Maroko: Kraljevina v Severni Afriki — zgodovina, kultura, geografija

Prazgodovina in antika

Berberski rimski klient kralj Ptolemaj iz Mavretanije.

Območje današnjega Maroka je bilo poseljeno že v paleolitiku, nekje med 190.000 in 90.000 leti pred našim štetjem. V zgornjem paleolitiku je bil Magreb bolj rodoviten kot danes in je bil bolj podoben savani kot današnji suhi pokrajini. Pred dvaindvajsetimi tisoč leti je aterijsko kulturo nasledila iberomaurska kultura, ki si je bila podobna iberskim kulturam. Med iberomaurskimi pokopi "Mechta-Afalou" in evropskimi kromañonskimi ostanki so bile ugotovljene skeletne podobnosti. Iberomaursko kulturo je nasledila kultura Beaker v Maroku.

Študije mitohondrijske DNK so odkrile tesno povezavo med Berberi in skandinavskimi Sami. To podpira teorije, da je bilo franko-kantabrijsko zatočišče v jugozahodni Evropi vir poznoglacialnih širitev lovcev in nabiralcev, ki so po zadnji ledeni dobi ponovno naselili severno Evropo.

Severno Afriko in Maroko so Feničani, ki so v zgodnjem klasičnem obdobju ustanovili trgovske kolonije in naselbine, počasi vključili v širši razvijajoči se sredozemski svet. Pomembne feničanske naselbine so bile v Chellah, Lixusu in Mogadoru.Mogador je bil feničanska kolonija že v začetku 6. stoletja pred našim štetjem. ^{[potrebna stran]}

Starorimske ruševine Volubilisa.

Maroko je pozneje postal kraljestvo severnoafriške civilizacije starodavne Kartagine kot del njenega imperija. Najstarejša znana neodvisna maroška država je bilo berbersko kraljestvo Mauretanija pod vladavino kralja Baga. To starodavno kraljestvo (ki ga ne smemo zamenjati s sedanjo državo Mavretanijo) je nastalo vsaj 225 let pred našim štetjem.

Mavretanija je leta 33 pr. n. št. postala klientsko kraljestvo Rimskega cesarstva. Cesar Klavdij je Mavretanijo leta 44 n. št. neposredno priključil kot rimsko provinco pod cesarskim guvernerjem (aprocurator Augusti ali legatus Augusti pro praetore).

Med krizo v 3. stoletju so del Mavretanije ponovno osvojila berberska plemena. Neposredna rimska oblast je bila do konca 3. stoletja omejena na nekaj obalnih mest (kot sta Septum (Ceuta) v Mauretaniji Tingitana in Cherchell v Mauretaniji Caesariensis).

Zgodnje islamsko obdobje

Muslimansko osvajanje Magreba, ki se je začelo sredi 7. stoletja, je bilo doseženo v začetku naslednjega stoletja. Na območje je prineslo arabski jezik in islam. Čeprav je bil Maroko del večjega islamskega cesarstva, je bil sprva organiziran kot podružnična provinca Ifrikija, lokalne guvernerje pa je imenoval muslimanski guverner v Kairouanu.

Avtohtona berberska plemena so sprejela islam, vendar so ohranila svoje običajne zakone. Novi muslimanski upravi so plačevali tudi davke in dajatve. Prva neodvisna muslimanska država na območju današnjega Maroka je bilo kraljestvo Nekor, emirat v gorovju Rif. Leta 710 ga je ustanovil Salih I. ibn Mansur kot stranko kalifata Rašidun. Po izbruhu berberskega upora leta 739 so Berberi ustanovili druge neodvisne države, kot sta Miknasa v Sijilmasi in Barghawata.

Po srednjeveški legendi je Idris ibn Abdallah po pokolu svojega plemena v Iraku, ki so ga izvedli Abasidi, pobegnil v Maroko. Prepričal je berberska plemena Awraba, da so prekinila zvestobo oddaljenim abasidskim kalifom v Bagdadu, in leta 788 ustanovil dinastijo Idrisidov. Idrisidi so kot glavno mesto ustanovili Fes, Maroko pa je postal središče muslimanske učenosti in pomembna regionalna sila. Idriside so leta 927 pregnali Fatimidski kalifat in njihovi zavezniki Miknasi. Ko je Miknasa leta 932 prekinil odnose s Fatimidi, jih je leta 980 z oblasti odstavila maghrava Sijilmasa.

Berberske dinastije

Almohadsko kraljestvo v svojem največjem obsegu, okoli leta 1212

Od 11. stoletja naprej se je pojavilo več močnih berberskih dinastij. Pod dinastijo Almoravidov in Almohadov je Maroko obvladoval Magreb, večji del današnje Španije in Portugalske ter zahodno Sredozemlje. Od 13. stoletja dalje so se v državo množično priseljevala arabska plemena Banu Hilal. V 13. in 14. stoletju so bili v Maroku na oblasti Merinidi, ki so si z vojaškimi pohodi v Alžiriji in Španiji prizadevali ponoviti uspehe Almohadov. Sledili so jim Wattasidi. V 15. stoletju je rekonkvista končala muslimansko vladavino v osrednji in južni Španiji, številni muslimani in Judje pa so pobegnili v Maroko.

