Filipinska skupnost (Commonwealth 1935–1946): zgodovina in pomen

Filipinska skupnost je bila znana tudi pod imenom Filipinska skupnost ali preprosto Skupnost. Imela je uradni imeni v Malasariling Pamahalan ng Pilipinas (pɪlɪˈpinɐs) in Mancomunidad Filipina (fɪlɪˈpinɐ). Ustava iz leta 1935 določa Filipine kot kratko obliko imena države, Filipinski otoki pa se uporabljajo le za sklicevanje na status in institucije pred letom 1935. V prejšnji ureditvi, ki je bila najbolj uradno znana kot ozemlje Filipinskih otokov, sta imela oba izraza uradni status.

Filipinska skupnost je imela lastno ustavo, ki je veljala do leta 1973, in je bila samoupravna, čeprav so bile za zunanjo politiko in vojaške zadeve odgovorne Združene države Amerike, določeno zakonodajo pa je moral odobriti ameriški predsednik.

Imela je zelo močnega predsednika, enotno narodno skupščino in vrhovno sodišče, ki so ga v celoti sestavljali Filipinci, ter izvoljenega stalnega komisarja v predstavniškem domu Združenih držav Amerike (tako kot danes v Portoriku). V vladi sta bila prisotna tudi ameriški visoki komisar in ameriški vojaški svetovalec, filipinsko vojsko pa je vodil feldmaršal.

V letih 1939-40 je bil po spremembi ustave namesto narodne skupščine ponovno vzpostavljen zgornji in spodnji kongres, sestavljen iz filipinskega senata in predstavniškega doma.

Začetek

Pred letom 1935 je ameriško ozemeljsko upravo ali otoško vlado vodil generalni guverner, ki ga je imenoval predsednik ZDA.Decembra 1932 je ameriški kongres sprejel Hare-Hawes-Cutting Act (First Philippine Independence Act), s katerim je Filipincem zagotovil neodvisnost. Določbe zakona so vključevale rezervacijo več vojaških in pomorskih oporišč za ZDA ter uvedbo tarif in kvot za filipinski izvoz. Predsednik Herbert Hoover je nanj vložil veto, vendar je ameriški kongres leta 1933 njegov veto odpravil in zakon sprejel. Vendar je zakonu nasprotoval takratni filipinski predsednik Manuel L. Quezon, zavrnil pa ga je tudi filipinski senat.

To je privedlo do oblikovanja in sprejetja novega zakona, znanega kot Tydings-McDuffie Act ali Philippine Independence Act, ki je omogočil ustanovitev Filipinske skupnosti z desetletnim obdobjem mirnega prehoda v popolno neodvisnost. Skupnost je bila uradno ustanovljena 15. novembra 1935.

30. julija 1934 je bila v Manili sklicana ustavna konvencija. Konvencija je 8. februarja 1935 sprejela Ustavo Republike Filipini iz leta 1935 s 177 glasovi proti 1. Ustavo je 23. marca 1935 potrdil predsednik Franklin D. Roosevelt, 14. maja 1935 pa je bila ratificirana z ljudskim glasovanjem.

Oktobra 1935 so na Filipinih potekale predsedniške volitve. Med kandidati so bili nekdanji predsednik Emilio Aguinaldo, vodja Filipinske neodvisne cerkve Gregorio Aglipay in drugi. Za zmagovalca sta bila razglašena Manuel L. Quezon in Sergio Osmeña iz Nacionalistične stranke, ki sta dobila mesto predsednika oziroma podpredsednika.

Vlada Commonwealtha je bila odprta 15. novembra 1935 zjutraj na slovesnosti na stopnicah stare kongresne stavbe v Manili. Dogodka se je udeležila množica približno 300.000 ljudi.

Pred drugo svetovno vojno

Nova vlada je začela izvajati ambiciozno politiko izgradnje države, da bi se pripravila na gospodarsko in politično neodvisnost. Te so vključevale nacionalno obrambo (na primer Zakon o nacionalni obrambi iz leta 1935, ki je organiziral naborništvo za služenje vojaškega roka v državi), večji nadzor nad gospodarstvom, izpopolnitev demokratičnih institucij, reforme na področju izobraževanja, izboljšanje prometa, spodbujanje lokalnega kapitala, industrializacijo in kolonizacijo otoka Mindanao.

Vendar pa so se negotovosti, zlasti glede diplomatskih in vojaških razmer v jugovzhodni Aziji, stopnje zavezanosti ZDA prihodnji Republiki Filipini in gospodarstva zaradi velike gospodarske krize, izkazale za velike težave. Razmere so se dodatno zapletle zaradi agrarnih nemirov in boja za oblast med Osmeño in Quezonom, zlasti po tem, ko je bilo Quezonu po enem šestletnem mandatu dovoljeno, da je ponovno izvoljen.

Ustrezna ocena uspešnosti ali neuspešnosti politik je zaradi japonske invazije in okupacije med drugo svetovno vojno težavna.

Druga svetovna vojna

Japonska je 8. decembra 1941 nepričakovano napadla Filipine. Vlada Filipinske skupnosti je filipinsko vojsko vključila v sile ameriške vojske na Daljnem vzhodu, ki so se uprle japonski okupaciji. Manila je bila razglašena za odprto mesto, da bi preprečili njeno uničenje, Japonci pa so jo zasedli 2. januarja 1942. Medtem so se na polotoku Bataan, Corregidorju in Leyteju nadaljevali boji proti Japoncem, dokler se maja 1942 niso dokončno predale ameriško-filipinske sile.

