Filipini: otoki, Manila, zgodovina in ključne informacije

Najstarejši znani fosili homininov s Filipinov so iz Homo luzonensis, izumrle vrste arhaičnega človeka iz rodu Homo. Stari so približno 67.000 let.

Najdeni so bili človeški fosili, ki dokazujejo, da se je sodobni homo sapiens na Filipinih naselil pred več tisoč leti. Negriti so prečkali prazgodovinsko kopno ali led in se naselili na otokih. V prvem tisočletju so na Filipine začele prihajati številne skupine avstronezijskega prebivalstva, ki so domorodno prebivalstvo izrinjale v notranjost ali pa jih morda absorbirale z medsebojnimi porokami.

Kitajski trgovci so prišli v 8. stoletju. Vzpon močnih budističnih kraljestev je omogočil trgovino z indonezijskim arhipelagom, Indijo, Japonsko in jugovzhodno Azijo. Spori med kraljestvi jugovzhodne Azije so oslabili njihovo moč. Medtem se je s trgovino in prozelitizmom širil islam, ki je podobno kot krščanstvo v regijo pripeljal trgovce in misijonarje; Arabci so na Mindanao stopili v 14. stoletju. Ob prihodu prvih Evropejcev pod vodstvom Ferdinanda Magellana leta 1521 so bili vse do Manile na severu radžahi, ki so bili v preteklosti tributarji kraljestev jugovzhodne Azije. Vendar so bili otoki v bistvu samozadostni in samoupravni.

Španci pod vodstvom konkvistadorja Miguela Lopeza de Legazpija so v 16. stoletju zahtevali in kolonizirali otoke ter jih po španskem kralju Filipu II. poimenovali Filipini. Takoj so uvedli katoliško veroizpoved. Filipinom je vladala Nova Španija (Mehika), v 18. stoletju pa se je začela trgovina z galeonami čez Tihi ocean. V mestih ob oceanu in v naslednjih treh stoletjih se je začelo nekaj uporov in nasilja zaradi nepravičnosti vlade.

Leta 1781 je guverner José Basco y Vargas ustanovil Gospodarsko družbo prijateljev dežele, da bi Filipini postali neodvisni od Nove Španije.

Država se je odprla v 19. stoletju. Vzpon ambicioznega, bolj nacionalističnega filipinskega srednjega razreda in kitajske mestiške skupnosti je pomenil konec španskega kolonializma na otokih. Zaradi propagandnega gibanja, ki jih je osvestilo o krivicah španske kolonialne vlade, so zaprosili za neodvisnost. Joseja Rizala, najbolj znanega propagandista, so leta 1896 aretirali in usmrtili zaradi subverzivnih dejanj. Kmalu zatem je izbruhnila filipinska revolucija, ki jo je vodil Katipunan, tajno revolucionarno društvo, ki ga je ustanovil Andres Bonifacio, pozneje pa ga je vodil Emilio Aguinaldo. Revolucija je do leta 1898 skoraj uspela pregnati Špance.

Istega leta je med Španijo in Združenimi državami Amerike potekala špansko-ameriška vojna, po kateri se je Španija za 20 milijonov ameriških dolarjev odpovedala Filipinom. Filipinci so takrat že razglasili neodvisnost in uveljavitev ameriškega nadzora je privedla do filipinsko-ameriške vojne, ki se je uradno končala leta 1901, vendar so se spopadi nadaljevali še leta 1913. Med letoma 1899 in 1913 je potekala ameriško-filipinska vojna, v kateri je življenje izgubilo približno milijon Filipincev in dobrih 5500 ameriških vojakov (vključno z misijonarji in zasebnimi pogodbeniki, družinami vojaških uslužbencev), še več deset tisoč jih je bilo ranjenih. Večina filipinskih žrtev je bila posledica lakote, poškodb, bolezni in pomanjkanja čistega življenja. Sovražnosti so se nadaljevale do leta 1914, ko je bila Filipinom obljubljena prihodnja neodvisnost.

