Henrik VIII. (1491–1547) — angleški kralj: šest porok in ločitev od papeža

Henrik se je rodil 28. junija 1491 v palači Greenwich in je bil sin angleškega kralja Henrika VII. in Elizabete Yorške. Bil je eden od njunih sedmih otrok. Štirje od njih so preživeli otroštvo: Artur, valižanski princ, Margareta, Henrik in Marija.

Imel je svoje služabnike in glasbenike, med katerimi je bil tudi bedak po imenu John Goose. Imel je celo bičarja, ki je Henrija kaznoval, ko je naredil kaj narobe. Princ Henrik je užival v glasbi in bil v njej zelo dober. Pri desetih letih je znal igrati številne instrumente, med drugim piščal, harfo, violo in bobne. Henrik je bil že zgodaj učenjak, jezikoslovec, glasbenik in športnik. Tekoče je govoril latinsko, francosko in špansko. Imel je najboljše vzgojitelje, naučiti pa se je moral tudi joustinga, lokostrelstva, lova in drugih vojaških veščin. Henrik je bil zelo veren.

Henrikov starejši brat Artur je bil prestolonaslednik. To pomeni, da bi po smrti Henrika VII. postal kralj. Artur se je poročil s špansko princeso Katarino Aragonsko (njeno ime v španščini je bilo Catalina de Aragon). Princ Artur je umrl nekaj mesecev pozneje. Star je bil 15 let, Henrik pa 10 let. Po bratovi smrti je bil Henrik prestolonaslednik.

Ko je bil oče še živ, so ga pozorno spremljali, saj se je kralj bal za varnost svojega edinega moškega naslednika. Henrik je lahko šel ven le skozi zasebna vrata, nato pa so ga opazovali posebej imenovani ljudje. Nihče ni smel govoriti s Henrikom. Večino časa je preživel v svoji sobi, v katero je bilo mogoče vstopiti le skozi očetovo spalnico. Henry ni nikoli spregovoril v javnosti, razen če je želel odgovoriti na očetovo vprašanje. Ob javnih priložnostih je nadzoroval svojo navdušeno osebnost, saj se je bal očetovega temperamenta. Oče ga je le malo usposabljal za prihodnjo vlogo kralja, zato se je v prvih letih vladanja močno zanašal na svoje svetovalce. Leta 1509 je za tuberkulozo umrl tudi Henrik VII. in njegov sin je postal kralj Henrik VIII. Star je bil 17 let.

Zgodnja leta

Tri mesece po tem, ko je postal kralj, se je Henrik poročil s Katarino Aragonsko. Poskušala sta imeti otroke, saj si je Henrik želel sina, ki bi lahko postal naslednji kralj. Leta 1511 je rodila sina, ki sta ga poimenovala Henrik, vendar je sedem tednov pozneje umrl. Kasneje je rodila deklico, bodočo kraljico Marijo I. Vsi drugi otroci so bili mrtvorojeni (umrli pred rojstvom). Imel pa je enega sina (Henryja Fitzroya), ki ga je dobil od ženske, s katero ni bil poročen. Ta sin ni mogel postati kralj.

Henrik je že na začetku dal usmrtiti dva očetova svetovalca. Nista bila priljubljena in Henrik je trdil, da sta kradla denar, za katerega sta skrbela. Henrik je do konca svoje vladavine pogosto usmrtil vse, ki mu niso bili všeč. Od leta 1514 je pomemben Henrikov svetovalec postal Thomas Wolsey. Wolsey je Henriku pomagal spremeniti vlado, da bi kralj dobil več moči. Wolsey je pozneje postal kardinal, s čimer je postal pomembna osebnost v cerkvi.

Henrik je sprva želel prijateljevati s francoskim kraljem. Kmalu pa se je pridružil Španiji, papežu in Svetemu rimskemu cesarstvu, da bi oslabil Francijo. Sanjal je o tem, da bi v Franciji pridobil več dežel. Rezultati so bili mešani: Anglija je leta 1513 zmagala v nekaterih bitkah proti Franciji. Zavezništvo je oslabilo moč Francije nad papežem. Škotska je leta 1514 napadla Anglijo, vendar je v bitki pri Floddnu hudo izgubila. Henrik je porabil veliko denarja, vendar ni pridobil veliko zemljišč.

