Španski imperij: nastanek, kolonizacije in globalni vpliv
Španski imperij: nastanek, osvajanja, kolonizacije in globalni vpliv — od konkviste in oceanskih trgov do kulturne zlata dobe in oblikovanja svetovne zgodovine.
Španski imperij, znan tudi kot "španska monarhija", je bil eden največjih imperijev v zgodovini in je postal eden prvih globalnih imperijev v svetovni zgodovini.
Kmalu po rekonkvisti je Španija postala prva svetovna velesila na svetu. Vodila je evropsko raziskovanje novega sveta in v tistem času v Novem svetu zgradila velika vicekraljestva. Španija je ustvarila tudi prve medcelinske trgovske poti čez oceane. Španci so trgovali z blagom prek Atlantskega oceana med Španijo in njenimi podkraljestvi v obeh Amerikah. Trgovali so tudi prek Tihegaoceana med azijsko-pacifiškimi državami in Mehiko s pomočjo španske zakladne flote in manilskih galeon.
Španski konkvistadorji so s pomočjo drugih domorodnih ameriških plemen osvojili imperije Aztekov, Inkov in Majev. Zavzeli so velika ozemlja v Severni in Južni Ameriki, Aziji, Afriki in Oceaniji. Španija je ta ozemlja do 19. stoletja spreminjala v podkraljevine. Španija, zlasti Kastiljsko kraljestvo, je postala veliko močnejša. Poleg tega so španski monarhi s kraljevimi porokami sklepali zavezništva z drugimi evropskimi silami. To je španskemu cesarstvu omogočilo, da je pridobilo nadzor nad številnimi ozemlji v Evropi. Z vsemi temi ozemlji in kolonijami po svetu je španski imperij postal največji in najbogatejši imperij na svetu.
Nekaj časa je bilo špansko cesarstvo z izkušeno mornarico velika sila na oceanih. Njegova pehota, imenovana Tercios, ki se je rekrutirala iz številnih držav španske monarhije, je bila stoletje in pol neporažena. V 16. in 17. stoletju je Španija doživela kulturno zlato dobo. Cervantes, avtor prvega sodobnega romana Don Kihot, in številni drugi, kot so Lope de Vega, Calderón de la Barca in Francisco de Quevedo, so bili pomembni v različnih vejah književnosti, arhitekture, teologije, filozofije itd.
Vendar so Francozi, Portugalci in Britanci sčasoma poskušali spodkopati špansko monarhijo. V drugi polovici 17. stoletja je špansko cesarstvo začelo propadati, njegova vojska pa je začela izgubljati bitke. V 19. stoletju je Španija v špansko-ameriški vojni izgubila zadnja večja ozemlja v tujini.
Nastanek in razširitev
Temelji španskega imperija so se utrdili z združitvijo Kastilje in Aragonije ter zaključkom rekonkviste leta 1492. Istega leta je Španija podprla odpravo Kristofa Kolumba, kar je odprlo evropske poti v Ameriko. Sledi so bili hitri: leta 1494 je pogodba v Tordesillasu razdelila novo odkrite dežele med Španijo in Portugalsko, kar je Španiji dalo pravno podlago za širitev v večini Amerike.
Kolonizacija in uprava
Španska osvajanja so pogosto vključevala sodelovanje in spopade z različnimi domorodnimi skupnostmi. Ustanovili so velike upravne enote, kot so vicekraljestva (npr. Novo Španija, Peru, Novi Granada, Río de la Plata), ki so imela za cilj organizirati upravo, sodstvo in pobiranje davkov. Sistem je vključeval audiencias (sodne in upravne institucije), viceroye kot kraljeve namestnike in lokalne cabildos (mestne svete).
Za gospodarjenje in izkoriščanje delovne sile so se uporabljali različni sistemi, kot so bili encomienda in repartimiento, ki so pogosto vodili v izkoriščanje domorodnih prebivalcev. Pozneje so se širile velike hacienda (posesti), medtem ko so misijonarji (franciscan, dominikanci, jezuiti) širili katoliško vero in pri tem nastajala nova kulturna in verska mešanja.
