Trinajst kolonij: britanske severnoameriške kolonije in pot do neodvisnosti

Trinajst kolonij so bile britanske severnoameriške kolonije na današnjem vzhodnem obrežju Združenih držav Amerike. Razlogov za ustanovitev kolonij je bilo več. Nekateri so menili, da bodo v Ameriki zaslužili veliko denarja z novim blagom, ki ga v Evropi ni bilo mogoče dobiti, na primer s tobakom. Drugi so odšli, da bi našli versko svobodo ali preprosto začeli na novo. Nekateri so želeli biti odgovorni in spremeniti stvari, ki jim v Angliji niso bile všeč. Prva kolonija je bila Virginija. Ustanovljena je bila leta 1607 v Jamestownu. Zadnja od trinajstih kolonij, ki je bila ustanovljena, je bila Georgia leta 1732.

Trinajst kolonij (od severa proti jugu):

1. New Hampshire
2. Massachusetts
3. Rhode Island
4. Kolonija Connecticut
5. New York
6. New Jersey
7. Pensilvanija
8. Delaware
9. Maryland
10. Virginijska kolonija
11. Severna Karolina
12. Južna Karolina
13. Georgia

Kolonije so pogosto razdeljene v tri regije. Severna skupina se je imenovala Nova Anglija in je vključevala New Hampshire, Massachusetts, Rhode Island in Connecticut. Srednje kolonije so bile štiri: New York, New Jersey, Pensilvanija in Delaware. Na jugu je bilo pet kolonij: Nova Anglija je imela majhne kmetije in se je osredotočala na ribolov, gozdarstvo (drevesa in les), ladijski promet in manjšo industrijo, da bi zaslužila denar. Na jugu so bile velike plantažne kmetije, na katerih so gojili tobak in pozneje bombaž. Na plantažah so najprej kmetovali hlapci (ljudje, ki so nekaj let delali v zameno za pot v Ameriko in zemljo), pozneje pa sužnji. Srednje kolonije so imele srednje velike kmetije. V teh kolonijah so živeli tudi pripadniki različnih kultur z različnimi prepričanji.

Vse tri regije so bile povezane z "atlantskim gospodarstvom". Kolonisti so gradili trgovska plovila, trgovci pa so trgovali s sužnji, kmetijskimi proizvodi, zlatom, ribami, lesom in industrijskim blagom med Ameriko, Zahodno Indijo, Evropo in Afriko.

Po francosko-indijski vojni je Velika Britanija uvedla nove davke in druge zakone, ki so razjezili nekatere prebivalce kolonij. To je privedlo do vojne med Veliko Britanijo in njenimi nekdanjimi kolonijami. Ta vojna se je imenovala ameriška revolucionarna vojna. Kolonije so 4. julija 1776 v Deklaraciji o neodvisnosti izjavile, da so neodvisne od Velike Britanije. Kolonije so postale znane kot Združene države Amerike.

Ustanovitev in razlogi za priseljevanje

Anglija in druge evropske sile so začele naseljevati obalo Severne Amerike zaradi gospodarskih priložnosti, verskih beguncev in strateških razlogov. Med znanimi naseljenci so bili Pilgrimi (prihodniki v Plymouthu, 1620) in puritani v Massachusettsu, kvakerji v Pensilvaniji ter različni evropski priseljenci v srednjih kolonijah. Nekatere kolonije so bile ustanovljene kot kronske (royal), druge kot proprietarne (v lasti posameznega guvernerja ali družine), nekatere pa so imele listinske (charter) pravice in večjo samoupravo.

Družba, gospodarstvo in vsakdanje življenje

Razlike med regijami so bile velike. V Novi Angliji so bile gospodarske dejavnosti mešane: ribištvo, ladjedelništvo, trgovina in manjše kmetije. V srednjih kolonijah (kot so New York in Pensilvanija) so bile tla rodovitnejša, zato je bilo več pridelave žit — pogosto so jih imenovali tudi "žitnica" (breadbasket). Na jugu pa so plantaže z intenzivnim pridelovanjem tobaka in pozneje bombaža narekovale gospodarski in družbeni položaj: velika nepremičninska lastništva, odvisnost od uvoženega dela in širjenje suženjstva.

Družbe so bile versko in etnično raznolike, z močnimi skupnostmi angleških, škotsko-irskih, nemških in drugih priseljencev. Izobraževanje in tisk so bili močneje razviti v Novi Angliji (šole in univerze, npr. Harvard), medtem ko so druge regije razvijale lokalne navade in institucije.

Pot do neodvisnosti — ključni dogodki

Po francosko-indijski vojni je britanska krona začela uvajati ukrepe za pokritje vojaških stroškov in nadzor kolonij: Proclamation of 1763 (prepoved širjenja zahodno od Apalačev), Stamp Act (1765), Townshendovi zakoni (1767) in druge takse. Naraščajoče nezadovoljstvo je privedlo do incidentov, kot so Boston Massacre (1770) in Boston Tea Party (1773), ter do britanskih sankcij znanih kot Intolerable Acts (1774).

V odziv so kolonije začele tesneje sodelovati: prvi in drugi Continental Congress so združili predstavnike kolonij, ki so zahtevali pravice in zastopstvo. Neprijetni dogodki so eskalirali v oborožene spopade pri Lexingtonu in Concordu (april 1775). Vojna je prešla v polnopravni konflikt; med voditelji patriotov so bili George Washington (glavni poveljnik Kontinentalne vojske), Thomas Jefferson (avtor Deklaracije o neodvisnosti), John Adams in Benjamin Franklin.

4. julija 1776 so predstavniki trinajstih kolonij sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti, ki je formalno razglasila ločitev od Velike Britanije. Vojna se je nadaljevala do britanske predaje leta 1781 pri Yorktownu, uradno pa se je končala z mirom v Parizu (1783), ko je Velika Britanija priznala neodvisnost ZDA.

Posledice in pomen

Neodvisnost kolonij je privedla do oblikovanja novih zveznih ustanov in ustave ZDA (sprejeta 1787, ratificirana 1788), razvoja tržnega gospodarstva in širjenja naselij na zahod. Vendar pa so bile posledice kompleksne: vprašanja sklada oblasti med zvezno vlado in državami, vprašanje suženjstva ter odnosi z domorodnimi prebivalci so ostala nerešena in so vplivala na prihodnje razmere v državi.

Trinajst kolonij imajo danes zgodovinski pomen kot začetne enote, iz katerih so nastale prvotne države Združenih držav Amerike, in kot kraj, kjer so se oblikovale mnoge ideje o svobodi, pravicah in samoupravi, ki so vplivale tudi na poznejše demokratične gibanja po svetu.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo trinajst kolonij?

V: Zakaj so ljudje ustanovili te kolonije?

V: Kdaj je bila ustanovljena prva kolonija?

V: Katera je bila zadnja od trinajstih kolonij, ki je bila ustanovljena?

V: Kako so kolonije običajno razdeljene v skupine?

V: Na katere dejavnosti so se osredotočali kolonisti v Novi Angliji?

Išči po črki