Portugalska prizadevanja za nadzor nad atlantsko pomorsko trgovino v 15. stoletju niso imela večjega vpliva na notranjost Maroka, čeprav jim je uspelo nadzorovati nekaj posesti na maroški obali, vendar se niso podali dlje v notranjost.

Po besedah Elizabeth Allo Isichei je bila leta 1520 v Maroku tako huda lakota, da je dolgo časa zaznamovala druge dogodke. Domnevajo, da se je število prebivalcev Maroka od začetka šestnajstega do devetnajstega stoletja zmanjšalo s 5 na manj kot 3 milijone."

Maroko, Safi keramična posoda Jobbana

Šarifijske dinastije

Nekdanja portugalska trdnjava Mazagan v El Jadidi

Leta 1549 je regija pripadla zaporednim arabskim dinastijam, ki so trdile, da izvirajo iz islamskega preroka Mohameda: najprej dinastiji Saadi, ki je vladala med letoma 1549 in 1659, nato pa dinastiji Alaouite, ki je bila na oblasti od 17. stoletja.

Pod dinastijo Saadi je država leta 1578 v bitki pri Ksar el Kebirju odbila osmanske vpade in portugalsko invazijo. Vladavina Ahmada al-Mansurja je sultanatu prinesla novo bogastvo in prestiž, velika odprava v Zahodno Afriko pa je leta 1591 povzročila uničujoč poraz cesarstvu Songhay. Vendar se je upravljanje ozemelj na drugi strani Sahare izkazalo za prezahtevno. Po al Mansurjevi smrti so si državo razdelili njegovi sinovi.

Leta 1666 je Maroko ponovno združila dinastija Alaouite, ki je od takrat vladajoča rodbina Maroka. Maroko se je soočal z agresijo Španije in zaveznikov Otomanskega cesarstva, ki so pritiskali proti zahodu. Alaouitom je uspelo stabilizirati svoj položaj, in čeprav je bilo kraljestvo manjše od prejšnjih v regiji, je ostalo precej bogato. Ob nasprotovanju lokalnih plemen je Ismail Ibn Šarif (1672-1727) začel ustvarjati enotno državo, s svojo Džajš d'Ahl al-Rif (rifsko vojsko) je leta 1684 Angležem zavzel Tanger, leta 1689 pa iz Laracheja pregnal Špance.

Maroko je bil prva država, ki je leta 1777 priznala nastajajoče Združene države Amerike kot neodvisno državo. Na začetku ameriške revolucije so ameriške trgovske ladje v Atlantskem oceanu napadali barbarski pirati. Maroški sultan Mohamed III. je 20. decembra 1777 razglasil, da bodo ameriške trgovske ladje pod zaščito sultanata in bodo tako lahko varno plule. Maroško-ameriška pogodba o prijateljstvu, podpisana leta 1786, je najstarejša prijateljska pogodba v ZDA, ki ni bila prekinjena.

Francoski in španski protektorati

Smrt španskega generala Margalla med vojno za Melillo. Le Petit Journal, 13. november 1893.

Glavni članki: Francoski Maroko in Španski protektorat v Maroku

Z industrializacijo Evrope je bila severna Afrika vse bolj cenjena zaradi možnosti kolonizacije. Francija je že leta 1830 pokazala veliko zanimanje za Maroko, ne le zaradi zaščite meje svojega alžirskega ozemlja, temveč tudi zaradi strateškega položaja Maroka ob dveh oceanih. Leta 1860 je Španija zaradi spora o španski enklavi Ceuta napovedala vojno. Zmagovalna Španija je v poravnavi dobila dodatno enklavo in razširjeno Ceuto. Leta 1884 je Španija ustanovila protektorat na obalnih območjih Maroka.

Leta 1904 sta Francija in Španija v Maroku razmejili vplivna območja. Združeno kraljestvo je priznalo francosko vplivno območje, kar je sprožilo močan odziv Nemškega cesarstva, zato je leta 1905 prišlo do krize. Vprašanje je bilo rešeno na konferenci v Algecirasu leta 1906. Kriza v Agadirju leta 1911 je povečala napetosti med evropskimi silami. Pogodba iz Feza iz leta 1912 je Maroko spremenila v protektorat Francije in sprožila nemire v Fezu leta 1912. Španija je še naprej upravljala svoj obalni protektorat. Z isto pogodbo je Španija prevzela vlogo zaščitne sile nad severnim in južnim saharskim območjem.

V Maroko je prišlo več deset tisoč kolonistov. Nekateri so odkupili velike količine bogatih kmetijskih zemljišč, drugi so organizirali izkoriščanje in modernizacijo rudnikov in pristanišč. Interesne skupine, ki so se oblikovale med temi elementi, so nenehno pritiskale na Francijo, naj poveča svoj nadzor nad Marokom, ki je bil potreben tudi zaradi nenehnih vojn med maroškimi plemeni, od katerih se je del od začetka osvajanja postavil na francosko stran. Generalni guverner, maršal Hubert Lyautey, je iskreno občudoval maroško kulturo in uspel uvesti skupno maroško-francosko upravo ter vzpostaviti sodoben šolski sistem. Več divizij maroških vojakov (Goumiers ali redne enote in častniki) je služilo v francoski vojski v prvi in drugi svetovni vojni ter v španski nacionalistični vojski v španski državljanski vojni in po njej (Regulares). Suženjstvo je bilo odpravljeno leta 1925.

