Prvi nicejski koncil

Agenda

Na dnevnem redu sinode so bili:

1. Arijansko vprašanje;
2. Praznovanje pashe;
3. Melecijanska razkolna skupina;
4. Oče in Sin sta eno po namenu ali osebi;
5. Krst heretikov;
6. Položaj vernikov v času preganjanja pod Licinijem.

Glavne točke

Namen koncila je bil razrešiti nesoglasja v Aleksandrijski cerkvi glede Jezusove narave v odnosu do Očeta, zlasti glede tega, ali je bil Jezus iste substance kot Bog Oče ali zgolj podobne substance. Sveti Aleksander Aleksandrijski in Atanazij sta zagovarjala prvo stališče, priljubljeni prezbiter Arij, od katerega izvira izraz arijanski spor, pa drugo. Koncil je odločil proti arijancem (od približno 250-318 udeležencev so vsi razen dveh glasovali proti Ariju). Toda številni vzhodni škofje, ki so bili naklonjeni arijanstvu, niso mogli priti na koncil, dokler ni bilo opravljeno glasovanje.

Drugi rezultat koncila je bil dogovor o datumu krščanske pashe (grško Pascha, sodobno angleško Easter), najpomembnejšega praznika v cerkvenem koledarju. Na koncilu so se odločili, da se velikonočni praznik praznuje prvo nedeljo po prvi polni luni po spomladanskem enakonočju, neodvisno od svetopisemskega hebrejskega koledarja, in pooblastili aleksandrijskega škofa, da vsako leto sporoči točen datum svojim škofom.

Nicejski koncil je bil zgodovinsko pomemben, ker je bil prvi poskus, da bi se v Cerkvi doseglo soglasje z zborom, ki bi predstavljal celotno krščanstvo. "To je bila prva priložnost za razvoj tehnične kristologije." Poleg tega je "Konstantin s tem, ko je sklical koncil in mu predsedoval, nakazal določeno mero cesarskega nadzora nad Cerkvijo". Z oblikovanjem Nicejske veroizpovedi je bil vzpostavljen precedens za poznejše splošne koncilske zbore, da bi oblikovali izjavo o veri in kanone, ki naj bi postali smernice za doktrinarno ortodoksijo in vir enotnosti za celotno krščanstvo - pomemben dogodek v zgodovini Cerkve in poznejši zgodovini Evrope.

Značaj in namen

Prvi nicejski koncil je sklical Konstantin I. po priporočilih sinode, ki jo je vodil Hozij iz Kordobe na veliko noč leta 325. Večina škofov je menila, da so Arijevi nauki heretični in nevarni za odrešenje duš. Poleti leta 325 so škofje iz vseh pokrajin prišli v Nikejo (zdaj znano kot İznik v današnji Turčiji), kraj, ki je bil večini zlahka dostopen, zlasti tistim iz Male Azije, Sirije, Palestine, Egipta, Grčije in Trakije.

Udeležilo se ga je približno 300 škofov iz vseh regij cesarstva, razen iz Velike Britanije. To je bil prvi splošni koncil v zgodovini Cerkve po apostolskem koncilu v Jeruzalemu. Na koncilu v Niceji je "Cerkev naredila prvi velik korak k natančnejši opredelitvi nauka kot odgovor na izziv heretične teologije". Ker so bile koncilske resolucije ekumenske, so bile namenjene celotni Cerkvi.

Udeleženci

Konstantin je povabil vseh 1800 škofov krščanske cerkve (približno 1000 na vzhodu in 800 na zahodu), vendar se je zasedanja dejansko udeležilo le 250 do 320 škofov. Evzebij iz Cezareje jih je našteval 250, Atanazij iz Aleksandrije 318, Evstatij iz Antiohije pa 270 (vsi trije so bili prisotni na koncilu). Kasneje je Sokrat Scholastik zapisal več kot 300, Evagrij, Hilarij, Hieronim in Rufin pa 318.

Škofje so dobili brezplačno pot na koncil in prenočišče. Ti škofje niso potovali sami; vsak je imel dovoljenje, da s seboj pripelje dva duhovnika in tri diakone, tako da je bilo skupno število udeležencev več kot 1500. Evzebij govori o skoraj nešteti množici spremljevalnih duhovnikov, diakonov in akolitov.

Ta koncil je bil posebej pomemben tudi zato, ker se je pravkar končalo preganjanje kristjanov z milanskim ediktom, ki sta ga februarja 313 razglasila cesarja Konstantin in Licinij.

Vzhodni škofje so predstavljali veliko večino. Med njimi so bili na prvem mestu trije patriarhi: Aleksander Aleksandrijski, Evstatij Antiohijski in Makarij Jeruzalemski. Latinsko govoreče pokrajine so poslale vsaj pet predstavnikov: Marka Kalabrijskega iz Italije, Cecilijana Kartagenskega iz Afrike, Hozija Kordobskega iz Hispanije, Nikazija Dijonskega iz Galije in Domna Stridonskega iz Podonavja. Papež Silvester I. se zasedanja ni udeležil, ker je bil bolan, zastopala pa sta ga dva duhovnika.

Med pomočniki je bil tudi Atanazij Aleksandrijski, mlad diakon in spremljevalec aleksandrijskega škofa Aleksandra. Atanazij se je večino svojega življenja boril proti arijanizmu. Aleksander iz Konstantinopla, takrat prezbiter, je bil prav tako prisoten kot predstavnik svojega ostarelega škofa.