Quezona in Osmeño so vojaki iz Manile pospremili na Corregidor, pozneje pa sta odšla v Avstralijo in nato v ZDA, kjer sta ustanovila vlado v izgnanstvu, ki je sodelovala v pacifiškem vojnem svetu in v deklaraciji Združenih narodov. Med izgnanstvom je Quezon zbolel za tuberkulozo, za katero je pozneje umrl. Na mestu predsednika ga je zamenjal Osmeña.

Medtem je japonska vojska na Filipinih organizirala novo vlado, znano kot Druga filipinska republika, ki jo je vodil predsednik José P. Laurel. Ta vlada se je izkazala za zelo nepriljubljeno.

Na Filipinih se je nadaljeval odpor proti japonski okupaciji. Med njimi je bila tudi Hukbalahap ("Ljudska vojska proti Japoncem"), ki je štela 30 000 oboroženih ljudi in je nadzorovala večji del osrednjega Luzona. Ostanki filipinske vojske so se proti Japoncem borili tudi s partizanskim bojem, ki je bil uspešen, saj so bile osvobojene vse razen 12 od 48 provinc.

Ameriška vojska generala Douglasa MacArthurja se je 20. oktobra 1944 izkrcala na otoku Leyte in vsi so jo pozdravili kot osvoboditelja, skupaj z enotami filipinskega Commonwealtha, ko so kmalu sledile druge amfibijske desante. Boji so se nadaljevali v odročnih kotičkih Filipinov vse do japonske kapitulacije avgusta 1945, ki je bila podpisana 2. septembra v Tokijskem zalivu. Po ocenah je bilo filipinskih žrtev milijon, Manila pa je bila močno poškodovana, ko nekatere japonske sile niso hotele zapustiti mesta (v nasprotju z ukazi japonskega vrhovnega poveljstva).

Po vojni na Filipinih je bila obnovljena filipinska skupnost in začelo se je enoletno prehodno obdobje priprav na neodvisnost. Aprila 1946 so sledile volitve, na katerih je Manuel Roxas postal prvi predsednik neodvisne Republike Filipini, Elpidio Quirino pa podpredsednik. Kljub dolgoletni japonski okupaciji so Filipini 4. julija 1946 postali neodvisni točno tako, kot je bilo načrtovano pred desetletjem.

Neodvisnost

Skupnost se je končala, ko so ZDA 4. julija 1946 v skladu z načrtom priznale filipinsko neodvisnost. Vendar je gospodarstvo ostalo odvisno od ZDA, in sicer zaradi Zakona o trgovini z zvonovi, znanega tudi kot filipinski trgovinski zakon, ki je bil predpogoj za prejem sredstev za vojno obnovo od ZDA.

Vstaje in agrarna reforma

V tistem času so se kmetje najemniki pogosto pritoževali zaradi dolgov, ki so nastali zaradi sistema delitve, pa tudi zaradi dramatičnega povečanja števila prebivalcev, ki je povečalo gospodarski pritisk na družine kmetov najemnikov. Zato je Commonwealth začel izvajati program agrarne reforme. Vendar so uspeh programa ovirali nenehni spopadi med najemniki in lastniki zemljišč.

Primer teh spopadov je spopad, ki ga je sprožil Benigno Ramos s svojim gibanjem Sakdalista, ki se je zavzemalo za znižanje davkov, zemljiške reforme, razdelitev velikih posestev ali haciend in prekinitev ameriških vezi. Vstaja, ki se je zgodila v osrednjem Luzonu maja 1935, je zahtevala približno sto življenj.

Državni jezik

Zaradi raznolikosti filipinskih jezikov je bil leta 1935 v filipinski ustavi zapisan program za "razvoj in sprejetje skupnega nacionalnega jezika na podlagi obstoječih domačih narečij". Skupnost je ustanovila Surian ng Wikang Pambansa (Inštitut za nacionalni jezik), ki so ga sestavljali Quezon in šest drugih članov iz različnih etničnih skupin. Potekal je posvet, na katerem je bil za osnovo "nacionalnega jezika", ki naj bi se imenoval "filipinski", izbran tagalog (zaradi njegove obsežne literarne tradicije).

Leta 1940 je Commonwealth odobril pripravo slovarja in slovnice za ta jezik. Istega leta je bil sprejet zakon 570 Commonwealtha, ki je omogočil, da je pilipinski jezik po osamosvojitvi postal uradni jezik.

Gospodarstvo Skupnosti je večinoma temeljilo na kmetovanju, saj je bilo kmetijsko. Kmetje so gojili abako, kokosove orehe in kokosovo olje, sladkor in lesno drevje. Drugi prihodki iz tujine so izvirali iz denarja, porabljenega v ameriških vojaških, mornariških in letalskih oporiščih na Filipinih, kot sta mornariško oporišče v zalivu Subic in letalsko oporišče Clark. Gospodarstvo je bilo dobro, dokler druga svetovna vojna ni ustavila rasti.

Leta 1941 je bilo na Filipinih po ocenah 17.000.000 prebivalcev, v Manili pa 684.000. Število Kitajcev se je povečalo na 117 000. Na Filipinih je živelo tudi 30.000 Japoncev, od tega 20.000 v mestu Davao, in 9.000 Američanov in Mehičanov. Angleščino je govorilo 27 % prebivalstva. Španščino je govorilo le 3 % prebivalcev.

V nadaljevanju je navedeno ocenjeno število govorcev prevladujočih jezikov:

• cebuanščina: 4.620.685
• Tagalščina: 3,068,565
• Ilocano: 2.353.518
• Hiligaynon: 1.951.005
• Waray-Waray: 920,009
• Kapampanganščina: 621,455
• Pangasinan: 573.752

Barve označujejo politično stranko ali strankarske skupine posameznega predsednika na dan volitev.

¹ Umrl za tuberkulozo v Saranac Lakeu v New Yorku.
² Konec vlade Commonwealtha, začetek neodvisne republike.