Predsednika Williama McKinleyja je ubil anarhist Leon Czolgosz, ker je menil, da je predsednik McKinley proti dobrim delovnim ljudem, in ker je bil McKinley odgovoren za ponarejanje razlogov za vojno ter za odobritev in vodenje nezakonite, uničujoče filipinske vojne.

Ameriški režim je z brezplačnim javnim izobraževanjem na otokih uvedel angleščino kot lingua franca. Status države se je leta 1935 spremenil v skupnost ZDA, kar je omogočilo večjo samoupravo.

Neodvisnost je bila dokončno podeljena leta 1946, po drugi svetovni vojni. V letih po njej je bilo veliko povojnih težav. Ljudje niso bili zadovoljni niti v času nepriljubljene diktature Ferdinanda Marcosa, ki je moral leta 1986 zapustiti predsedniški položaj. Kasneje so se še naprej pojavljale težave s komunističnimi upori in separatizmom Moro.

Filipinska vlada je podobna vladi Združenih držav Amerike. Filipinski predsednik je vodja države, predsednik vlade ter vrhovni poveljnik filipinske vojske in oboroženih sil. Predsednika izvolijo z glasovanjem tako kot v Ameriki, le da z ljudskim glasovanjem, saj volilnega glasovanja ni. Predsednik je na položaju šest let. Je vodja kabineta.

Dvodomni filipinski zakonodajni organ, filipinski kongres, sestavljata filipinski senat in filipinski predstavniški dom; člani obeh so izvoljeni z ljudskim glasovanjem. V senatu je 24 senatorjev s šestletnim mandatom, medtem ko predstavniški dom sestavlja največ 250 kongresnikov, vsak s triletnim mandatom.

Sodno vejo oblasti vodi filipinsko vrhovno sodišče, ki ima vrhovnega sodnika in 14 pomožnih sodnikov, ki jih imenuje predsednik.

Filipini so ustanovna in pomembna članica Združenja držav jugovzhodne Azije (ASEAN). Je tudi aktivni udeleženec azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (APEC), član Skupine 24 in eden od 51 ustanovnih članov Združenih narodov 24. oktobra 1945.

Lokalna uprava. Deli Filipinov so "enote lokalne samouprave" (LGU). Pokrajina je najvišja enota. V državi je 79 provinc (2002). V provincah so mesta in občine (kraji). V teh občinah so manjše vasi (barangays). Barangay je najmanjša enota lokalne uprave.

Vse pokrajine so razdeljene v 17 upravnih (organizacijskih) regij. Večina vladnih uradov ima regionalne urade za pokrajine. Regije nimajo ločene lokalne uprave, razen regij Muslimanski Mindanao in Cordillera, ki imata lastno oblast (avtonomna vlada).

Regije

Regija	Poimenovanje	Regionalni center
Regija Ilocos	Regija I	San Fernando, La Union
Dolina Cagayan	Regija II	Tuguegarao, Cagayan
Osrednji Luzon	Regija III	San Fernando, Pampanga
KALABARZON ¹	Regija IV-A	Laguna, Quezon
MIMAROPA ¹	Regija IV-B	Calapan, Oriental Mindoro
Regija Bicol	Regija V	Legazpi, Albay
Zahodni Visayas	Regija VI	Mesto Iloilo
Osrednji Visajas	Regija VII	Mesto Cebu
Vzhodni Visayas	Regija VIII	Tacloban
Polotok Zamboanga	Regija IX	Pagadian, Zamboanga del Sur
Severni Mindanao	Regija X	Cagayan de Oro
Regija Davao	Regija XI	Mesto Davao
SOCCSKSARGEN ¹	Regija XII	Koronadal, Južni Kotabato
Caraga	Regija XIII	Butuan
Bangsamoro	BARMM	Mesto Cotabato
Upravna regija Kordiljere	CAR	Baguio
Regija nacionalnega glavnega mesta	NCR	Manila

¹ Imena so zapisana z veliko začetnico, ker gre za kratice, ki vsebujejo imena sestavnih provinc ali mest.