V Tangerju je živelo 40.000 muslimanov, 31.000 Evropejcev in 15.000 Judov.

Med letoma 1921 in 1926 je berberska vstaja v gorovju Rif, ki jo je vodil Abd el-Krim, privedla do ustanovitve Republike Rif. Upor so na koncu zatrle francoske in španske enote.

Leta 1943 je bila ob diskretni podpori ZDA ustanovljena stranka Istiqlal (Stranka neodvisnosti), ki si je prizadevala za neodvisnost. Ta stranka je pozneje prevzela večino vodstva nacionalističnega gibanja.

Ko je Francija leta 1953 izgnala sultana Mohameda V. na Madagaskar in ga nadomestila z nepriljubljenim Mohamedom Ben Aarafo, je to sprožilo aktivno nasprotovanje francoskemu in španskemu protektoratu. Do najbolj opaznega nasilja je prišlo v mestu Oujda, kjer so Maročani na ulicah napadali francoske in druge evropske prebivalce. Francija je Mohamedu V. leta 1955 dovolila vrnitev, naslednje leto pa so se začela pogajanja, ki so pripeljala do maroške neodvisnosti. Marca 1956 se je francoski protektorat končal in Maroko je ponovno postal neodvisen od Francije kot "Kraljevina Maroko". Mesec pozneje je Španija novi državi odstopila večino svojega protektorata v severnem delu Maroka, vendar je obdržala dve obalni enklavi (Ceuta in Melilla) na sredozemski obali. Sultan Mohamed je postal kralj leta 1957.

Po osamosvojitvi

Mavzolej Mohameda V. v Rabatu.

Po smrti Mohameda V. je Hasan II. 3. marca 1961 postal maroški kralj. Leta 1963 so v Maroku potekale prve splošne volitve. Vendar je Hasan leta 1965 razglasil izredne razmere in suspendiral parlament. Leta 1971 je bil neuspešen poskus odstavitve kralja in ustanovitve republike. Komisija za resnico, ustanovljena leta 2005, da bi raziskala kršitve človekovih pravic v času njegovega vladanja, je potrdila skoraj 10 000 primerov, od smrti v priporu do prisilnega izgnanstva. Po podatkih komisije za resnico je bilo v času Hasanove vladavine ubitih približno 592 ljudi.

Španska enklava Ifni na jugu je bila Maroku vrnjena leta 1969. Leta 1973 je bilo ustanovljeno gibanje Polisario, ki si je prizadevalo za ustanovitev neodvisne države v Španski Sahari. Kralj Hasan je 6. novembra 1975 prosil prostovoljce, naj prestopijo špansko Saharo. V "zelenem pohodu" naj bi sodelovalo približno 350 000 civilistov. Mesec dni pozneje je Španija kljub nasprotovanju in grožnjam z vojaškim posredovanjem Alžirije privolila, da zapusti Špansko Saharo, ki je kmalu postala Zahodna Sahara, in jo prenese pod skupni maroško-mauretanski nadzor. Maroške sile so zasedle ozemlje.

V Zahodni Sahari so se kmalu spopadle maroške in alžirske enote. Maroko in Mavretanija sta si razdelila Zahodno Saharo. Boj med maroško vojsko in silami Polisario se je nadaljeval več let. Dolgotrajna vojna je za Maroko pomenila velik finančni pritisk. Leta 1983 je Hasan zaradi političnih nemirov in gospodarske krize odpovedal načrtovane volitve. Leta 1984 je Maroko izstopil iz Organizacije afriške enotnosti v znak protesta proti sprejetju SADR v to organizacijo. Polisario je trdil, da je med letoma 1982 in 1985 ubil več kot 5 000 maroških vojakov.

Alžirske oblasti ocenjujejo, da je v Alžiriji 165 000 saharskih beguncev. Diplomatski odnosi z Alžirijo so bili obnovljeni leta 1988. Leta 1991 se je v Zahodni Sahari začelo premirje pod nadzorom ZN, vendar je status ozemlja še vedno neodločen, poročajo pa tudi o kršitvah premirja. V naslednjem desetletju je bilo veliko prerekanj glede predlaganega referenduma o prihodnosti ozemlja, vendar se zastoj ni premaknil z mrtve točke.

Politične reforme v devetdesetih letih so leta 1997 privedle do ustanovitve dvodomnega zakonodajnega telesa, leta 1998 pa je na oblast prišla prva maroška vlada, ki jo je vodila opozicija.

Protestniki v Casablanci zahtevajo, da oblasti izpolnijo obljube o političnih reformah.

Kralj Hasan II. je umrl leta 1999, nasledil pa ga je njegov sin Mohamed VI. Ta je previden moderator, ki je uvedel nekaj gospodarske in družbene liberalizacije.

