Španski imperij: nastanek, kolonizacije in globalni vpliv

Španski imperij je bil prvi globalni imperij v svetovni zgodovini in je bil razpršen po vsem svetu. Z drugimi silami se je nenehno spopadalo zaradi ozemelj, trgovine ali vere. Špansko cesarstvo se je na primer borilo:

• V Sredozemlju proti Osmanskemu cesarstvu, ki je ogrožalo Evropo in podpiralo barbarsko piratstvo v Sredozemlju.
• proti Franciji zaradi italijanskih vojn in poskusov zavzetja uspešnih italijanskih držav.
• V ameriški revolucionarni vojni
• Proti protestantskim ligam v Nemčiji
• Proti Nizozemski republiki v osemdesetletni vojni
• Proti Angliji je zaradi številnih razlogov v teku stoletij Velika Britanija postala protestantska država, saj je Henrik VIII. začel preganjati katoličane, kar je nadaljevala njegova hči Elizabeta I. Angleži so pomagali tudi upornikom Nizozemske republike. Ta prizadevanja so dosegla vrhunec s špansko armado. Skozi leta so Britanci poskušali zavzeti bogate kraje v španski Ameriki, kar jim je v nekaterih primerih, kot sta Jamajka in med sedemletno vojno španska Florida, tudi uspelo.

Številne od teh različnih sil so se dolgo časa nenehno borile, pogosto hkrati. Bojevale so se zaradi političnih in verskih razlik, pa tudi zaradi ambicij.

V Evropi

Špansko cesarstvo je počasi izgubljalo moč, saj je postopoma izgubljalo ozemlje v korist drugih cesarstev. Leta 1648 so Španija in številne druge sile podpisale Vestfalski mir, s katerim sta se končali tridesetletna in osemdesetletna vojna. Leta 1659 se je s Pirenejsko pogodbo končal boj med Francijo in Španijo. S temi pogodbami je Španija začela izgubljati status hegemonske sile v Evropi.

Leta 1713 je Felipe V. podpisal Utrechtski mir. S to pogodbo se je Španija odpovedala svojim ozemljem v Italiji in na Nizozemskem. Španija ni bila več največja evropska sila. Še vedno pa je imela pomembno vlogo v evropski politiki in ogromen imperij v Ameriki in na Pacifiku.

Zamejstvo

Vendar je Španija v tem času ohranila svoj velik čezmorski imperij in ga celo povečala. Španski imperij se je boril proti Veliki Britaniji, ki je poskušala zavzeti večji del Amerike, Franciji in Združenim provincam v Novem svetu. Španija je ostala velika gospodarska sila, dokler ni izgubila svojih kolonij v obeh Amerikah zaradi državljanskih vojn za nekatere in revolucij za druge.

Španija je v svojem imperiju v Ameriki obdržala nadzor nad dvema kolonijama: Kuba in Portoriko. Prav tako je obdržala Filipine in nekatere ohranjene otoke v Oceaniji, vključno s Karolinskimi otoki (vključno z otoki Palau) in Marianskimi otoki (vključno z Guamom). Ko je Španija izgubila špansko-ameriško vojno leta 1898, je izgubila skoraj vsa ta zadnja ozemlja. Španija je obdržala nadzor le nad majhnimi otoki v Oceaniji (brez Guama). Španija je leta 1899 te otoke prodala Nemčiji.

Španija je še vedno obdržala ozemlja v Afriki. Do dekolonizacije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Španija nadzorovala Maroko, Zahodno Saharo in Ekvatorialno Gvinejo. Zadnja kolonija, ki se je osamosvojila, je bila Zahodna Sahara leta 1975.

Španski imperij na splošno pomeni španske čezmorske pokrajine v Ameriki, Afriki, na Pacifiku in v Evropi. Tradicionalno so bila na primer vključena ozemlja, kot so Nizke dežele ali španska Nizozemska, saj so bila del posesti španskega kralja, upravljali so jih španski uradniki, branile pa španske enote. Številni zgodovinarji uporabljajo tako "habsburški" kot "španski", ko govorijo o cesarstvu Karla V. ali Filipa II. Vendar so bile Nizke dežele v tem obdobju dejansko del Španije.

Portugalski kolonialni imperij se je pridružil Španiji, kjer je vladal isti monarh v "personalni uniji", vendar je Portugalska ostala samostojna država. V tem obdobju je portugalski imperij še naprej vladal iz Lizbone. Zato je nekaj časa obstajala skupna špansko-portugalska vladavina. Ta skupaj vodena cesarstva se včasih imenujejo špansko-portugalsko cesarstvo.

S poroko Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele I. Kastiljske leta 1469 je nastala dinastična unija Aragonije in Kastilje. Z združitvijo katoliških monarhov je Španija v zgodnjem novem veku postala moderna država.