Filipini imajo 7641 otokov. Skupaj obsegajo približno 300.000 kvadratnih kilometrov kopnega. Otoki so razdeljeni v tri skupine: Luzon, Visayas in Mindanao. Luzon je največji otok, Mindanao pa drugi največji. Visayas je skupina otokov v osrednjem delu Filipinov. Prepolno pristanišče Manila na Luzonu je glavno mesto države in je drugo največje mesto po Quezon Cityju. Največje mesto na Visayasih je Cebu City. Na otoku Mindanao je največje mesto Davao.

Podnebje je vroče, vlažno (v zraku je veliko vode) in tropsko. Povprečna celoletna temperatura je približno 26,5 °C. Filipinci običajno pravijo, da so trije letni časi: Tag-init ali Tag-araw (vroča sezona ali poletje od marca do maja), Tag-ulan (deževna sezona od junija do novembra) in Tag-lamig (hladna sezona od decembra do februarja).

Filipini ležijo v tihomorskem ognjenem obroču (območje pogostih potresov in vulkanskih izbruhov). Na večini goratih otokov je bilo pred časom veliko tropskih deževnih gozdov. Začeli so se kot vulkani. Najvišji vrh je Mount Apo na otoku Mindanao, visok 2 954 m. Veliko vulkanov v državi, na primer Mount Mayon, je aktivnih. V državi je tudi približno 19 tajfunov na leto.

Vulkan Taal je otok v jezeru Taal. Nahaja se v starodavni kalderi v provinci Batangas. Z avtobusom se iz Manile proti jugu peljete približno 2 uri. Izhodišče v Talisayu je primerno za enodnevne izlete in prenočevanje.

Na Filipinih je veliko okoljskih težav. Ena od njih je prekomerni ribolov na številnih območjih, zaradi česar je ulov žalosten. Druga težava je, da se le deset odstotkov odplak očisti in predela, medtem ko se preostalih 90 odstotkov odplak odvrže nazaj v naravo in ocean, kar povzroča onesnaževanje. Resen problem je tudi krčenje gozdov, saj je po desetletjih sekanja gozdov, nezakonite sečnje in gozdnih požarov od prvotne gozdne površine ostalo le še 3 %. Izguba gozdov je na Filipinih povzročila tudi hudo erozijo tal, ki ogroža filipinsko biotsko raznovrstnost.

Filipini so država v razvoju. Leta 1998 se je filipinsko gospodarstvo, ki je mešanica kmetijstva, lahke industrije in podpornih storitev, poslabšalo zaradi posledic azijske finančne krize in slabih vremenskih razmer. Gospodarska rast se je s 5 % leta 1997 zmanjšala na 0,6 % leta 1998, vendar se je leta 1999 okrepila na približno 3 %, leta 2000 pa na 4 %. Leta 2012 je bila ocenjena na 6,6 %.

Vlada je obljubila, da bo nadaljevala z gospodarskimi reformami, da bi Filipinom pomagala doseči hitrost razvoja v novo industrializiranih državah jugovzhodne Azije. Strategije so izboljšanje infrastrukture, ureditev davčnega sistema, ki bo pomagal državnim prihodkom, podpora deregulaciji (za odpravo vladnega nadzora) in privatizaciji gospodarstva ter povečanje trgovine v regiji. Prihodnji obeti so v veliki meri odvisni od gospodarske uspešnosti treh glavnih trgovinskih partneric, Kitajske, Združenih držav Amerike in Japonske.