Leta 1520 se je v Calaisu (takrat je bilo mesto del Anglije in ne Francije) zgodil dogodek z imenom "Polje zlatega sukna". Dogodek je bil organiziran v počastitev miru med Francijo in Anglijo, saj sta bili državi že dolgo v vojni. Zanj je bilo porabljenega veliko denarja. Ljudje so dva tedna in pol uživali v glasbi, plesu, hrani, vinu in kulturi. Henrik se je na njem boril s francoskim kraljem Frančiškom I. in izgubil. Kljub temu sta se Anglija in Francija kmalu spet spopadli. Ko sta leta 1525 podpisali pogodbo, je bilo spopadov manj.

Split z Rimom

Najpomembnejši dogodek, ki se je zgodil v Angliji, ko je bil Henrik kralj, je bila sprememba vere v državi. Sprva ni bilo nobenih znakov, da bo Henrik to storil. Osem let po Henrikovi vladavini se je v Nemčiji začela protestantska reformacija. Do takrat je bila vsa zahodna Evropa del Rimskokatoliške cerkve. Ko se je začela reformacija, so se nekatere države odcepile od Rimskokatoliške cerkve in ustanovile protestantske cerkve. Henrik je sprva temu nasprotoval. Reformacija se ni takoj razširila v Anglijo. Toda do leta 1530 je bilo v Angliji veliko vplivnih ljudi, ki jim je bila ideja reformacije všeč.

Henrik si je obupno želel sina. Leta 1527 se je Henrik želel ločiti od Katarine in se poročiti z Ano Boleyn. Rimskokatoliška cerkev je trdila, da se ne sme ločiti, ne da bi za to zaprosil papeža. Henrik je prosil papeža, vendar ta tega ni hotel storiti. Papež je dejal, da je to v nasprotju s cerkvenim naukom. Henrik je Wolseyja obtožil, da mu ni uspelo spremeniti papeževe odločitve. Wolseyja je odpustil in mu sodil, vendar je Wolsey umrl, še preden se je to zgodilo. Nato je Thomas More postal njegov glavni svetovalec. Vendar je More nasprotoval ločitvi, zato ga je nekaj let pozneje zamenjal Thomas Cromwell. Henrik je za canterburyjskega nadškofa izbral tudi Thomasa Cranmerja. Henrik je vedel, da bo Cranmer naredil, kar je želel, in Cranmer se je strinjal, da se lahko Henrik razveže s Katarino. Papež tega ni vedel, zato je dovolil, da je Cranmer postal nadškof.

Močan vladar bi lahko prisilil papeža, da bi si premislil, vendar bi najmočnejši vladarji nasprotovali ločitvi. Katarinin nečak je bil Karel V., cesar Svetega rimskega cesarstva, Katarina pa je bila iz Španije, največje katoliške države. Leta 1534 so bili poskusi dogovora o ločitvi neuspešni.

Henrik je od parlamenta zahteval, naj sprejme Zakon o vrhovni oblasti, ki je pomenil, da je kralj in ne papež poglavar cerkve v Angliji. S tem je bila ustanovljena nova Anglikanska cerkev. Papež je bil tako jezen, da je Henrika ekskomuniciral, kar je pomenilo, da je bil Henrik izobčen iz cerkve. Henrik je nato prisilil vse duhovnike in škofe, da so ga sprejeli kot novega voditelja. Kdor je to zavrnil, je bil kaznovan. Med ubitimi sta bila tudi Thomas More in njegov stari učitelj John Fisher.

Henrik ni bil pravi protestant. Želel je, da bi bila angleška cerkev podobna rimskokatoliški, vendar pod njegovim nadzorom. Nekatere protestante je celo usmrtil, med njimi tudi Ano Askew. Vendar so Henrika zlahka vodili ljudje, kot so Thomas Crownell, Thomas Cranmer in Anne Bolyen, ki so na skrivaj želeli, da država postane protestantska. Anglikanska cerkev je v celoti postala protestantska šele v času vladavine Edvarda VI. in Elizabete I.

Henrik in Cromwell sta menila, da imajo samostani, v katerih so živeli katoliški menihi in nune, več denarja in zemlje, kot so ju potrebovali menihi in nune. Henrik je menihe in nune prisilil, da so se izselili iz samostanov. Nato je Henrik njihov denar in zemljo dal moškim, ki so ga podpirali. Večina moških, ki so prejeli denar in zemljo iz zaprtih samostanov, so bili protestanti. Ta dogodek se je imenoval razpustitev samostanov.

