Kuba

Kultura

Kuba je znana po številnih vrstah glasbe, zlasti po plesni glasbi, kot sta salsa in mambo. Kubanci imajo prednike iz Španije, Afrike, Južne in Severne Amerike, zato je kubanska glasba posebna in drugačna.

Branje je na Kubi zelo priljubljeno. Veliko ljudi še posebej uživa v branju knjig ali stvari, ki prihajajo od drugod, čeprav vlada tega ne odobrava. Radi imajo tudi glasbo in šport. Kubanska glasba je zelo živahna. To je posledica tega, da veliko izhaja iz afriških in španskih ritmov. Veliko Kubancev obožuje bejzbol, košarko in atletske prireditve. Kubanska nogometna reprezentanca je sodelovala na enem od svetovnih prvenstev v nogometu. Leta 1938 so se uvrstili v četrtfinale in izgubili proti Švedski z 0:8.

Zgodovina

Zgodnja zgodovina

Preden so Kubo osvojili Španci, so na otoku živela tri plemena. To so bili Taínos, Ciboneys in Guanajatabeyes. Taini so bili največje in najpogostejše od treh plemen. Ukvarjali so se s pridelki, kot so fižol, koruza, buče in jam. Taini so spali tudi v visečih mrežah, ki so jih Španci predstavili preostalemu svetu. Leta 1492 je Krištof Kolumb na svojem prvem potovanju v Ameriko prispel na Kubo. Tri leta pozneje je otoke zahteval za špansko ozemlje. Španci so nato začeli vladati Kubi. Španci so na Kubo pripeljali na tisoče sužnjev iz Afrike, ki so delali zanje. Večina Kubancev je umrla zaradi novih bolezni, ki so jih prinesli Španci in Afričani. Španci so zelo kruto ravnali tudi z domačini na Kubi in jih veliko pobili.

Španci so vladali več let. Kuba je postala najpomembnejša proizvajalka sladkorja. V začetku 19. stoletja so se Kubanci uprli španskim vladarjem, vendar jim to ni uspelo vse do leta 1898, ko so Združene države Amerike začele vojno s Španci in jih premagale. Kuba je za štiri leta postala ameriška, nato pa je leta 1902 postala neodvisna republika. Čeprav je bila Kuba neodvisna, so Američani z zakonom, imenovanim Plattov amandma, še vedno nadzorovali otok. Leta 1933 so Kubanci ustavili Plattov amandma, vendar so imeli Američani še vedno pomembno besedo v kubanski politiki. Američani so imeli v lasti večino kubanskih podjetij. Američani so podpirali voditelja Fulgencia Batisto, ki je bil po mnenju mnogih Kubancev skorumpiran.

Poleg političnega nadzora so Združene države izvajale tudi pomemben nadzor nad kubanskim gospodarstvom. Kuba je bila takrat monokulturno gospodarstvo. Čeprav so pridelovali kavo, tobak in riž, so bili odvisni predvsem od sladkorja. Zato so jo druge države imenovale "sladkorna posoda sveta". Združene države so od Republike Kube kupovale sladkor po ceni, ki je bila višja od svetovnega standarda. V zameno za to je morala Kuba dajati prednost Združenim državam in njihovi industriji. Kuba je bila odvisna od Združenih držav in njihovih naložb. Kuba ni bila industrializirana in je potrebovala prihodke za blago in nafto. Potrebovala je tudi ameriške naložbe v plin, elektriko, komunikacije, železnice in banke. Čeprav so imeli kubanski delavci boljše pogoje kot v drugih državah na celini, so se še vedno soočali z neenakostjo, pomanjkanjem infrastrukture, visoko stopnjo nepismenosti in pomanjkanjem dela za polni delovni čas (sladkorna industrija je bila sezonska).

Kubanska revolucija

Leta 1959 je Fidel Castro vodil revolucijo proti Fulgenciu Batisti. Castro je prevzel oblast na Kubi skupaj s Che Guevaro iz Argentine, svojim bratom Raulom in drugimi, ki so se borili proti Batisti. Castro je na Kubi uvedel številne spremembe. Ukinil je ameriško lastništvo kubanskih podjetij. Zaradi tega je bil Castro v Ameriki nepriljubljen in Združene države so prepovedale vse stike s Kubo. Številni Kubanci so zaradi tega odšli v Ameriko. Leta 1961 so Američani pomagali nekaterim Kubancem, da so napadli Kubo in poskušali odstraniti Castra, vendar jim to ni uspelo. Castro je nato prosil Sovjetsko zvezo, naj mu pomaga pri obrambi pred Američani, kar je tudi storila. Sovjetska zveza je na Kubi namestila jedrsko orožje in ga usmerila proti Združenim državam. Ameriški predsednik Kennedy je zahteval njihovo odstranitev, sicer se bo začela nova vojna. To je bilo znano kot kubanska raketna kriza. Sovjetska zveza je rakete odstranila, ko so se Združene države strinjale, da ne bodo več napadale Kube in da bodo odstranile rakete iz Turčije.