Gospodarstvo in globalna trgovina
Gospodarstvo imperija je bilo v veliki meri odvisno od virov iz kolonij. Najpomembnejši je bil izvoz srebra iz rudnikov, zlasti iz Potosí (od 1545) in Mehike. To srebro je omogočilo financiranje evropskih vojn, hkrati pa sprožilo globalne cenovne spremembe (Price Revolution) in inflacijo v 16. stoletju.
- Španska zakladna flota in manilske galeone so vzpostavile redne pomorske poti čez Atlantik in Tiho ocean in povezale Ameriko z Evropo in Azijo.
- Manilska galeona je povezovala Filipine s Srednjo Ameriko (Acapulco–Manila), kar je ustvarilo zgodnjo transpacifično trgovino z azijskimi izdelki (npr. svila, začimbe).
- Imperij je vnašal tudi afriške sužnje v Ameriko, kar je oblikovalo demografsko in socialno sliko kolonij.
Vojska, mornarica in kultura
Španska mornarica je dolgo zagotavljala nadzor nad sredozemskimi in atlantskimi potmi; slavna je bila tudi mornarica, ki je varovala zakladne flote. V 16. stoletju je pomemben poraz predstavljal neuspeh »Neulovljive armade« (Armada) proti Angliji leta 1588, kar je oslabilo pomorsko prevlado.
Vojska je slonela na Tercios, taktično inovativni pehoti, ki je v 16. in zgodnjem 17. stoletju veljala za mednarodno vzorčno. Sčasoma je vojska zaradi spremenjenih taktik in izčrpanosti države izgubila prednost.
Kulturno je bila obdobje 16. in 17. stoletja znano kot zlata doba (Siglo de Oro), ko so umetnost, književnost, filozofija in španska arhitektura doživeli razcvet. Imena, kot so Cervantes, Lope de Vega in Calderón de la Barca, ostajajo ključna za svetovno književnost.
Upad in razpad imperija
Vzroki za upad so bili večplastni:
- Vojaške izgube in večletne vojne v Evropi so izčrpavale finance in vojaške vire.
- Gospodarska odvisnost od rudnin pomeni, da ni prišlo do trajne industrijske modernizacije; kronične fiskalne težave in večkratne bankrote v 16.–18. stoletju so oslabele državo.
- Rastoča moč drugih pomorskih imperijev (Anglije, Nizozemske, Francije) je postavila konkurenčni pritisk na trgovino in kolonialno oblast.
- Reforme (npr. Bourbonove reforme v 18. stoletju) so poskušale centralizirati in izboljšati učinkovitost, vendar so hkrati vzpodbudile upor in nezadovoljstvo v kolonijah.
V 19. stoletju so napetosti in vpliv razsvetljenstva ter vojne v Evropi prispevale k gibanjem za neodvisnost v Latinski Ameriki (približno 1810–1825), ko so številne kolonije razglasile neodvisnost. Končni udarec čezmorskemu imperiju je predstavljala špansko-ameriška vojna leta 1898, v kateri je Španija izgubila Kuba, Portoriko, Filipine in Guam, ter ostala praktično brez svojih velikih čezmorskih ozemelj.
Dediščina in globalni vpliv
Španski imperij je pustil trajne posledice, ki se čutijo še danes:
- Jezik in kultura: španščina je ena najbolj razširjenih svetovnih jezikov; latinskoameranska kultura, pravni sistemi, arhitektura in verski vplivi so neposredne posledice kolonizacije.
- Globalna izmenjava: Imperij je vzpostavil zgodnje globalne trgovske povezave (blago, ljudi, ideje), ki so preoblikovale svetovno gospodarstvo in kulturo.
- Demografske spremembe: prenos bolezni, prisilno delo in suženjstvo so preoblikovali prebivalstvo v mnogih regijah.
- Pravni in upravni vzorci: nekatere institucije in pravni okvirji iz kolonialne dobe so osnova današnjih držav v Latinski Ameriki.
Čeprav kot politična velesila ni več obstajala, je vpliv španskega imperija globoko vpet v zgodovino in sodobno identiteto številnih držav po svetu.
