Marksizem

Kaj je to?

Delavski razred proti kapitalističnemu razredu

Marksizem pravi, da so ljudje na svetu organizirani v različne skupine ali razrede glede na to, kaj delajo.

Večino ljudi imenujemo delavci, ker delajo v tovarnah, pisarnah ali na kmetijah za denar. Pripadajo "delavskemu razredu" (ali "proletariatu").

Druga skupina, ki ni tako velika kot delavski razred, so "kapitalisti" (ali "buržoazija"). Ti so lastniki tovarn, zemljišč in stavb, v katerih morajo delati delavci. V njihovi lasti so tudi vsa orodja, ki jih morajo delavci uporabljati. Marx kapitaliste imenuje "vladajoči razred", saj živijo od dela vseh delavcev. Prav tako pravi, da so kapitalisti lastniki vlade, vojske in sodišč.

V marksističnem pogledu je kapital "proizvodno sredstvo" in denar, ki ga kapitalist lahko vlaga v različne poslovne dejavnosti, da bi tako "zaslužil" ali pridobil več kapitala.

Večina delavcev dela v podjetjih, ki so v lasti kapitalistov ali "malomeščanov" (lastnikov malih podjetij). Kapitalist plačuje delavca v zameno za njegov čas. Kapitalist je od delavca kupil čas, ki ga mora delavec nato uporabiti za delo za kapitalista. Po marksističnem prepričanju je to edini način, kako lahko kapitalist iz blaga (kos blaga) ustvari dodaten denar. Kapitalist izkorišča delavčev čas, kolikor lahko. Za blago, ki ga je delavec izdelal, kapitalist prejme določeno ceno. Kapitalist kopiči kapital tako, da delavcu plačuje manj od te cene. Na ta način kapitalist izkorišča delavčevo delo tako, da:

• delavcu ni plačal toliko, kolikor je bilo vredno njegovo delo.
• zadržanje dodatnega denarja, ki ga niso plačali delavcu.

Tukaj je primer izkoriščanja delovne sile. Jane je čevljar. Dela za Michaela, ki ima v lasti tovarno čevljev, ki lahko v enem dnevu izdela 60 parov čevljev. Jane vsak dan izdela 60 parov čevljev. Michael Jane plača 20 dolarjev na dan. Vendar pa Michael vsak par čevljev proda po 2 dolarja. To pomeni, da na dan zasluži 120 dolarjev. Ko Jane izplača 20 dolarjev plače, Michaelu ostane 100 dolarjev. Vendar pa mora nato plačati še material, ki stane 1 dolar za vsak par, tako da mu vsak dan ostane 60 dolarjev. Stroški obratovanja tovarne ga nato stanejo 10 dolarjev na dan. Tako ob koncu dneva za vodenje podjetja dobi le 30 dolarjev. To preostalo bogastvo se imenuje "dobiček" ali "presežna [dodatna] vrednost". Z drugimi besedami, čeprav Jane vsak dan izdela 60 čevljev, dobi plačano le vrednost 10 parov čevljev. Preostali del dneva, ko izdeluje preostalih 50 parov čevljev, ustvarja denar za svojega šefa. S svojim delom ga bogati in mu pomaga zaslužiti denar.

Ta presežna vrednost ali dobiček je v marksizmu mišljen kot izkoriščanje dela. To izkoriščanje omogoča manjšemu razredu (kapitalistom), da živi brez dela in hkrati ustvarja dobiček, medtem ko mora večji razred (delavci) delati za kapitaliste, da preživi v običajno slabih delovnih pogojih.

Marksizem pravi, da tovarne, orodja in delovna mesta ne morejo sami ustvariti nove vrednosti. So kot borovničev grm: sam po sebi nima vrednosti. Ljudje morajo to vrednost ustvariti z delom. Nekdo na primer en dan nabira borovnice. Z borovnicami se zdaj lahko trguje ali jih je mogoče pojesti, saj je bilo za njihovo nabiranje vloženo veliko dela.

Razredni boj

Marksistično razmišljanje trdi, da se kapitalisti in delavci nenehno borijo. Temu pravijo "dialektični materializem". To je ideja, da je zgodovina ljudi zgodovina spopadov med razredi. Različni razredi z različnimi interesi se med seboj prepirajo ali bojujejo. Posledica tega so družbene spremembe (ali, če jih ni, družbena stagnacija).

Marksizem pravi, da želijo kapitalisti čim bolj izkoriščati delavce in jim omogočiti čim nižje plače. Kapitalisti to počnejo zato, da bi čim hitreje ustvarili čim več dobička zase. Delavci pa se morajo po drugi strani boriti za to, da bi se njihove plače zvišale in da bi bila "stopnja izkoriščanja" nizka, da bi lahko živeli mirnejše življenje. Temu marksizem pravi "razredni boj": delavci in njihovi šefi se borijo drug proti drugemu, da bi pridobili zase.

Marksisti menijo, da so vso pisano zgodovino človeštva delili ekonomski razredi. Primer je fevdalna družba (srednjeveška družba, ki so jo nadzorovali fevdalni gospodje in plemiči). Vladajoči razred je svojo moč in bogastvo pridobival z delom kmetov. Ker pa so kmetje zahtevali vedno več zase, so se začeli pojavljati mali trgovci in obrtniki. Mnogi izmed njih so se povezali v cehe in sčasoma začeli zaposlovati delavce. Ti delavci so si z delom pridobivali bogastvo. Ti zgodovinski dogodki so ustvarili kapitalizem.

Tako marksisti menijo, da je razredni boj potiskal zgodovino naprej. Menijo, da se bodo iz tega boja rodile spremembe, tako kot se je rodil kapitalizem. Vendar pa menijo tudi, da bo kapitalizem odstopil mesto komunizmu, ko bo delavski boj postajal vse bolj revolucionaren.