Mohamed VI. je leta 2002 sporno obiskal Zahodno Saharo. Maroko je leta 2007 Združenim narodom predstavil načrt avtonomije Zahodne Sahare. Polisario je načrt zavrnil in predložil svoj predlog. Maroko in Fronta Polisario sta se pod pokroviteljstvom ZN pogovarjala v New Yorku, vendar nista dosegla dogovora. Leta 2010 so varnostne sile vdrle v protestni tabor v Zahodni Sahari, kar je sprožilo nasilne demonstracije v regionalnem glavnem mestu El Aaiún.

Leta 2002 sta Maroko in Španija s posredovanjem ZDA sprejela rešitev glede spornega otoka Perejil. Španska vojska je zasedla običajno nenaseljeni otok, potem ko so se na njem izkrcali maroški vojaki ter postavili šotore in zastavo. Leta 2005 so se napetosti obnovile, ko je na stotine afriških migrantov poskušalo vdreti na meje španskih enklav Melilla in Ceuta. Maroko je deportiral več sto nezakonitih migrantov. Leta 2006 je španski premier Zapatero obiskal španske enklave. Bil je prvi španski voditelj po 25 letih, ki je uradno obiskal ta ozemlja. Naslednje leto je španski kralj Juan Carlos I. obiskal Ceuto in Melillo, kar je še bolj razjezilo Maroko, ki je zahteval nadzor nad enklavami.

Med maroškimi protesti v letih 2011-2012 se je v Rabatu in drugih mestih zbralo na tisoče ljudi, ki so zahtevali politične reforme in novo ustavo, ki bi omejila kraljeve pristojnosti. Julija 2011 je kralj na referendumu o reformirani ustavi, ki jo je predlagal za pomiritev protestov arabske pomladi, dosegel veliko zmago. Kljub reformam, ki jih je izvedel Mohamed VI, so demonstranti še naprej pozivali k poglobljenim reformam. Maja 2012 se je več sto ljudi udeležilo sindikalnega shoda v Casablanci. Udeleženci so vlado obtožili, da ni uresničila reform.

Maroko je ustavna monarhija. Politično oblast si delita kralj Mohamed VI (šesti) in vodja vlade. Kralj je vodja države (oseba, odgovorna za državo) in najpomembnejša oseba.

Prebivalci Maroka volijo poslance, ki govorijo v njihovem imenu in pomagajo sprejemati zakone v njihovo korist. Svet ministrov določi, kaj je treba storiti. Sprejema vse pomembne odločitve. Danes je vodja vlade Abdelilah Benkirane.

Zakonodajna veja oblasti

Od ustavne reforme leta 1996 je dvodomni zakonodajni organ sestavljen iz dveh domov. Skupščina predstavnikov Maroka (Majlis an-Nuwwâb/Assemblée des Répresentants) ima 325 članov, izvoljenih za petletni mandat, od tega 295 v večstrankarskih volilnih enotah in 30 na nacionalnih listah, ki jih sestavljajo samo ženske. Skupščina svetnikov (Majlis al-Mustasharin) ima 270 članov, izvoljenih za devet let, ki jih izvolijo lokalni sveti (162 sedežev), poklicne zbornice (91 sedežev) in delavci (27 sedežev).

Pristojnosti parlamenta, čeprav so še vedno razmeroma omejene, so bile razširjene z ustavnimi spremembami iz let 1992 in 1996 ter še bolj z ustavnimi spremembami iz leta 2011 in vključujejo proračunske zadeve, potrjevanje zakonov, zasliševanje ministrov in ustanavljanje ad hoc preiskovalnih komisij za preiskovanje vladnih ukrepov. Spodnji dom parlamenta lahko razpusti vlado z glasovanjem o nezaupnici.

Zadnje parlamentarne volitve so potekale 25. novembra 2011 in po mnenju nekaterih nevtralnih opazovalcev so bile večinoma svobodne in poštene. Volilna udeležba na teh volitvah je bila ocenjena na 43 % registriranih volivcev.

Maroko meji na Alžirijo na vzhodu in Mavretanijo na jugu. Na severu Maroka leži Sredozemsko morje, na zahodu pa Atlantski ocean.

Geografija Maroka je raznolika, od rodovitnih ravnic do gozdov, hladnih gora, suhih pokrajin in puščav. Večina ljudi živi na območjih blizu obale ali na rodovitnih kmetijah. Površina Maroka znaša 446.550 km². Maroko nadzoruje tudi večino Zahodne Sahare, ki je velika 266.000 km².Maroko ima obalo ob Atlantskem oceanu, ki sega mimo Gibraltarske ožine v Sredozemsko morje. Na severu meji na Španijo (vodna meja skozi ožino in kopenske meje s tremi majhnimi eksklavami pod španskim nadzorom, Ceuto, Melillo in Peñón de Vélez de la Gomera), na vzhodu na Alžirijo in na jugu na Zahodno Saharo. Ker Maroko nadzoruje večino Zahodne Sahare, je njegova dejanska južna meja z Mavretanijo.

Mednarodno priznane meje države potekajo med 27° in 36° severne širine ter 1° in 14° zahodne dolžine. Če dodamo še Zahodno Saharo, Maroko večinoma leži med 21° in 36° severne širine ter 1° in 17° zahodne dolžine (polotok Ras Nouadhibou je nekoliko južneje od 21° in zahodneje od 17°).