Po tem je Kuba postala komunistična država, kot je bila Sovjetska zveza. Sovjetska zveza je kupovala večino kubanskega sladkorja po dragih cenah. Kuba je ta denar porabila za zdravstvo, izobraževanje in vojsko. Zaradi tega so bile kubanske šole in bolnišnice med najboljšimi na svetu. Vojska se je borila v Afriki, da bi podprla temnopolte Afričane proti beli južnoafriški vojski. Kuba je podpirala tudi skupine v Južni Ameriki, ki so se borile proti diktatorjem v teh državah.

Vendar pa je kubanska vlada začela nadzorovati večino življenja na Kubi v okviru komunističnega sistema. Javno nestrinjanje s kubansko vlado in Fidelom Castrom ni bilo dovoljeno. Nekaterim Kubancem to ni bilo všeč, zato so poskušali zapustiti Kubo. Večina Kubancev je odšla v Združene države Amerike. Nekatere Kubance, ki niso marali vlade in so ostali, so zaprli. Številne skupine z vsega sveta so zaradi tega protestirale proti Kubi in zahtevale, da se Fidel Castro odpove oblasti.

Leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla. To je pomenilo, da Kuba, ki je večino svojih izdelkov prodajala Sovjetski zvezi, ni imela denarja. Američani so zaostrili omejitve stikov s Kubo. Amerika je dejala, da se bodo omejitve stikov nadaljevale, če se Fidel Castro ne bo odpovedal oblasti. Kuba je v devetdesetih letih 20. stoletja postala zelo revna. To obdobje je na Kubi postalo znano kot "posebno obdobje". Zaradi nesreče se je Kuba spremenila tako, da je omogočila manjši nadzor vlade, več razprav med ljudmi ter zasebne trgovine in podjetja. Kuba si je tudi prizadevala, da bi otok obiskali turisti.

V 2000-ih letih je turizem na Kubi spet začel prinašati dobiček otoku. Čeprav je Fidel Castro ostal na oblasti, je po bolezni vse dolžnosti prenesel na svojega brata Raula. Fidel Castro je bil eden najdlje delujočih voditeljev države. Leta 2018 je Miguel Díaz-Canel postal uradni predsednik Kube.

Aprila 2015 so potekali zgodovinski pogovori z ameriškim predsednikom Obamo in kubanskim generalnim sekretarjem Raulom Castrom o izboljšanju odnosov med državama.

Trgovinski embargo, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uvedel predsednik Kennedy, se je pod Obamovo administracijo precej sprostil. Državljani ZDA lahko zdaj v določenih obdobjih leta potujejo neposredno na Kubo. Pred tem so morali Američani na Kubo potovati prek Mehike. Američani še vedno ne smejo kupovati ali kaditi kubanskih cigar. Cigare se tihotapijo čez ameriško-kanadsko mejo, saj so v Kanadi dovoljene.

Moški, stari od 17 do 28 let, morajo za dve leti v vojsko. Za ženske je vojaška obveznost neobvezna.

Zemljevid Kube leta 1680

Upravne enote

Država je razdeljena na 15 provinc in eno posebno občino (Isla de la Juventud). Pokrajine so razdeljene na občine.

Pinar del Río Artemisa Havana Mayabeque Matanzas Cienfuegos Villa Clara Sancti Spíritus

Ciego de Ávila Camagüey Las Tunas Granma Holguín Santiago de Cuba Guantanamo Isla de la Juventud

Pokrajine Kuba

Demografski podatki

Na Kubi živi skoraj 13 milijonov prebivalcev. Kubanci so pripadniki treh različnih skupin. Največja skupina so potomci španskih naseljencev, ki so prišli na Kubo. Najmanjša skupina so potomci črnih afriških sužnjev, ki so jih pripeljali, da bi opravljali delo in rojevali otroke (v barakah) kot sužnje Novega sveta, ki so jih lahko zakonito prodali v dosmrtno suženjstvo v ZDA. Srednja skupina je mešanica afriških in španskih. Vladi je uspelo zagotoviti, da so bile vse tri različne skupine obravnavane enako. Po podatkih inštituta za karibske študije DNA je rasna sestava prebivalstva na Kubi naslednja:

