Bitka pri Bunker Hillu je bila bitka v ameriški vojni za neodvisnost, ki se je odvila 17. junija 1775. Dogodki so se pričeli in večinoma odvijali na Breedovem hribu (pogosto zamenjano z Bunker Hillom) med obleganjem Bostona na začetku ameriške revolucionarne vojne. Ime bitke izhaja iz bližnjega Bunker Hilla, ker je bil tudi ta hrib del prvotnih načrtov obeh strani; v številnih virih pa se dogodek še danes navaja kot "bitka na Breedovem hribu".
Ozadje
Marca 1775 so se kolonične sile začele organizirati in oblegati Boston, kjer so se zadrževale redne britanske enote. 13. junija 1775 so Američani izvedeli, da britanski generalni štab namerava poslati vojake, da zasedejo nezasedene hribe okoli mesta — položaji na polotoku Charlestown so bili strateško pomembni, ker so nadzirali vhod v Boston. V odgovor so približno 1.200 kolonialnih vojakov pod poveljstvom Williama Prescotta ponoči 16. junija tiho zasedli Breed's Hill in Bunker Hill, zgradili zemeljski redut na Breed's Hill in postavili lažje utrjene linije po večjem delu polotoka Charlestown.
Utrditev in priprave
Kolonialni obrambni položaji so bili grajeni hitro in skrivoma v noči na 17. junij. Redut na Breed's Hillu je bil kvadratne oblike z odprtino (parlour) in zemeljskim stopom; povezovalne linije so odrezale dostop čez polotok. Priprave so bile prisrčne: obrambne jarke in zemeljska dela so bila dovolj za upočasnitev napadača, vendar so branilci imeli omejene zaloge streliva, orožja in vojaške opreme.
Potek bitke
Ko so Britanci naslednji dan opazili nove položaje, so sprožili odločilen napad. Pod britanskim poveljstvom admirala/generala Thomas Gage (štab) so vodje kopenskih napadov vključevali generale kot sta William Howe in Henry Clinton, ki so vodili pehotne napade proti ameriškim položajem. Britanci so izvedli tri frontalne napade preko odprtega terena. Prva dva napada sta bila odbita z velikimi britanskimi izgubami — kolonialci, čeprav pogosto neizkušeni, so streljali z gostimi vrstami in učinkovito izkoriščali redut.
Ob tretjem napadu pa so branilci v redutu začeli primanjkovati streliva in morali zapustiti položaje. Britanci so tako ustrezno zavzeli Breed's Hill, kolonične sile pa so se v redni formaciji umaknile v Cambridge nad Bunker Hill, pri čemer so bile največje kolonične izgube zabeležene na Bunker Hillu.
Med bitko je padel tudi znan kolonični voditelj Dr. Joseph Warren, zdravnik in predsednik Massachusetts Provincial Congress, katerega smrt je kolonialce močno pretresla. Britanske izgube so vključevale tudi velik delež častnikov, kar je prizadelo britansko poveljstvo.
Izgube in ocene
Čeprav so britanske sile bitko dobile in zasedle položaje, so utrpeli hude izgube: približno 200–230 britanskih vojakov je bilo ubitih in več kot 800 ranjenih (viri se nekoliko razlikujejo glede natančnih številk). To je pomenilo, da je bila skoraj tretjina napadenih britanskih sil ranjena ali ubita. Kolonialne izgube so bile manjše v absolutnih številkah, vendar vseeno pomembne — več deset do nekaj sto ubitih in ranjenih (ocene se razlikujejo glede na vire).
Velja poudariti, da so zgodovinarji navajali različne številke, zato je natančno število žrtev predmet razprav; večina virov se strinja z oceno, da so britanske izgube bile visoke inda so bile za britansko vojsko boleče.
Posledice in pomen
Bitka je pogosto označena kot primer pirrske zmage — neposredna pridobitev (zavzetje Breed's Hilla/Bunker Hilla) je bila majhna in ni bistveno spremenila stanja obleganja Bostona, vendar je cena za dosego tega cilja bila visoka. Britanci so po bitki sicer še vedno nadzorovali mesto Boston, vendar so bili krajše in bolj previdni v nadaljnjih operacijah zavedajoč se, da so kolonialne sile sposobne za odločne in dobro organizirane obrambe.
Za kolonialce je bil izid kljub izgubi strateško pomemben: bitka je pokazala, da se relativno neizkušene kolonialne sile lahko uspešno uprejo enotam redne vojske v spopadu, kar je bistveno dvignilo moralo in spodbudilo zaupanje v možnost dolgoročne obrambe in nadaljnjega boja za neodvisnost. Pomembna posledica je bila tudi čustveni vpliv — smrt vodij, ranjeni in pogum branilcev so postal simbol odpora.
Taktične lekcije in legende
Bitka je izpostavila pomen trdnih utrdb, discipline obrambe in dovolj zalog streliva; hkrati je pokazala tudi ranljivost frontalnih napadov proti utrjenim položajem. Ena izmed najbolj znanih izjav povezanih z bitko — "Don't fire until you see the whites of their eyes" — je pogosto pripisana vodjem branilcev (npr. Williamu Prescottu ali Israelu Putnamu), vendar je pripis nejasen in predmet zgodovinskih razprav. Kljub temu fraza simbolizira disciplino, ki so jo kolonialci vzdrževali, ko so ohranjali nadzor porabe streliva in čakali na učinkovit strel.
Kasnejši potek obleganja Bostona
Po bitki so se obeh strani pregrupirale; Britanci so ostali v Bostonu, kolonialci pa so še naprej obkoljevali mesto z bazami v Cambridgeu in drugod. V naslednjih mesecih je bil boj manj odločen, dokler obsežnejše operacije (vključno z zasedbo Dorchester Heights in prisotnostjo kontinentalske vojske pod Georgeom Washingtonom) marca 1776 niso prisilile Britance, da se umaknejo iz Bostona.
Zaključek
Bitka pri Bunker Hillu (na Breed's Hillu) ostaja ena najbolj znanih in simboličnih bitk zgodnjih dni ameriške revolucije: britanska taktična zmaga z visokimi izgubami je dala kolonialcem pomemben moralni in politični zagon, opomnil pa je tudi Britance, da bo pregon upora zahteval visok davek. Ime bitke in zmedenost med Bunker Hillom in Breed's Hill sta ostala v zgodovinski zavesti, medtem ko so dogodki iz junija 1775 še naprej predmet študija in javnega zanimanja.