Geografija Maroka se razteza od Atlantskega oceana, gorskih območij do puščave Sahara. Maroko je severnoafriška država, ki meji na Severni Atlantski ocean in Sredozemsko morje, med Alžirijo in priključeno Zahodno Saharo. Je ena od treh držav (poleg Španije in Francije), ki imajo tako atlantsko kot sredozemsko obalo.

Velik del Maroka je gorat. Gorovje Atlas se nahaja predvsem v središču in na jugu države. Gorovje Rif je na severu države. V obeh gorovjih živijo predvsem Berberi. Maroko je s 446.550 km2 (172.414 km²) sedeminpetdeseta največja država na svetu (za Uzbekistanom). Alžirija meji na Maroko na vzhodu in jugovzhodu, čeprav je meja med državama od leta 1994 zaprta.

Špansko ozemlje v Severni Afriki, ki meji na Maroko, obsega pet enklav na sredozemski obali: Ceuta, Melilla, Peñón de Vélez de la Gomera, Peñón de Alhucemas, otoki Chafarinas in sporni otoček Perejil. Kanarski otoki ob atlantski obali pripadajo Španiji, Madeira na severu pa Portugalski. Na severu meji Maroko na Gibraltarsko ožino, kjer ima mednarodni ladijski promet neoviran prehod med Atlantikom in Sredozemskim morjem.

Gorovje Rif se razprostira na območju ob Sredozemskem morju od severozahoda do severovzhoda. Gorovje Atlas se razprostira od severovzhoda do jugozahoda. Večji del jugovzhodnega dela države je v puščavi Sahara, ki je na splošno redko poseljena in gospodarsko neproduktivna. Večina prebivalstva živi severno od teh gora, medtem ko na jugu leži Zahodna Sahara, nekdanja španska kolonija, ki jo je Maroko priključil leta 1975 (glej Zeleni pohod). Maroko trdi, da je Zahodna Sahara del njegovega ozemlja, in jo označuje kot svoje južne pokrajine.

Glavno mesto Maroka je Rabat, največje mesto pa glavno pristanišče Casablanca. Druga mesta so Agadir, Essaouira, Fes, Marakeš, Meknes, Mohammedia, Oujda, Ouarzazat, Safi, Salé, Tangier in Tétouan. Vegetatio, vol. 11, no. 5/6, 1963, str. 405-405., www.jstor.org/stable/20034938.]

Podnebje

Köppenovi podnebni tipi v Maroku

• Pregled:

Sredozemsko podnebje v državi je podobno tistemu v južni Kaliforniji, z bujnimi gozdovi na severu in v osrednjem delu države, ki se na jugovzhodu prevesijo v bolj suhe razmere in puščave v notranjosti države. Na maroških obalnih ravnicah so temperature tudi poleti izredno zmerne, kar je posledica vpliva hladnega Kanarskega toka ob atlantski obali.

V gorovju Rif, Srednji in Visoki Atlas je več različnih vrst podnebja: Na obalnih nižinah je sredozemsko podnebje, ki se v višjih legah spremeni v vlažno zmerno podnebje z dovolj vlage za rast različnih vrst hrastov, mahovnjakov, brinov in atlantske jelke, endemičnega drevesa kraljevskih iglavcev v Maroku. V dolinah rodovitna tla in veliko padavin omogočajo rast gostih in bujnih gozdov. Oblačni gozdovi so na zahodu gorovja Rif in Srednjega Atlasa. Na višjih nadmorskih višinah podnebje postane alpskega značaja in lahko vzdržuje smučarska središča.

Jugovzhodno od gorovja Atlas, blizu alžirskih meja, postane podnebje zelo suho, z dolgimi in vročimi poletji. Ekstremna vročina in nizka raven vlage sta zaradi učinka deževne sence gorskega sistema še posebej izrazita v nižinskih regijah vzhodno od gorovja Atlas. Jugovzhodni deli Maroka so zelo vroči in vključujejo dele puščave Sahara, kjer so obsežna območja peščenih sipin in skalnatih ravnic posejana z bujnimi oazami.

V nasprotju z območjem Sahare na jugu so obalne ravnice v osrednjem in severnem delu države rodovitne in predstavljajo hrbtenico kmetijstva v državi, v kateri živi 95 % prebivalstva. Neposredna izpostavljenost severnemu Atlantskemu oceanu, bližina celinske Evrope ter dolgo razpotegnjeno gorovje Rif in Atlas so dejavniki precej evropskega podnebja v severni polovici države. Zaradi tega je Maroko država kontrastov. Gozdnata območja pokrivajo približno 12 % države, obdelovalne površine pa 18 %. Približno 5 % maroških zemljišč je namakanih za kmetijske namene.

