Konstantin I. (27. februar 272 - 22. maj 337) je bil močan general, ki je kot cesar vladal rimskemu cesarstvu do svoje smrti. Prej imenovano mesto Bizanc (zdaj Istanbul v Turčiji) je postavil za glavno mesto celotnega rimskega cesarstva. Kot cesar je mesto poimenoval Konstantinopel, kar v grščini pomeni "Konstantinovo mesto". Mesto je uradno otvoril leta 330, ko je začelo postopoma postajati politično, vojaško in versko središče vzhodnega dela cesarstva.

Preden je Konstantin postal cesar, se je za prestol boril v bitki pri Milvijskem mostu čez reko Tibero. Ko je na nebu zagledal križ z besedami in hoc signo vinces (latinsko "v tem znamenju boš zmagal"), je spremenil svoje božanstvo z Apolona v Jezusa in zmagal v bitki. Po tej zmagi (312) je postal najpomembnejši vladar zahodnega dela cesarstva in se v naslednjih letih spopadel z drugimi rivali — med drugim z Licinijem — da bi postal edini cesar. Leta 313 je izdal znameniti Edikt iz Milana, ki je kristjanom zagotovil svobodo verovanja in končal vseprisotno uradno preganjanje krščanstva.

V poganskem Rimu pred tem je bilo verovanje v krščanstvo protizakonito, kristjani pa so bili pogosto mučeni ali ubiti. Konstantin jih je zaščitil. Na prvem nicejskem koncilu je organiziral celotno Katoliško cerkev, čeprav se je sam dal krstiti šele proti koncu svojega življenja. Na prvem nicejskem koncilu leta 325 so svetniki sprejeli nicejsko veroizpoved in se lotili reševanja teoloških sporov, zlasti arianizma.

Reforme, gradnje in verska politika

Konstantin je izvedel več pomembnih reform, ki so spremenile delovanje cesarstva in utrdile njegovo moč:

  • Uredil je državno upravo in vojsko, med drugim ločil civilno in vojaško oblast v mnogih pokrajinah ter reorganiziral upravne enote (diocèse).
  • Uvedel je stabilnejšo monetarno enoto — solidus —, ki je kasneje postal temelj rimske in bizantinske ekonomije.
  • Spodbujal je gradnjo cerkva in javnih stavb: med njegovimi deli so bili tudi obnovljeni ali novi forumi, palače in cerkvene stavbe v Rimu, Jeruzalemu in predvsem v novi prestolnici Konstantinoplu. Po tradiciji je njegova mati Helena pomagala pri iskanju relikvij v Jeruzalemu, med drugim koščkov Pravega križa, in je naročila gradnjo Cerkev Gospoda (Church of the Holy Sepulchre).
  • Uveljavil je nedeljo kot javni prosti dan (od leta 321), kar je prispevalo k uveljavitvi krščanskih praks v javnem življenju.

Povezava z vzhodno cerkvijo in kasnejša dediščina

Konstantin je bil tudi velik del začetka vzhodne pravoslavne vere, saj je spremenil kraj, iz katerega je vladal, iz Rima v Bizanc. S tem je omogočil postopno izstopanje vzhodnega dela cesarstva v samostojno kulturno in versko usmeritev, ki je kasneje prerasla v bizantinsko državo in pravoslavno tradicijo. Čeprav je bil sam formalno krščen šele ob koncu življenja (po tradiciji naj bi bil krstjen od Euzebija iz Nikomédie ali drugega škofa), je njegova podpora krščanstvu odločilno vplivala na spreminjanje rimske družbe.

Po smrti 22. maja 337 je njegovo cesarstvo podedovalo več sinov, ki so si razdelili oblast, vendar je Konstantinova ureditvena in verska zapuščina ostala trajna: ustanovitev Konstantinopla kot nove prestolnice, pravno priznanje in podpora krščanstvu ter institucionalne reforme so zaznamovale razvoj srednjeveške Evrope in Bližnjega vzhoda.