Londona niso bili izvedeni, vendar so spremembe v gradbenih materialih, obnovi cerkva in nastanku novih institucij (npr. zavarovalništva) vplivale na razvoj mesta v naslednjih desetletjih.

Viri in pričevanja

Opis požara in njegovega vpliva temeljijo na sodobnih pričevanjih, kronikah in dokumentih — med najbolj znanimi so zapisi Samuela Pepysa (znanega dnevnikarja), zapisi Johna Evelyna in uradni registri obnovitvenih ukrepov. Ti viri nudijo dragocene vpoglede v osebne izkušnje, odzive oblasti in dolgoročne posledice za London.

Veliki londonski požar iz leta 1666 ostaja eden najbolj študiranih dogodkov v zgodovini mesta: primer zgodovinske katastrofe, ki je hkrati povzročila veliko materialno in človeško škodo ter sprožila pomembne reforme v urbanem načrtovanju, gradbeništvu in javni politiki.

Vprašanja in odgovori

V: Kdaj je prišlo do velikega požara v Londonu?

V: Koliko ljudi je takrat živelo v Londonu?

V: Kaj je povzročilo požar?

V: Kako so preprečili nadaljnje širjenje požara?

V: Kdo je o tem dogodku pisal v svoj dnevnik?

V: Kakšen vpliv je imel požar na dvor Karla II. v Whitehallu?

V: Ali je to pomagalo pri drugih težavah, s katerimi se je takrat soočal London?

Išči po črki