Pokrajina Erg Chebbi

gorovje Atlas

Na splošno sta podnebje in geografija Maroka, razen jugovzhodnih regij (predsaharska in puščavska območja), zelo podobna Iberskemu polotoku. Tako imamo naslednja podnebna območja:

• Sredozemlje: prevladuje v obalnih sredozemskih regijah države vzdolž (500 km pasu) in na nekaterih delih atlantske obale. Poletja so vroča do zmerno vroča in suha, povprečne najvišje temperature so med 29 °C (84,2 °F) in 32 °C (89,6 °F). Zime so na splošno blage in vlažne, povprečne dnevne temperature se gibljejo med 9 °C (48,2 °F) in 11 °C (51,8 °F), povprečne najnižje pa so med 5 °C (41,0 °F) in 8 °C (46,4 °F), kar je značilno za obalna območja zahodnega Sredozemlja. Letne padavine na tem območju znašajo od 600-800 mm na zahodu do 350-500 mm na vzhodu. Znamenita mesta, ki spadajo v to območje, so Tangier, Tetouan, Al Hoceima, Nador in Safi.
• Submediteranska: vpliva na mesta, ki imajo sredozemske značilnosti, vendar zaradi relativne nadmorske višine ali neposredne izpostavljenosti severnemu Atlantskemu oceanu ostajajo pod precejšnjim vplivom drugih podnebij. Tako imamo dve glavni vplivni podnebji:

Družba Oceanic: V regiji Essaouira so najvišje temperature redko nad 27 °C, v regiji Essaouira pa skoraj vedno okoli 21 °C. Srednje dnevne temperature se lahko spustijo do 19 °C (66,2 °F), medtem ko so zime hladne do blage in vlažne. Letna količina padavin se giblje med 400 in 700 mm. Pomembna mesta, ki spadajo v to območje, so Rabat, Casablanca, Kénitra, Salé in Essaouira.

Kontinentalno: To določa večja razlika med najvišjimi in najnižjimi temperaturami, ki povzroča bolj vroča poletja in hladnejše zime kot na tipičnih sredozemskih območjih. Poleti se lahko najvišje dnevne temperature med vročinskimi valovi povzpnejo do 40 °C, običajno pa so med 32 °C (89,6 °F) in 36 °C (96,8 °F). Vendar se temperature ob sončnem zahodu znižajo. Nočne temperature običajno padejo pod 20 °C, sredi poletja pa včasih tudi pod 10 °C. Zime so hladnejše in med decembrom in februarjem se lahko večkrat spustijo pod ledišče. Občasno lahko zapade tudi sneg. V mestu Fès so na primer pozimi leta 2005 zabeležili 8 °C (17,6 °F). Letna količina padavin se giblje med 500 in 900 mm. Pomembna mesta so Fès, Meknès, Chefchaouen, Beni-Mellal in Taza.

• Celinsko Prevladuje v gorskih regijah na severu in v osrednjem delu države, kjer so poletja vroča do zelo vroča, z najvišjimi temperaturami med 32 °C in 36 °C (96,8 °F). Po drugi strani so zime hladne, najnižje temperature pa običajno presežejo ledišče. Ko v Maroko s severozahoda pride hladen in vlažen zrak, lahko temperature za nekaj dni zlahka presežejo 10 °C. V tem delu države pogosto obilno sneži. Padavin je med 400 in 800 mm. Pomembna mesta so Khenifra, Imilchil, Midelt in Azilal.
• Alpine: Ta tip podnebja je prisoten v nekaterih delih gorskega masiva Srednji Atlas in vzhodnem delu gorskega masiva Visoki Atlas. Poletja so zelo topla do zmerno vroča, zime pa daljše, hladne in zasnežene. Padavine se gibljejo med 400 in 1200 mm. Poleti najvišje temperature komaj presežejo 30 °C (86,0 °F), najnižje pa so hladne in presegajo 15 °C (59,0 °F). Pozimi najvišje temperature redko presežejo 8 °C, najnižje pa se spustijo precej pod ledišče. V tem delu države so številna smučišča, kot sta Oukaimeden in Mischliefen. Pomembna mesta so Ifrane, Azrou in Boulmane.
• Polsuho: Na jugu države in v nekaterih delih na vzhodu države, kjer je padavin manj, letne padavine pa znašajo med 200 in 350 mm, se pojavlja ta tip podnebja. Vendar pa se v teh regijah običajno pojavljajo sredozemske značilnosti, kot so vzorec padavin in toplotni atributi. Pomembna mesta so Agadir, Marakeš in Oujda.

Južno od Agadirja in vzhodno od Jerade blizu alžirskih meja začne prevladovati suho in puščavsko podnebje.

Opomba: Zaradi bližine Sahare in Severnega morja Atlantskega oceana v Maroku se pojavljata dva pojava, ki vplivata na regionalne sezonske temperature, in sicer z dvigom temperature za 7-8 stopinj Celzija, ko sirocco piha z vzhoda in povzroča vročinske valove, ali z znižanjem temperature za 7-8 stopinj Celzija, ko hladen in vlažen zrak piha s severozahoda in povzroča hladen val ali mrzlo obdobje. Vendar ti pojavi v povprečju ne trajajo več kot 2 do 5 dni.

Države ali regije, ki imajo enake podnebne značilnosti kot Maroko, so Kalifornija (ZDA), Portugalska, Španija in Alžirija.

