Kubanska raketna kriza

Ozadje

Američani so se bali, da bo Sovjetska zveza razširila komunizem ali socializem. ZDA in ZSSR sta bili glavni strani v hladni vojni, ki se je začela leta 1945. ZDA niso želele, da bi bila karibska država odkrito zaveznica ZSSR. S tem bi postala neuporabna tudi Monroeova doktrina, ki je evropskim silam preprečevala, da bi se vpletale v Južno Ameriko.

ZDA so se javno osramotile zaradi neuspele invazije v Zalivu prašičev aprila 1961, ki so jo pod vodstvom predsednika Johna F. Kennedyja izvedle sile kubanskih izgnancev, ki jih je usposobila CIA. Nekdanji predsednik Dwight D. Eisenhower je Kennedyju po tem dejal, da bo "neuspeh Svinjskega zaliva Sovjetom dal pogum, da bodo storili nekaj, česar sicer ne bi".

Zaradi polovične invazije v zalivu prašičev so sovjetski premier Nikita Hruščov in njegovi svetovalci dobili vtis, da je Kennedy neodločen in, kot je zapisal eden od sovjetskih svetovalcev, "premlad, intelektualen, slabo pripravljen za odločanje v kriznih razmerah ... preveč pameten in prešibak".

Konec leta 1961 je Kennedy sprožil več tajnih operacij proti Castrovi vladi. Operacija je bila poimenovana Mongoose, vendar je bila neuspešna. Februarja 1962 so ZDA uvedle gospodarski embargo proti Kubi.

Septembra 1961 je kubanska vlada menila, da bodo ZDA napadle Kubo, saj je ameriški kongres z resolucijo dovolil uporabo vojaške sile, če bi bili ogroženi interesi ZDA na Kubi. ZDA so napovedale tudi vojaško vajo na Karibih, ki naj bi potekala naslednji mesec.

Srečanje predsednika Kennedyja z izvidniškimi piloti in generalom Curtisom Lemayem

Kriza

Castro in sovjetski premier Nikita Hruščov sta se dogovorila, da bosta na Kubi namestila tajne strateške jedrske rakete za primer, če bi ZDA napadle Kubo. Tako kot Castro je tudi Hruščov menil, da bodo ZDA kmalu napadle Kubo. Če bi Kuba prenehala biti komunistična država, bi to škodovalo Hruščovovemu ugledu po svetu, zlasti v LatinskiAmeriki. Dejal je, da se je želel Američanom zoperstaviti "z več kot le besedami.... logičen odgovor so bile rakete".

Napetost je bila največja od 8. oktobra 1962. 14. oktobra so ameriški izvidniki opazili, da se na Kubi gradijo raketna oporišča. Kriza se je končala dva tedna pozneje, 28. oktobra 1962, ko sta predsednik ZDA John F. Kennedy in generalni sekretar Združenih narodov U Thant dosegla dogovor z ZSSR o uničenju raket na Kubi, če se bodo ZDA strinjale, da ne bodo napadle Kube. Hruščov je želel odstraniti rakete Jupiter in Thor v Turčiji. ZDA so jih odstranile, vendar so Hruščova prisilile, da je to ostalo skrivnost.

Vzroki

Fidel Castro

Na Kubi je Fidel Castro 1. januarja 1959 prevzel oblast od generala Batiste. Batista je bil med letoma 1952 in 1959 vojaški diktator na Kubi, zelo desničarski, povezan z mafijo in s podporo Eisenhowerjeve administracije. Združene države so se zanimale za Kubo zaradi številnih podjetij, ki so jih imele tam, čeprav je bila država diktatorska. Državi sta bili tudi vojaški prijateljici. To dokazuje ameriško oporišče v zalivu Guantanamo.

Ko je Castro prišel na oblast na Kubi, je nacionaliziral ameriška podjetja na Kubi, kar pomeni, da je tem podjetjem odvzel zasebno lastnino in jo dal v last Kubi, ki jo je lahko uporabljala po Castrovi presoji. Združene države so se odločile prekiniti gospodarske odnose s Kubo (kar pomeni, da so prenehale kupovati stvari od nje). Prekinili so ameriško zunanjo pomoč Kubi in prenehali kupovati kubanski sladkor (ki je bil glavni izvozni artikel Kube). To je bila katastrofa za Castra, saj je Amerika kupovala največ kubanskega sladkorja. Vendar pa je Rusija rešila kubansko gospodarstvo, saj je kupovala kubanski sladkor po visokih cenah.