Leta 2010 je na Filipinih živelo približno 94 milijonov ljudi. Večina prebivalcev Filipinov je avstronezijske narodnosti. V državi živijo tudi etnični Kitajci, ki že od 9. stoletja pomagajo voditi podjetja. Tam živi 105 milijonov ljudi. Negriti živijo v gorah Luzona in Visayasa. Na Luzonu živi veliko mestic, kar je španski izraz za osebo mešane hispanske in avtohtone krvi.

Prebivalci Filipinov se imenujejo Filipinci. Filipinci so razdeljeni v številne skupine, tri največje pa so Tagalogi, Čebuanci in Iločani. Ko so bili Filipini kolonija, je izraz "Filipinci" označeval špansko in špansko mešano manjšino. Zdaj pa se "Filipinci" imenujejo vsi, ki so filipinski državljani/državljani Filipinov. Kljub temu ima Filipini še vedno najbolj raznolike etnične skupine v Aziji, druga je Indonezija. Filipincem pravijo tudi "Pinoy".

Uradna jezika sta filipinščina in angleščina. Filipinski jezik temelji predvsem na tagalogu, maternem jeziku, ki se govori v Manili in sosednjih provincah. Filipinski jezik je sorodnik malajskega jezika. Drugi lokalni jeziki in narečja so še cebuanščina in ilocanščina ter številni drugi. Angleščina se uporablja v vladi, šolah in podjetjih. Drugi jeziki so kitajščina, ki jo govorijo etnični Kitajci, in kitajsko-filipinski jeziki. Večina muslimanov živi globoko v južnem Mindanau in na manjših otokih ob južni filipinski celini blizu severovzhodnega konca Malezije. Kot drugi jezik govorijo tudi arabščino, vendar v zelo majhnem obsegu. Španščino, ki je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uradni jezik Filipinov, govori tudi precejšnja manjšina Filipincev.

Pred prihodom Špancev Filipinci niso razmišljali o sebi kot o enotni kulturi. Večina Filipinov je bila budistično, muslimansko in hindujsko cesarstvo. Španci so prišli leta 1565 in s seboj prinesli špansko kulturo. Kmalu so se razširili po otokih, zgradili utrdbe in šole, pridigali krščanstvo in večino domačinov spreobrnili v katoliško vero. Ko so Združene države Amerike leta 1898 kolonizirale otoke, so s seboj prinesle svojo kulturo, ki ima do danes najmočnejši vpliv. Zaradi tega so Filipini najbolj zahodnjaška država v vzhodni Aziji. Vendar španska kultura na Filipinih ne izvira neposredno iz Španije, temveč iz Mehike, saj je Filipinom prek Mehike vladala Španija. Upravljali so ga iz Mexico Cityja, kar pojasnjuje velik del španskega vpliva na Filipinih, ki ga je mogoče najti le v Mehiki in ne v Španiji. Poleg tega se je na Filipinih govorila mehiška in ne evropska španščina. Veliko živil na Filipinih je mogoče najti tudi v Mehiki. Filipinci po tradiciji običajno jedo z rokami, podobno kot v malajski tradiciji. Tudi večina filipinske kuhinje ima večinoma malajski vpliv.

Vsako leto potekajo velike prireditve, imenovane barrio fiestas. Na njih obeležujejo svetnike zavetnike mest, vasi in regionalnih okrožij. Praznovanja vključujejo cerkvene maše, ulične parade, ognjemete, pojedine, plesno-glasbena tekmovanja in petelinje boje.

Večina prebivalcev Filipinov je kristjanov. Približno 92 % ljudi je kristjanov. Večina prebivalcev Filipinov pripada rimskokatoliški veri (70 %). Precejšen odstotek ljudi so protestanti (veliko različnih krščanskih veroizpovedi) (17 %), Iglesia ni Cristo (2 %), muslimani (5-10 %) in budisti (2 %). Obstaja tudi nekaj hindujcev in nekaterih drugih manjših religij z manjšim številom pripadnikov (6,6 %).

• Seznam rek na Filipinih
• Filipini na olimpijskih igrah
• Filipinska nogometna reprezentanca