Kolonizacija
Španski imperij je bil prvi globalni imperij v svetovni zgodovini in je bil razpršen po vsem svetu. Z drugimi silami se je nenehno spopadalo zaradi ozemelj, trgovine ali vere. Špansko cesarstvo se je na primer borilo:
- V Sredozemlju proti Osmanskemu cesarstvu, ki je ogrožalo Evropo in podpiralo barbarsko piratstvo v Sredozemlju.
- proti Franciji zaradi italijanskih vojn in poskusov zavzetja uspešnih italijanskih držav.
- V ameriški revolucionarni vojni
- Proti protestantskim ligam v Nemčiji
- Proti Nizozemski republiki v osemdesetletni vojni
- Proti Angliji je zaradi številnih razlogov v teku stoletij Velika Britanija postala protestantska država, saj je Henrik VIII. začel preganjati katoličane, kar je nadaljevala njegova hči Elizabeta I. Angleži so pomagali tudi upornikom Nizozemske republike. Ta prizadevanja so dosegla vrhunec s špansko armado. Skozi leta so Britanci poskušali zavzeti bogate kraje v španski Ameriki, kar jim je v nekaterih primerih, kot sta Jamajka in med sedemletno vojno španska Florida, tudi uspelo.
Številne od teh različnih sil so se dolgo časa nenehno borile, pogosto hkrati. Bojevale so se zaradi političnih in verskih razlik, pa tudi zaradi ambicij.
V Evropi
Špansko cesarstvo je počasi izgubljalo moč, saj je postopoma izgubljalo ozemlje v korist drugih cesarstev. Leta 1648 so Španija in številne druge sile podpisale Vestfalski mir, s katerim sta se končali tridesetletna in osemdesetletna vojna. Leta 1659 se je s Pirenejsko pogodbo končal boj med Francijo in Španijo. S temi pogodbami je Španija začela izgubljati status hegemonske sile v Evropi.
Leta 1713 je Felipe V. podpisal Utrechtski mir. S to pogodbo se je Španija odpovedala svojim ozemljem v Italiji in na Nizozemskem. Španija ni bila več največja evropska sila. Še vedno pa je imela pomembno vlogo v evropski politiki in ogromen imperij v Ameriki in na Pacifiku.
Zamejstvo
Vendar je Španija v tem času ohranila svoj velik čezmorski imperij in ga celo povečala. Španski imperij se je boril proti Veliki Britaniji, ki je poskušala zavzeti večji del Amerike, Franciji in Združenim provincam v Novem svetu. Španija je ostala velika gospodarska sila, dokler ni izgubila svojih kolonij v obeh Amerikah zaradi državljanskih vojn za nekatere in revolucij za druge.
Dekolonizacija
Španija je v svojem imperiju v Ameriki obdržala nadzor nad dvema kolonijama: Kuba in Portoriko. Prav tako je obdržala Filipine in nekatere ohranjene otoke v Oceaniji, vključno s Karolinskimi otoki (vključno z otoki Palau) in Marianskimi otoki (vključno z Guamom). Ko je Španija izgubila špansko-ameriško vojno leta 1898, je izgubila skoraj vsa ta zadnja ozemlja. Španija je obdržala nadzor le nad majhnimi otoki v Oceaniji (brez Guama). Španija je leta 1899 te otoke prodala Nemčiji.
Španija je še vedno obdržala ozemlja v Afriki. Do dekolonizacije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Španija nadzorovala Maroko, Zahodno Saharo in Ekvatorialno Gvinejo. Zadnja kolonija, ki se je osamosvojila, je bila Zahodna Sahara leta 1975.
Opredelitev
Španski imperij na splošno pomeni španske čezmorske pokrajine v Ameriki, Afriki, na Pacifiku in v Evropi. Tradicionalno so bila na primer vključena ozemlja, kot so Nizke dežele ali španska Nizozemska, saj so bila del posesti španskega kralja, upravljali so jih španski uradniki, branile pa španske enote. Številni zgodovinarji uporabljajo tako "habsburški" kot "španski", ko govorijo o cesarstvu Karla V. ali Filipa II. Vendar so bile Nizke dežele v tem obdobju dejansko del Španije.