Nikita Hruščov

Castro se je obrnil na ZSSR, ki je bila velika sila. Podpisal je pogodbo z Nikito Hruščovom, takratnim predsednikom Rusije. Pogodba je določala, da bo ZSSR kupila 1 milijon ton kubanskega sladkorja na leto v zameno za Castrovo komunistično podporo; 2. decembra 1961 se je razglasil za marksista-leninista.

Hruščov je želel pomagati Kubi iz naslednjih razlogov:

• Želel je komunistično državo blizu Združenih držav;
• Želel je preizkusiti novega predsednika ZDA Johna F. Kennedyja;
• Želel je, da bi se ameriška raketna mesta umaknila iz Turčije, ki je bila blizu Rusije.

Zaliv prašičev

Castro se je želel počutiti varnega pred Združenimi državami. Vedel je, da bi ob drugem napadu Združenih držav Kuba lahko izgubila in da bi bil odstavljen z oblasti. Castro je prosil Hruščova, naj na Kubi zgradi raketna mesta, da bi se lahko branil pred morebitno ameriško grožnjo. ZSSR se je s tem strinjala in začela graditi raketna mesta na Kubi. Te rakete bi lahko zadele katero koli večje mesto v ZDA.

Ko je Kennedy 16. oktobra izvedel za lokacije raket, saj je na Kubo poslal vohunsko letalo U-2 ameriške mornarice, ki je fotografiralo Kubo, je videl lokacije raket in si mislil najhujše: da se Kuba pripravlja na napad na Združene države.

Fidel Castro

Kennedyjeve možnosti

ZDA so bile jezne, ko so izvedele za lokacije raket. Kennedyjevi svetovalci niso menili, da so rakete pripravljene, ko so prvič videli slike, ampak so menili, da bodo pripravljene v manj kot dveh tednih (po tem sta se imenovala tudi film in knjiga z naslovom 13 dni).

Kennedy je moral ukrepati hitro. Sprva ni vedel, kaj bi lahko storil. Možnosti niso bile jasne, zato je ustanovil EXCOMM (Izvršni odbor Sveta za nacionalno varnost), ki mu je ponudil nekaj možnosti:

Možnosti	Prednosti	Proti
Ne storite ničesar	Izogibanje neposredni vojni	Kennedy bi bil pred ZSSR in preostalim svetom videti šibak. Aktivne jedrske rakete ostanejo zelo blizu ZDA.
Napad	Uničil bi večino raketnih lokacij.	Umrlo bi veliko vojakov, Kuba pa bi lahko izstrelila jedrske rakete na ZDA, ubila na milijone ljudi in tako povzročila vojno med ZDA in ZSSR.
Diplomatski pritisk	Izognili bi se vojni in morda prepričali ZSSR, da odstrani rakete.	ZSSR se verjetno ne bi vdala in bi lahko končala tako, da bi bila videti močnejša od ZDA in njihovih zaveznic.
Blokada	Brez žrtev. ZSSR bi težko poslala vojaško opremo (na primer rakete) in druge zaloge.	Raketne lokacije, ki so že bile na Kubi, bi bile še vedno tam. Blokada je tudi vojno dejanje in bi lahko sprožila pravo vojno proti ZSSR.

20. oktobra se je Kennedy odločil za blokado Kube, da bi ustavil vse ladje, ki so plule tja, namesto da bi poslušal svoje svetovalce, ki so želeli napad.

Hruščovove možnosti

Prve ladje ZSSR so prispele v blokado 25. oktobra, ameriška mornarica pa jim je preprečila dostop do Kube.