Leta 1492 je Španija s padcem zadnjega mavrskega kraljestva Granade končala 781 let trajajoče obdobje rekonkviste.Istega leta so katoliški monarhi financirali potovanje Krištofa Kolumba, da bi z jadranjem proti zahodu dosegel Indijo. Kolumb je namesto tega našel Ameriko. To je bil začetek španske kolonizacije celine.

S pogodbo iz Tordesillasa iz leta 1494 je bil svet razdeljen na dve polobli med Španijo in Portugalsko. Zato je imela Španija pravico ustanoviti kolonije v vsem Novem svetu od Aljaske do Cape Horna (razen v Braziliji) in v Aziji. Kastiljski imperij je bil rezultat obdobja hitre kolonialne širitve v Novi svet, pa tudi na Filipine in v kolonije v Afriki: Kastilja je leta 1497 zavzela Melillo, leta 1509 pa Oran.

Španski jezik in Rimskokatoliška cerkev sta bila s špansko kolonizacijo, ki se je začela v 15. stoletju, prinesena v Ameriko in špansko Vzhodno Indijo (Federativne države Mikronezije, Guam, Marianske otoke, Palau in Filipine). Skupaj s portugalskim cesarstvom je špansko cesarstvo z odprtjem velikih čezoceanskih trgovskih poti postavilo temelje globalizirane trgovine in kulture. Indijski zakoni so stoletja urejali družbeno, politično in gospodarsko življenje v obeh Amerikah, da bi zaščitili avtohtone prebivalce obeh Amerik, kar je sprožilo proces mešanja, ki ga drugi "tako imenovani" imperiji niso nikoli dosegli. mešanje med Španci, ameriškimi domorodci in črnci je danes mogoče videti v večini držav, ki so postale del te univerzalne katoliške španske monarhije, imenovane tudi španski imperij.

Španska monarhija ali špansko cesarstvo nista nikoli ustanovila "kolonij", temveč namestništva ali čezmorske province.

Špansko cesarstvo je na zahodni polobli pustilo veliko kulturno, urbanistično in arhitekturno dediščino. V času španske vladavine je bilo v obeh Amerikah ustanovljenih na stotine mest. Materialna dediščina vključuje univerze, utrdbe, mesta, katedrale, šole, bolnišnice, misijone, vladne stavbe in kolonialne rezidence, od katerih jih veliko stoji še danes. Številne današnje ceste, kanali, pristanišča ali mostovi stojijo tam, kjer so jih pred stoletji zgradili španski inženirji. Najstarejše univerze v Ameriki so ustanovili španski učenjaki in katoliški misijonarji. Španski imperij je zapustil tudi obsežno kulturno in jezikovno dediščino. Španščina je danes z več kot 470 milijoni govorcev drugi najbolj razširjen materni jezik na svetu, kar je posledica uvajanja kastiljsko-kastiljskega jezika, "kastelanščine", z Iberskega polotoka v Špansko Ameriko, ki so ga pozneje razširile vlade nasledstvenih neodvisnih republik. Druga kulturna dediščina španskega imperija v tujini je katoliška cerkev, ki ostaja glavna religija v španski Ameriki. Kulturna dediščina je prisotna tudi v glasbi, arhitekturi, kulinariki in modi večine španske Amerike.

Španski jezik (drugi najbolj razširjeni jezik na svetu) in rimskokatoliško vero je v Ameriko, dele Afrike in španske Vzhodne Indije prinesla španska kolonizacija, ki se je začela v 15. stoletju. Prav tako je imela ključno vlogo pri ohranjanju katoliške cerkve kot vodilne krščanske veroizpovedi v Evropi, ko je bila ta pod velikim pritiskom.

Dolgo kolonialno obdobje v Španski Ameriki je povzročilo mešanje nekaterih ljudstev. Večina Latinoameričanov v Ameriki ima mešano evropsko in domorodno poreklo. Nekateri imajo tudi afriške prednike.

Špansko cesarstvo je skupaj s portugalskim cesarstvom z odprtjem velikih čezoceanskih trgovskih poti postavilo temelje za resnično svetovno trgovino. Španski dolar je postal prva svetovna valuta.

Ena od značilnosti te trgovine je bila izmenjava številnih udomačenih rastlin in živali med Starim in Novim svetom ter obratno. V Ameriko so bili pripeljani pšenica, ječmen, jabolka, govedo, ovce, prašiči, konji, osli in številni drugi. Stari svet je iz Amerike prejel koruzo, krompir, čili papriko, paradižnik, tobak, fižol, buče, kakav (čokolado), vanilijo, avokado, ananas, žvečilni gumi, gumo, arašide, indijske oreščke, brazilske oreščke, pekan, borovnice, jagode, kvinojo, amarant, chia in agave. Rezultat teh izmenjav, splošno znanih kot kolumbijska izmenjava, je bil znatno izboljšanje kmetijskega potenciala ne le v Ameriki, temveč tudi v Evropi in Aziji.

• Zgodovina Španije
• Nova Španija
• Španska kolonizacija Amerike
• Črna legenda