• Evropski Kubanci izvirajo iz naseljencev, ki so prišli v poznem 15. stoletju in pozneje. Večina belih Kubancev je prihajala iz različnih delov Španije, najštevilčnejši pa so bili prebivalci Kanarskih otokov, Andaluzijci in Katalonci. Med njimi je bilo tudi nekaj Francozov, Italijanov in Angležev. Od leta 2012 predstavljajo belci približno 30 % kubanskega prebivalstva in večinoma naseljujejo zahodni del Kube, zlasti mesta, kot sta Havana in Pinar del Rio. S seboj so prinesli svoj jezik, veroizpovedi, glasbo in drugo.
• Afričani in mulati Kubanci izvirajo iz prihoda afriških sužnjev, ki so prihajali iz različnih delov Afrike, vendar so bili najštevilčnejši zahodni Afričani. V času haitijske revolucije je na Kubo prišlo tudi več kot 500 000 Haitijcev. Večina kubanskih sužnjev je prihajala iz plemen Kongo in Joruba, med njimi pa so bili tudi Igbos, Ewes, Fons, Fulas, Mandinkas in nekateri drugi. Afro-Kubanci predstavljajo od 33,9 do 70 odstotkov prebivalstva in so večinoma skoncentrirani v vzhodnih delih Kube. Ti so v kubansko kulturo prinesli svoja glasbila, verovanje (santerija) in običaje.
• Mediteranski Kubanci predstavljajo približno 3 % prebivalstva, vendar je treba vedeti, da ima veliko potomcev južnošpanskih Kubancev v svojih družinskih linijah veliko mavrske krvi, saj je Španija v neposredni bližini Severne Afrike. Veliko sredozemskih Kubancev je prišlo v letih 1820-1880 in včasih tudi pozneje. Ti so najbolj skoncentrirani na vzhodu, posebej v mestih, kot je Guantanamo Bay. Na Kubo so prinesli veliko svojih jedi in kuhinj ter nekaj besednjakov.

Zdravje in izobraževanje

Kuba je država v razvoju in je pogosto predstavljena kot zelo revna država. Vendar je v nekaterih vidikih, kot so izobraževanje, zdravstveno varstvo in pričakovana življenjska doba, veliko boljša od večine držav v Latinski Ameriki. Stopnja umrljivosti dojenčkov je nižja kot v nekaterih razvitih državah. Povprečna pričakovana življenjska doba je 78 let.

Vsi otroci morajo hoditi v šolo od šestega do dvanajstega leta in skoraj vsi znajo vsaj brati in pisati. Izobraževanje je brezplačno na vseh stopnjah. Zato je na Kubi 99,8-odstotna stopnja pismenosti.

Svetovni program za hrano je leta 2006 potrdil, da je Kuba edina država v tej regiji, v kateri ni podhranjenih otrok. Istega leta so Združeni narodi izjavili, da je Kuba edina država na svetu, ki ustreza opredelitvi trajnostnega razvoja Svetovnega sklada za naravo.

Geografija

Kuba je največji otok v Zahodni Indiji. Ima veliko virov. Le približno četrtino ozemlja predstavljajo gore ali hribi. Velik del ozemlja so blagi hribi ali ravnine, ki so primerne za kmetovanje ali rejo živine. Kuba ima rodovitno zemljo in toplo podnebje, zato je odličen kraj za gojenje poljščin.

Sladkor je na Kubi najpomembnejši pridelek, ki ga pridobivajo iz sladkornega trsa. Sladkorni trs je največja denarna kultura na Kubi in prinaša največ denarja. Na drugem mestu je tobak. Iz tobaka se ročno izdelujejo cigare. Ročno izdelana cigara po mnenju mnogih ljudi velja za najboljšo na svetu. Drugi pomembni pridelki so riž, kava in sadje. Kuba ima tudi veliko mineralov. Na otoku so kobalt, nikelj, železo, baker in mangan. Tam so tudi sol, nafta in zemeljski plin. Na kubanski obali je veliko zalivov in nekaj dobrih pristanišč. Havana, ki je glavno mesto, je tudi pristanišče. V drugih pristaniščih so pristaniška mesta. Nuevitas je pristaniško mesto na severni obali. Cienfuegos, Guantanamo in Santiago de Cuba so nekatera pristaniška mesta na južni obali.

Na Kubi je poltropsko podnebje. To pomeni, da zaradi hladnih oceanskih vetrov ni vroče, čeprav se nahaja v tropskem podnebnem pasu. Kuba ima vlažno in suho sezono. Suha sezona traja od novembra do aprila, deževna pa od maja do oktobra. Od avgusta do oktobra je tudi sezona orkanov v Atlantskem oceanu. Zaradi tega je večina kubanskih pristaniških mest ob obali lahko poplavljenih.

Tobačno polje v Pinar del Río.

Sorodne strani

• Kuba na olimpijskih igrah
• Kubanska nogometna reprezentanca
• Seznam rek na Kubi
• Kategorija:Kubanci