Nikita Hruščov je 26. oktobra Kennedyju poslal pismo. Kennedyjevi svetovalci so dejali, da je bilo pismo videti, kot da ga je napisal Hruščov sam in ne njegovi uradni pisci, ki bi ga običajno napisali. Prav tako so dejali, da se zdi, da ga je napisal človek, ki je bil pod stresom. Robert McNamara je v članku z naslovom "Štirideset let po 13 dneh" citiral del Hruščovovega pisma:

“	Vsi potrebujejo mir; tako kapitalisti, če niso izgubili razuma, kot tudi komunisti. Vojna je naš sovražnik in nesreča za vse ljudi. Če bi vojna res izbruhnila, je ne bi mogli ustaviti, saj je takšna logika vojne. Sodeloval sem v dveh vojnah in vem, da se vojna konča šele takrat, ko se vali po mestih in vaseh ter povsod seje smrt in uničenje. Rad bi, da se strinjate, da se človek ne sme prepustiti pritiskom; treba jih je nadzorovati. Če ljudje ne bodo pokazali modrosti, bodo na koncu prišli do spopada kot slepi krti in potem se bo začelo vzajemno iztrebljanje. Če niste izgubili samokontrole, potem, gospod predsednik, mi in vi zdaj ne bi smeli vleči za konec vrvi, v katero ste zavezali vojni vozel, kajti bolj ko bova oba vlekla, tesneje bo vozel zavezan. In lahko pride trenutek, ko bo ta vozel tako tesno zvezan, da ga ne bo mogel razvezati niti tisti, ki ga je zvezal. In takrat bo treba ta vozel prerezati. Kaj to pomeni, vam ne bom razlagal, saj sami odlično razumete, kakšne strašne sile imajo naše države. Ne le da sprostimo sile, ki vlečejo za konec vrvi, ampak vzemimo sredstva za razvezavo vozla. Na to smo pripravljeni.	”
-Nikita Hruščov

Hruščov je dejal, da bo odstranil raketna mesta, če bo predsednik Kennedy obljubil, da ne bo napadel Kube. Zaradi invazije na Kubo bi bil Hruščov videti slabo, poleg tega pa bi lahko prišlo do jedrske vojne. Kennedy je želel prav tak odziv.

Že naslednji dan so iz Rusije Kennedyju poslali drugo pismo. To pismo je bilo videti bolj uradno kot prvo. V njem je pisalo tudi, da morajo ZDA umakniti svoje jedrske rakete iz Turčije, če želijo, da Rusija umakne svoje rakete s Kube. To bi bila poštena menjava, saj so bile ameriške rakete v Turčiji dovolj blizu Rusiji, da so lahko dosegle večino pomembnih mest, Kuba pa je bila dovolj blizu ZDA, da bi ruske rakete dosegle večino pomembnih ameriških mest. Kennedyjev problem je bil, da se ni mogel javno strinjati z umikom ameriških raket iz Turčije, ker Turčija potem ne bi bila zaščitena in ne bi bila zadovoljna.

Druga težava je bila, da Kennedy in njegovi svetovalci niso vedeli, ali je Hruščov še vedno na oblasti. Menili so, da bi lahko nekdo v ruski vladi zrušil Hruščova. Tako so mislili, ker se je drugo pismo zelo razlikovalo od prvega. Kennedy se je odločil, da bo Hruščovu poslal tajno sporočilo, v katerem je zapisal, da bodo v nekaj mesecih umaknili rakete iz Turčije, če o tem ne bodo obvestili javnosti. Kennedy je nato Hruščovu poslal uradno pismo, v katerem se je strinjal s pogoji iz prvega pisma, drugega pa ni omenjal.

Hruščov se je strinjal s tajnim sporočilom.

1. novembra so bila raketna mesta odstranjena in težav je bilo konec.

Hruščovovi cilji v krizi so imeli različne posledice:

1. Komunistična država je bila bližje Združenim državam. Kuba je iz krize izšla kot komunistična država.
2. Kennedy je bil potisnjen v krizo. Na koncu je bila njegova želja po miru pomembna za končanje krize.
3. Raketne lokacije v Turčiji so bile odstranjene, vendar ne tako, kot je želel Hruščov.

ZDA so v Kennedyju videle junaka, ki se je boril proti komunizmu in zmagal.