Licinij — rimski cesar (308–324): biografija in vladavina
Licinij (308–324): biografija in vladavina — vzpon, Milanski edikt, spopadi s Konstantinom, ključne bitke in usodni padec. Poglobljen zgodovinski pregled.
Flavius Galerius Valerius Licinianus Licinius (ok. 250–325) je bil rimski cesar, ki je v vojno, politiko in verske spremembe v pozni rimski državi vstopil kot eden izmed ključnih akterjev tetrarhije in poznejših sporov z Konstantinom. Vladal je na vzhodu imperija od leta 308 do 324, njegova življenjska zgodba pa združuje hitro vzpenjanje, diplomatska zavezništva, vojaške zmage in končno poraz ter usmrtitev.
Zgodnje življenje in vzpon
O Licinijevem izvornem rojstvu in zgodnjem življenju viri dajejo le skope podatke; verjetno se je rodil okoli leta 250 in izhajal iz nižje slojev rimske družbe. V političnem življenju se je povzpel skupaj s cesarjem Galerijem, pod katerega vplivom je sodeloval pri perzijski ekspediciji leta 297 (Perzija).
Po smrti Flavija Valerija Severa ga je Galerij leta 308 razglasil za sodelujočega cesarja v zahodnem delu imperija (v naslovu pogosto navajan kot častni cesar). Licinijeva vloga se je utrdila z razpadi oblasti tetrarhije in serijo vojaških ter političnih preobratov na začetku 4. stoletja.
Delitev oblasti in zmaga nad Maksiminom
Po Galerijevi smrti leta 311 je Licinij prevzel oblast na vzhodu skupaj z Maksiminom Dajem; meja med obema sta bili plovna pota Hellespont in Bospor. Njuna nasprotja so privedla do oboročenega spopada, v katerem je Licinij 30. aprila 313 zmagal nad Maksiminom v bitki pri Tzirallumu, kar mu je omogočilo prevlado na vzhodnem delu cesarstva.
Zavezništvo s Konstantinom in milanski edikt
Leta 313 se je Licinij poročil s Flavijo Julijo Konstantino, pogosto imenovano Constantina, polsestro cesarja Konstantina. Ta poroka je bila politično zavezništvo, ki je začasno umirilo rivalstvo med vzhodom in zahodom.
V istem letu sta Licinij in Konstantin skupaj izdala t. i. milanski edikt, ki je v praksi razglasil svobodo verovanja in končal uradno državno preganjanje kristjanov v velikem delu Rima. Edikt je dal pravno podlago za javno izpovedovanje krščanstva, čeprav ni takoj naredil krščanstva državnorelnega judopravnega statusa.
Sovraštvo in državljanske vojne z Konstantinom
Kljub začasnemu sodelovanju je kmalu nastalo zaupnostno razkola, gospodarstvena in politična tekmovalnost pa so pogosto spremljale tudi vojaške spopade. V začetnih letih 4. stoletja sta se Licinij in Konstantin večkrat spopadla in sklepala premirja. Ena pomembnih bitk v tej seriji je bila bitka pri Cibalah (okoli 316), kjer je Konstantin dosegel odločnejšo zmago, kar je oslabilo Licinijevo pozicijo. Po teh spopadih je sledilo obdobje krhke koeksistence in diplomatskih poskusov ohranitve miru.
Konec vladavine in smrt
Leta 324 je konflikt znova eskaliral v obsežno vojno, v kateri je Konstantin dosegel odločilne zmage in počasi prevzel oblast nad celotnim imperijem. Licinij je po porazu izgubil večino vojaške in politične podpore. Zaradi vnete prošnje njegove žene, Konstantinove sestre, naj mu odrežejo življenje, ni bil takoj usmrčen, ampak pridržan.
Leta 325 je Konstantin Licinija obtožil, da je sodeloval v zaroti z barbari, in mu izrekel smrtno kazen; Licinij je nato usmrčen. Njegova usoda je bila del širšega vzorca konsolidacije oblasti pri Konstantinu.
Politika, verska vloga in zapuščina
Licinijeva vladavina je pomembna predvsem zaradi njegove vloge pri priznanju pravic kristjanom (milanski edikt) in kot enega zadnjih resnih nasprotnikov, ki je omejeval Konstantinovo enostransko prevlado. Njegova politika je bila pragmatična: hkrati je moral uravnavati interese paganov, vojske in novih kristjanskih skupnosti. V poznejšem obdobju mu nekateri viri pripisujejo avtoritativne ukrepe proti kristjanom — te obtožbe so vendarle predmet zgodovinskega spora in jih je treba brati v kontekstu politične propagande njegovega zmagovalca.
Licinijev padec in smrt sta pripomogla k utrditvi Konstantinove vloge kot enotnega rimskega cesarja in pospešila prehod rimskega imperija v smeri, ki je omogočila vse večjo vlogo krščanstva v javnem življenju. Zgodovinski sodbi o Licinijujo pogosto prepletene z očitki in propagando njegovih nasprotnikov, zato je njegova zapuščina še vedno predmet razprav zgodovinarjev.
Glavne časovne točke:
- Ok. 250 – rojstvo
- 297 – sodelovanje z Galerijem na perzijski ekspediciji
- 308 – razglašen za cesarja (podpornik Galerija)
- 313 – poroka s Flavijo Julijo Konstantino in izid milanskega edikta
- 30. april 313 – zmaga nad Maksiminom pri Tzirallumu
- Ok. 316 – bitke z Konstantinom (Cibalae) in kasnejša nezaupnica
- 324 – dokončni poraz in izguba oblasti
- 325 – obtožba o zaroti in usmrtitev
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Flavius Galerius Valerius Licinianus Licinius?
O: Flavius Galerius Valerius Licinianus Licinius je bil rimski cesar, ki je vladal od leta 308 do 324 našega štetja.
V: Kaj je počel s svojim tesnim prijateljem cesarjem Galerijem?
O: Leta 297 se je s svojim tesnim prijateljem cesarjem Galerijem odpravil na perzijsko ekspedicijo.
V: Kako je leta 308 postal častni cesar na Zahodu?
O: Po smrti Flavija Valerija Severa ga je Galerij leta 308 razglasil za častnega cesarja na Zahodu.
V: Kaj sta Licinuis in Konstantin izdala skupaj?
O: Skupaj s Konstantinom je izdal "milanski edikt", ki je v cesarstvu dovoljeval izpovedovanje krščanstva.
V: Kdaj se je začela državljanska vojna med Licinujem in Konstantinom?
O: Leta 314 se je začela državljanska vojna med Licinujem in Konstantinom.
V: Kolikokrat je Konstantin zmagal proti Maksiminu?
O: Konstantin je proti Maksiminu zmagal dvakrat, enkrat pri Cibali v Panoniji in dve leti pozneje v Trakiji.
V: Zakaj Licinuis ni bil ubit takoj po tem, ko se je predal Konstantinu? O: Ker je njegova žena, Konstantinova sestra, prosila za njegovo preživetje, ga niso ubili takoj.
Iskati