• Padavine:

Letna količina padavin v Maroku se razlikuje po regijah. Na severozahodu države pade med 500 in 1200 mm, na severovzhodu pa med 350 in 600 mm. V severnem in osrednjem delu Maroka pade od 700 mm do 3500 mm. Na območju od Casablance do Essaouire na atlantski obali pade med 300 in 500 mm. Na območjih od Essaouire do Agadirja pade med 250 mm in 400 mm. Regija Marakeš na osrednjem jugu prejme le 250 mm na leto. Jugovzhodne regije, ki so v bistvu najbolj sušna območja, prejmejo le od 100 do 200 mm in so v glavnem sestavljene iz suhih in puščavskih območij.

Botanično je Maroko zelo raznolik, od bujnih velikih gozdov iglavcev in hrastov, značilnih za zahodne sredozemske države (Maroko, Alžirija, Italija, Španija, Francija in Portugalska), do grmičevja in akacije južneje. To je posledica raznolikosti podnebja in vzorcev padavin v državi.

Vreme v Maroku je eno izmed najbolj neokrnjenih, kar zadeva izkušnje v štirih letnih časih. Večina regij ima izrazite letne čase, kjer poletja običajno ne pokvari dež, zima je mokra, zasnežena in vlažna z blagimi, hladnimi do nizkimi temperaturami, medtem ko je spomladi in jeseni toplo do zmerno vreme, za katerega je značilno cvetenje rož spomladi in odpadanje listja jeseni. Takšno vreme je vplivalo na maroško kulturo in obnašanje ter je imelo vlogo pri družbenih interakcijah prebivalstva, tako kot v številnih drugih državah, ki spadajo v ta podnebni pas. v standardu geografskega kodiranja ISO 3166-1 alpha-2 predstavljen s simbolom MA. Ta koda je bila uporabljena kot osnova za maroško internetno domeno ma.

Glavno mesto Maroka je Rabat. V Rabatu živi približno 1,2 milijona ljudi. Največje mesto v Maroku pa je Casablanca, kjer živi skoraj 4 milijone ljudi. Tako Rabat kot Casablanca imata velika pristanišča in industrijska območja. Tretje največje mesto je Marakeš, od koder izvira beseda "Maroko". Tekken, Vera, et al. "Increasing Pressure, Declining Water and Climate Change in North-Eastern Morocco" (Naraščajoči pritisk, upadanje količine vode in podnebne spremembe v severovzhodnem Maroku). Journal of Coastal Conservation, letnik 17, št. 3, 2013, str. 379-388. www.jstor.org/stable/42657030.

V Maroku živi približno 34 milijonov prebivalcev. Prebivalci Maroka se imenujejo Maročani. Maročani so Arabci, avtohtoni Berberi, podsaharski Afričani in Evropejci.

Uradna jezika v Maroku sta arabščina in berberščina. V podjetjih, na univerzah in na nekaterih televizijskih kanalih se pogosto uporablja tudi francoščina. Maroko je bil 44 let del francoskega kolonialnega imperija. Nekateri prebivalci na severu (blizu Španije) govorijo tudi špansko. Tudi Španija je zasedla dele Maroka, preden jih je leta 1956 in 1975 zapustila.

Večina izobraženih Maročanov ne govori dobro angleško ali pa je sploh ne zna. V 21. stoletju se učenci v vse več šolah učijo angleščino.

Večina Maročanov veruje v islam. Zelo majhno je število kristjanov, Judov in nevernikov. V Maroku se nahaja najstarejša univerza na svetu, Univerza v Karaouinu.

Vojaški

Mohammed VI, večnamenska fregata FREMM Kraljeve maroške mornarice.

Obvezno služenje vojaškega roka v Maroku je uradno ukinjeno od septembra 2006, rezervna obveznost pa traja do 50. leta starosti. Maroško vojsko sestavljajo Kraljeve oborožene sile, ki vključujejo vojsko (največja veja), mornarico, letalstvo, kraljevo gardo, kraljevo žandarmerijo in pomožne sile. Notranja varnost je na splošno učinkovita, politična nasilja pa so redka (izjema so bombni napadi v Casablanci leta 2003, v katerih je bilo ubitih 45 ljudi).

ZN imajo v Zahodni Sahari, kjer je nameščenih veliko maroških vojakov, majhno opazovalno enoto. Saharavijska skupina Polisario v Zahodni Sahari vzdržuje aktivno milico, ki šteje približno 5 000 borcev, in od sedemdesetih let prejšnjega stoletja občasno vodi vojno z maroškimi silami.

Zunanji odnosi

Maroko je član Združenih narodov, Arabskelige, Zveze arabskega Magreba (UMA), Organizacije islamskega sodelovanja (OIC), Gibanja neuvrščenih in Skupnosti sahelsko-saharskih držav (CEN_SAD). Odnosi med afriškimi, arabskimi in zahodnimi državami so zelo različni. Maroko je imel močne vezi z Zahodom, da bi pridobil gospodarske in politične koristi. Francija in Španija ostajata glavni trgovinski partnerici ter glavni upnici in tuji vlagatelji v Maroku. Od vseh tujih naložb v Maroku jih Evropska unija vlaga približno 73,5 %, medtem ko jih arabski svet vlaga le 19,3 %. Številne države iz Perzijskega zaliva in Magreba se vse bolj vključujejo v obsežne razvojne projekte v Maroku.