Materializem

Jedro marksističnega mišljenja se imenuje materializem. Materializem je filozofski pogled, ki pravi, da se skupnosti razvijajo "od spodaj navzgor". Pravi, da "višje" kvalitete kulture (kot so umetnost, običaji, navade in religije) dejansko temeljijo na "nižjih" ali preprostejših kvalitetah življenja. Te lastnosti vključujejo zadostno količino stvari, ki jih ljudje potrebujejo za preživetje, kot sta hrana in zavetje; kdo ima denar in kaj mora storiti, da ga dobi; komu je dovoljeno delati in kdo je prisiljen delati.

Spremembe v višjih kvalitetah kulture (včasih imenovane "nadgradnja") so pogosto povezane s spremembami v nižjih kvalitetah življenja (včasih imenovanih "osnova"). Primer: v srednjem veku so ljudje menili, da je zelo pomembna "čast" ali dolžnost do ljudi z večjo močjo od njih. Danes se v zahodnih državah mnogim zdi pomembnejša ambicioznost (biti nekdo, ki trdo dela za svoje cilje). V srednjem veku so namreč ljudje vse življenje delali pod gospodarji, ki so bili od njih odvisni ne le pri delu, temveč tudi v vojni. Danes ljudje več delajo zase, naša družba pa nekaterim omogoča, da iz revnih postanejo bogati. V tem primeru je to, kaj se ljudem zdi dobro in pomembno, odvisno od tega, kako vladarji pridobivajo vrednost od svojih delavcev.

"Brezrazredna družba"

Marksizem priznava, da smo v prejšnjih časovnih obdobjih najprej živeli pod vladarji, ki so imeli vse v lasti. Nato smo živeli pod vladarji, ki so imeli v lasti zemljo in delavce, ki so živeli in delali na tej zemlji. V Marxovem času so ljudje živeli pod vladami, ki so mnogim ljudem omogočale, da so imeli v lasti lastnino. Marksisti verjamejo, da bomo sčasoma prešli v družbo, v kateri si bodo vsi lastili vse v skupni lasti. To se bo imenovalo komunizem.

Z drugimi besedami, človeška družba je vedno temeljila na ekonomskih silah, ki jih ljudje lahko nadzorujejo^. Za marksizem to pomeni, da bi vsaka družba dobila svojo obliko na podlagi svojega "načina proizvodnje".

Marksisti verjamejo, da lahko ljudje danes zaradi svoje sposobnosti proizvajanja blaga in storitev presežejo konflikte v družbi, ki je razdeljena na razrede. Mnogi marksisti verjamejo, da bo vedno prihajalo do uporov in ob ustreznih pogojih do revolucij. V teh revolucijah se bodo delavci borili proti kapitalistom. Če bodo zmagali, bodo vzpostavili socialistično "delavsko državo" (obliko vladavine, v kateri so delavci vladarji družbe). Ta delavska država bo le začasna. Njena naloga bo odvzemati oblast kapitalistom, dokler ne bodo poražene vse kapitalistične države na svetu in dokler ne bo več družbenih razredov.

Marksisti verjamejo, da če delavski razred postane vladajoči razred in uniči osnovo razredne družbe (zasebno lastnino ali tisto, kar je Marx imenoval "buržoazna lastnina"), bo nastala "brezrazredna družba". V marksistični družbi ni več družbenih razredov, ki bi bili v konfliktu, in ni več vlade. Država ne bo več potrebna. Držav ne bo. Svet ne bo imel meja. Po vsem svetu bodo obstajale komune. Delavci bodo organizirali proizvodnjo blaga in storitev na podlagi tega, kar ljudje potrebujejo, in ne na podlagi dobička.

Prepričanja o sodobnem komunizmu

Nekateri marksisti pravijo, da sodobni "komunizem" sploh ni komunizem. Pravijo, da "komunistične" države, kot so Sovjetska zveza, Ljudska republika Kitajska, Kuba in Vietnam, v resnici uporabljajo različne oblike kapitalizma, pogosto z močno "nacionalizirano" industrijo. Eden največjih zagovornikov teh idej je bil mislec Tony Cliff. Napisal je, da so bile države, kot sta Sovjetska zveza in komunistična Kitajska (pred letom 1980), "državno-kapitalistične"^[].

Vsi komunisti, socialisti ali marksisti se glede tega vprašanja ne strinjajo. Vendar pa se mnogi močni zagovorniki marksizma strinjajo, da:

• V socializmu imajo delavci demokratičen nadzor nad gospodarskimi odločitvami in socialno pravičnostjo.
• Gospodarstvo proizvaja stvari (blago in storitve) glede na potrebe ljudi.
• Socializem bo umrl in se spremenil v komunizem, ko bo kapitalizem poražen.

Razlikovanje med marksizmom, komunizmom in socializmom

Ljudje te izraze uporabljajo izmenično, vendar to ni pravilno. Ta pojma imata različne pomene:

• Marksizem je politični in ekonomski način organiziranja družbe, kjer so delavci lastniki proizvodnih sredstev.
• Socializem je način organiziranja družbe, v kateri so proizvodna sredstva v lasti in pod nadzorom proletariata. Marx je menil, da je to naslednji nujni korak v razvoju zgodovine.
• Komunizem je teoretična brezrazredna družba brez države, ki naj bi po Marxovem mnenju nastala po socializmu.

Sorodne strani

• Karl Marx
• Friedrich Engels
• Marxov in Engelsov Komunistični manifest
• Socializem
• Komunizem
• marksistična ekonomija