Poznejše poroke

Po ločitvi od Katarine Aragonske se je Henrik VIII. poročil z Ano Boleyn, ki je bila mlajša od Katarine in je še vedno lahko imela otroke. Ko je imela Ana, tako kot Katarina, le hčerko, ne pa tudi sinov, jo je Henrik obtožil izdaje in jo dal obglaviti s francoskim mečem. Nato je začel iskati drugo ženo. Henrikov najbolj zvesti uradnik Thomas Cromwell mu je pomagal najti način, kako se znebiti Ane, in sicer tako, da je našel ljudi, ki so trdili, da je bila ljubica več drugih moških. Ani so sodili in jo spoznali za krivo ter jo usmrtili tako, da so ji odsekali glavo.

Henrikova tretja žena je bila Jane Seymour. Kmalu je rodila sina Edvarda. Čeprav je bil Henry zelo srečen, je Jane nekaj dni pozneje umrla. Henrik jo je imel zelo rad in nikoli ni prebolel žalosti ob njeni smrti. Vse ga je nehalo zanimati in postal je vse večji. Jezen je postal na Thomasa Cromwella, ko mu je ta predlagal, naj se po Janini smrti ponovno poroči.

Čez nekaj časa si je Henry premislil. Ker je imel le še enega sina, je ugotovil, da bi se bilo dobro ponovno poročiti, in se je strinjal, da se bo poročil z nemško princeso Ano Klevsko. Ko je Ana prispela, se Henriku ni zdela tako lepa, kot je bila videti na slikah, ki jih je videl, in z njo ni bil zadovoljen. Tudi Ana je bila nezadovoljna in je že po nekaj mesecih privolila v ločitev od Henrika. Poroko je pomagal urediti Cromwell. Henrik je bil jezen na Cromwella in ga je dal usmrtiti.

Medtem je Henrik na dvoru opazil mlado damo Catherine Howard in pomislil, da bi bila lahko dobra žena. Catherine Howard je bila sestrična Henryjeve druge žene Anne Boleyn. Henry in Catherine sta se poročila leta 1540, vendar je bila Catherine veliko mlajša od Henryja, zato se ga je kmalu naveličala in začela flirtati z drugimi moškimi. Ko sta bila poročena nekaj več kot leto dni, je Henry izvedel, da je imela Catherine afero z nekom drugim. Bila je spoznana za krivo izdaje in usmrčena, tako kot je bila nekaj let prej usmrčena Ana Boleyn.

Henrikova šesta in zadnja žena se je imenovala Katarina Parr. Bila je ženska v tridesetih letih, ki je bila že dvakrat poročena. Njena prva moža sta bila veliko starejša od nje in oba sta umrla. Henrik je menil, da bo bolj razumna in zvesta kot njegove druge žene, in izkazalo se je, da je imel prav. Catherine Parr je bila s Henrikom poročena več kot tri leta do njegove smrti, vendar nista imela otrok.

Po ločitvi od Katarine Aragonske je Henrik začel trpeti za številnimi boleznimi in si nikoli več ni povrnil zdravja. Umrl je 28. januarja 1547 v starosti 55 let in bil pokopan na gradu Windsor. Henrik je bil oče dveh kraljic in enega kralja. To so bili Marija I. Angleška, Elizabeta I. Angleška in Edvard VI. Nobeden od njih ni imel lastnih otrok.

Leta 1536 je bil pod Henrikovo vladavino sprejet Zakon o združitvi, ki je imel dolgotrajen vpliv na Wales kot državo. Zakon o uniji je pomenil, da so morali Valižani govoriti angleško, v angleščino pa so bili prevedeni tudi prometni znaki. Kraljeva družina, ki je imela sedež v Londonu, je bila zdaj uradno odgovorna za Wales. Vendar je zakon pomenil tudi, da so valižanski državljani dobili enake zakonske pravice kot Angleži, tako da je imel ta novi zakon tudi pozitivno stran.

Henry se je na svojih portretih pogosto rad slikal s hrano ali hišnimi ljubljenčki. Imel je veliko hišnih ljubljenčkov. Henryja so pogosto videli s psom. Imel je belega mopsa in zelo dobro se je zavedal, kako zelo ga njegov pes predstavlja kot bogatega človeka.

Henrik VIII. je veliko časa preživel v veličastni stavbi Hampton Court Palace, ki je bila v lasti njegovega prijatelja, kardinala Thomasa Wolseyja. Po razhodu z Wolseyjem je Henrik palačo vzel zase. Palačo je precej povečal in v njej zgradil stvari, kot so teniška igrišča in dvorišča za rokoborbo.