Portugalski kolonialni imperij se je pridružil Španiji, kjer je vladal isti monarh v "personalni uniji", vendar je Portugalska ostala samostojna država. V tem obdobju je portugalski imperij še naprej vladal iz Lizbone. Zato je nekaj časa obstajala skupna špansko-portugalska vladavina. Ta skupaj vodena cesarstva se včasih imenujejo špansko-portugalsko cesarstvo.
S poroko Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele I. Kastiljske leta 1469 je nastala dinastična unija Aragonije in Kastilje. Z združitvijo katoliških monarhov je Španija v zgodnjem novem veku postala moderna država.
Leta 1492 je Španija s padcem zadnjega mavrskega kraljestva Granade končala 781 let trajajoče obdobje rekonkviste.Istega leta so katoliški monarhi financirali potovanje Krištofa Kolumba, da bi z jadranjem proti zahodu dosegel Indijo. Kolumb je namesto tega našel Ameriko. To je bil začetek španske kolonizacije celine.
S pogodbo iz Tordesillasa iz leta 1494 je bil svet razdeljen na dve polobli med Španijo in Portugalsko. Zato je imela Španija pravico ustanoviti kolonije v vsem Novem svetu od Aljaske do Cape Horna (razen v Braziliji) in v Aziji. Kastiljski imperij je bil rezultat obdobja hitre kolonialne širitve v Novi svet, pa tudi na Filipine in v kolonije v Afriki: Kastilja je leta 1497 zavzela Melillo, leta 1509 pa Oran.
Krištof Kolumb prevzame posest La Española.
Predaja granadskega kralja v navzočnosti katoliških kraljev.
Zgodovinsko napačen zemljevid aragonske krone
Kraljestva Filipa II. leta 1598, ki prikazujejo upravno strukturo v času Iberske unije, 1580-1640.
Rezultati do danes
Španski jezik in Rimskokatoliška cerkev sta bila s špansko kolonizacijo, ki se je začela v 15. stoletju, prinesena v Ameriko in špansko Vzhodno Indijo (Federativne države Mikronezije, Guam, Marianske otoke, Palau in Filipine). Skupaj s portugalskim cesarstvom je špansko cesarstvo z odprtjem velikih čezoceanskih trgovskih poti postavilo temelje globalizirane trgovine in kulture. Indijski zakoni so stoletja urejali družbeno, politično in gospodarsko življenje v obeh Amerikah, da bi zaščitili avtohtone prebivalce obeh Amerik, kar je sprožilo proces mešanja, ki ga drugi "tako imenovani" imperiji niso nikoli dosegli. mešanje med Španci, ameriškimi domorodci in črnci je danes mogoče videti v večini držav, ki so postale del te univerzalne katoliške španske monarhije, imenovane tudi španski imperij.
Španska monarhija ali špansko cesarstvo nista nikoli ustanovila "kolonij", temveč namestništva ali čezmorske province.
Špansko cesarstvo je na zahodni polobli pustilo veliko kulturno, urbanistično in arhitekturno dediščino. V času španske vladavine je bilo v obeh Amerikah ustanovljenih na stotine mest. Materialna dediščina vključuje univerze, utrdbe, mesta, katedrale, šole, bolnišnice, misijone, vladne stavbe in kolonialne rezidence, od katerih jih veliko stoji še danes. Številne današnje ceste, kanali, pristanišča ali mostovi stojijo tam, kjer so jih pred stoletji zgradili španski inženirji. Najstarejše univerze v Ameriki so ustanovili španski učenjaki in katoliški misijonarji. Španski imperij je zapustil tudi obsežno kulturno in jezikovno dediščino. Španščina je danes z več kot 470 milijoni govorcev drugi najbolj razširjen materni jezik na svetu, kar je posledica uvajanja kastiljsko-kastiljskega jezika, "kastelanščine", z Iberskega polotoka v Špansko Ameriko, ki so ga pozneje razširile vlade nasledstvenih neodvisnih republik. Druga kulturna dediščina španskega imperija v tujini je katoliška cerkev, ki ostaja glavna religija v španski Ameriki. Kulturna dediščina je prisotna tudi v glasbi, arhitekturi, kulinariki in modi večine španske Amerike.
