Ameriška revolucionarna vojna (1775–1783): pot do neodvisnosti ZDA

Vojna se je začela po dolgoletnih težavah med britanskim imperijem in kolonisti Severne Amerike po francosko-indijanski vojni (sedemletni vojni). Ljudje v trinajstih kolonijah niso marali številnih ukrepov britanske vlade, kot so bili na primer Zakoni o nedopustnosti (Intolerable Acts). Britanska vlada je dolga leta odločala, katere države lahko trgujejo s kolonijami, namesto da bi kolonije o tem odločale same. Številni kolonisti so si želeli svobodne trgovine.

Leta 1765 je britanski parlament potreboval denar za poplačilo dolga za francosko in indijansko vojno. Sprejel je zakon, imenovan Zakon o znamkah. Ta zakon je določal, da morajo kolonisti za pravne dokumente, časopise in celo igralne karte kupovati znamke, kot so to počeli drugi Britanci. Denar od znamk je šel kralju. Kolonije tega zakona niso upoštevale. Kolonije so zavračale, da bi naredile, kar je želel kralj. Zaradi bostonske čajanke in bostonskega pokola so bili ljudje še bolj jezni zaradi razmer. Britanci so poslali več vojakov (kolonisti so jih imenovali rdeči plašči, da bi jih užalili), da bi ohranili nadzor nad kolonijami, in včasih so se morali boriti. Leta 1774 so Britanci sprejeli Zakon o nedopustnih dejanjih, da bi kaznovali koloniste v Bostonu zaradi bostonske čajanke.

Vsi kolonisti niso želeli zapustiti britanskega imperija. Lojalisti ali torijci so ostali zvesti Veliki Britaniji. Svojih stališč niso nameravali spremeniti. Patrioti ali whigi so si želeli neodvisnosti. Pred revolucionarno vojno je bila večina ljudi v Ameriki lojalistov, po njej pa je bila večina ljudi patriotov.

Številni kolonisti so pisali pisma, v katerih so izražali svoja čustva. Thomas Paine je napisal Common Sense, znameniti pamflet o neodvisnosti od Velike Britanije. Tudi drugi kolonialni voditelji, kot so Benjamin Franklin, John Adams in Thomas Jefferson, so si želeli neodvisnosti.

Prvi bitki ameriške revolucionarne vojne sta bili Lexington in Concord. Ena od prvih večjih bitk je bila bitka pri Bunker Hillu leta 1775. Po njej so Britanci nadzorovali Boston. V tem času je drugi kontinentalni kongres kralju Juriju III. poslal peticijo z oljčno vejico (ki jo je zavrnil) in imenoval Georgea Washingtona za vodjo vojske. V začetku leta 1776 je Washingtonova vojska pregnala Britance iz Bostona.

Nekaj mesecev pozneje so se celinska vojska in britanske enote pod poveljstvom Williama Howa spopadle v kampanji v New Yorku in New Jerseyju. Med bitkami v New Yorku so Britanci začeli uporabljati hessijske vojake, ki so prihajali iz Nemčije. Čeprav so kolonisti izgubili New York (Britanci so ga obdržali do konca vojne), je Washingtonu uspelo obdržati večino svoje vojske. Med božičem 1776-77 je Washington prečkal reko Delaware in premagal Hessijce pri Trentonu ter Britance pri Princetonu.

Leta 1777 so Britanci napadli Filadelfijo, takratno ameriško prestolnico. Nad Philadelphio sta se odvijali dve bitki: Brandywine in Germantown. Tudi tokrat so Američani izgubili večje mesto, vendar je Washingtonu uspelo obdržati večino svoje vojske. V tem času se je ameriški vojski pridružil Francoz Lafayette. Leta 1778 so Britanci zapustili Filadelfijo. Med letoma 1778 in 1781 je bila večina bitk med Washingtonom in Britanci neprepričljivih (niso imele večjih vojaških učinkov).

Ena najpomembnejših bitk je bila bitka pri Saratogi leta 1777. Ameriški vojaki pod vodstvom Horatia Gatesa so prisilili Britance pod vodstvom Johna Burgoyna, da so se predali. Zaradi tega sta se vojni na strani Američanov pridružili Francija in Španija. Ti močni državi sta se z Britanci borili po vsem svetu. Med letoma 1778 in 1780 so potekali spopadi na zahodu.

Ameriški trgovski ladijski prevoznik John Paul Jones je prav tako zmagal v več pomorskih bitkah nad Britanci, vendar je večino spopadov na morju vodila francoska mornarica. Američani so večkrat poskušali zavzeti Kanado.

Leta 1779 so se glavni boji preselili v Georgio in Južno Karolino. Ko so se spopadi razširili na sever, je uporniško kampanjo vodil general Nathanael Greene. Zaradi njega je veliko ljudi na jugu postalo patrioti in ne lojalisti, zato je zmagal v več bitkah proti Britancem.

Leta 1781 sta Washington in francoski general Jean Rochambeau vodila ofenzivo proti britanski vojski v Yorktownu v Virginiji. To se je imenovalo bitka pri Yorktownu. Ko so njihovi vojaki izgubili to bitko, so se Britanci predali.

Britanci so se še dve leti borili proti Francozom in Špancem ter zmagali v Indiji, Gibraltarju in drugod.

Ameriška revolucija se je končala leta 1783, ko je bila v Parizu v Franciji podpisana mirovna pogodba. V Pariški pogodbi je britanski kralj Jurij III. sprejel neodvisnost kolonij in priznal novoustanovljeno državo kot Združene države Amerike.

S pogodbo je bila novi državi dodeljena tudi vsa zemlja zahodno od Apalačev do reke Mississippi, ki je bila po trditvah Velike Britanije v njeni lasti. To ozemlje je sčasoma postalo del ZDA in je privedlo do ustanovitve 35 novih držav (nekatere od njih so se pozneje uprle kot del Konfederacijskih držav Amerike), ki danes sestavljajo sosednje Združene države Amerike. Številni lojalisti so pobegnili v Kanado.

Kot običajno za vojne 18. stoletja so podatki o žrtvah (ubitih/ranjenih/izgubljenih/ujetih) ameriške revolucije slabo znani. Za razliko od žrtev ameriške državljanske vojne, ki so bile objavljene v časopisih, so poročila o žrtvah revolucionarne vojne navedena v lokalnih mestnih zgodovinah; skupne žrtve revolucije so grobe ocene.