Maroko zahteva suverenost nad španskima enklavama Ceuta in Melilla.

Maroko je bil edina afriška država, ki ni bila članica Afriške unije, ker je 12. novembra 1984 enostransko izstopil zaradi tega, ker je Afriška unija (takrat Organizacija afriške enotnosti) leta 1982 sprejela Saharsko arabsko demokratično republiko kot polnopravno članico, ne da bi na spornem ozemlju Zahodne Sahare izvedla referendum o samoodločbi. Maroko se je Afriški uniji ponovno pridružil 30. januarja 2017.

Spor s Španijo leta 2002 glede majhnega otoka Perejil je ponovno odprl vprašanje suverenosti Melille in Ceute. Ti majhni enklavi na sredozemski obali sta obdani z Marokom in ju že stoletja upravlja Španija.

Vlada ZDA je Maroku podelila status glavnega zaveznika, ki ni član Nata. Maroko je bil prva država na svetu, ki je priznala suverenost ZDA (leta 1777).

Maroko je vključen v evropsko sosedsko politiko Evropske unije, katere cilj je zbližati EU in njene sosede.

Status Zahodne Sahare

Maroko si je Zahodno Saharo priključil leta 1975. Fronta Polisario nadzoruje ozemlje vzhodno od maroškega nasipa.

Zaradi spora o Zahodni Sahari je status regij Saguia el-Hamra in Río de Oro sporen. V vojni za Zahodno Saharo se je fronta Polisario, saharsko uporniško narodnoosvobodilno gibanje, med letom 1976 spopadala z Marokom in Mavretanijo, leta 1991 pa je bilo sklenjeno premirje, ki še vedno velja. Misija Združenih narodov MINURSO je zadolžena za organizacijo referenduma o tem, ali naj ozemlje postane neodvisno ali priznano kot del Maroka.

Del ozemlja, svobodno območje, je večinoma nenaseljeno območje, ki ga kot Saharsko arabsko demokratično republiko nadzoruje Fronta Polisario. Njen upravni sedež je v Tindoufu v Alžiriji. Od leta 2006 nobena država članica ZN ni priznala maroške suverenosti nad Zahodno Saharo.

Leta 2006 je maroška vlada prek maroškega kraljevega svetovalnega sveta za saharske zadeve (CORCAS) predlagala avtonomni status regije. Projekt je bil sredi aprila 2007 predstavljen Varnostnemu svetu Združenih narodov. Predlog so spodbujale maroške zaveznice, kot so Združene države Amerike, Francija in Španija. Varnostni svet je strani pozval k neposrednim in brezpogojnim pogajanjem za dosego obojestransko sprejemljive politične rešitve.

Maroko je razdeljen na 12 regij. Regije so razdeljene na 62 prefektur in provinc.

Od leta 2014 so regije:

• 1. Tanger-Tetouan
• 2. Orientalski
• 3. Fez-Meknes
• 4. Rabat-Sale-Kenitra
• 5. Beni Mellal-Khenifra
• 6. Casablanca-Settat
• 7. Marakeš-Safi
• 8. Draa-Tafilalet
• 9. Souss-Massa
• 10. Guelmim-Oued samostalnik
• 11. Laayoune-Sakia el Hamra
• 12. Dakhla-Oued ed Dahab

Pokrajine

Maroko je razdeljen na 37 pokrajin in 2 vilaja: Agadir, Al Hoceima, Azilal, Beni Mellal, Benslimane, Boulemane, Casablanca, Chefchaouen, El Jadida, El Kelaa of Sraghna, Errachidia, Essaouira, Fez, Figuig, Guelmim, Ifrane, Kenitra, Khemisset, Rommani, Khenifra, Khouribga, Laayoune, Larache, Marakeš, Meknes, Nador, Ouarzazate, Oujda, Rabat, Sale, Settat, Safi, Sidi Kacem, Tangier, Tan-Tan, Taounate, Taroudant, Tata, Taza, Tetouan, Tiznit. Tri dodatne province Dakhla (Oued ed Dahab), Boujdour in Es-Smara ter dela Tan-Tana in Laayoune spadajo v Zahodno Saharo, ki jo je razglasila Maroko.

Rudarstvo, kmetijstvo, ribištvo in turizem so štirje glavni deli nacionalnega gospodarstva Maroka. Poleg tega Maročani, ki delajo v Evropi (približno 2 milijona), vsako leto pošljejo domov svojim družinam več milijard evrov denarja.

Zelo pomemben postaja tudi turizem. Številni Američani in Evropejci prihajajo, da bi si ogledali zgodovinske znamenitosti Maroka, živeli na berberskem podeželju ali uživali v toplem soncu ter dolgih in čistih plažah. Marakeš je med turisti najbolj priljubljeno mesto.

Maroška valuta se imenuje dirham, njegova oznaka je MAD.

• Seznam rek Maroka
• Velika nagrada Maroka
• Maroko na olimpijskih igrah
• Nacionalna nogometna reprezentanca Maroka