Španski jezik (drugi najbolj razširjeni jezik na svetu) in rimskokatoliško vero je v Ameriko, dele Afrike in španske Vzhodne Indije prinesla španska kolonizacija, ki se je začela v 15. stoletju. Prav tako je imela ključno vlogo pri ohranjanju katoliške cerkve kot vodilne krščanske veroizpovedi v Evropi, ko je bila ta pod velikim pritiskom.
Dolgo kolonialno obdobje v Španski Ameriki je povzročilo mešanje nekaterih ljudstev. Večina Latinoameričanov v Ameriki ima mešano evropsko in domorodno poreklo. Nekateri imajo tudi afriške prednike.
Špansko cesarstvo je skupaj s portugalskim cesarstvom z odprtjem velikih čezoceanskih trgovskih poti postavilo temelje za resnično svetovno trgovino. Španski dolar je postal prva svetovna valuta.
Ena od značilnosti te trgovine je bila izmenjava številnih udomačenih rastlin in živali med Starim in Novim svetom ter obratno. V Ameriko so bili pripeljani pšenica, ječmen, jabolka, govedo, ovce, prašiči, konji, osli in številni drugi. Stari svet je iz Amerike prejel koruzo, krompir, čili papriko, paradižnik, tobak, fižol, buče, kakav (čokolado), vanilijo, avokado, ananas, žvečilni gumi, gumo, arašide, indijske oreščke, brazilske oreščke, pekan, borovnice, jagode, kvinojo, amarant, chia in agave. Rezultat teh izmenjav, splošno znanih kot kolumbijska izmenjava, je bil znatno izboljšanje kmetijskega potenciala ne le v Ameriki, temveč tudi v Evropi in Aziji.
Sorodne strani
- Zgodovina Španije
- Nova Španija
- Španska kolonizacija Amerike
- Črna legenda
Vprašanja in odgovori
V: Kako je znano špansko cesarstvo?
O: Špansko cesarstvo je znano tudi kot španska monarhija ali katoliška monarhija.
V: Kako je Španija postala svetovni imperij?
O: Po rekonkvisti je Španija postala eden prvih globalnih imperijev v svetovni zgodovini, saj je vodila evropsko raziskovanje Novega sveta in zgradila velika viceroyalstva v Ameriki.
V: Katere vrste trgovskih poti je ustvarila Španija?
O: Španija je ustvarila medcelinske trgovske poti čez Atlantski in Tihi ocean, kjer je trgovala z blagom med Španijo in svojimi podkraljevinami v Ameriki ter med azijsko-pacifiškimi državami in Mehiko prek svoje zakladne flote in manilskih galej.
V: Koga so španski konkvistadorji osvajali?
O: Španski konkvistadorji so osvajali različna domorodna ameriška plemena, kot so Azteki, Inki in Maji. Zavzeli so velika ozemlja v Severni in Južni Ameriki, Aziji, Afriki in Oceaniji.
V: Kako je Španija pridobila nadzor nad številnimi ozemlji v Evropi?
O: S kraljevimi porokami z drugimi evropskimi silami je Španija pridobila nadzor nad številnimi ozemlji v Evropi.
V: Kaj je predstavljalo glavni del moči španskega imperija?
O: Špansko cesarstvo je bilo v tem obdobju močno predvsem zaradi svoje izkušene mornarice. Poleg tega je bila njena pehota, znana kot Tercios, poldrugo stoletje nepremagljiva.
V: Kdaj je Španija doživela kulturno zlato dobo? O: V 16. in 17. stoletju, ko so bili pisatelji, kot je Cervantes (avtor Don Kihota), vidne osebnosti na različnih področjih, kot so literatura arhitektura teologija filozofija itd., je Španija doživela tako imenovano kulturno zlato dobo.
Iskati