Inkovsko cesarstvo (Tawantinsuyo): definicija, zgodovina in pomen

Inkovsko cesarstvo (Tawantinsuyo): odkrijte zgodovino, pomen in dediščino največjega andskega imperija — Cusco, ceste, mostovi in kečua kultura.

Inki so bili predkolumbovska civilizacija in imperij v Andih v Južni Ameriki. Izraz Inka se uporablja tako za pripadnike tega ljudstva kot za naslova cesarja ali vladarja (Inka Sapa). To je bil največji imperij v obeh Amerikah in eden največjih imperijev svojega časa; obstajal je neposredno pred in ob prihodu Evropejcev v Ameriko.

Definicija in geografski okvir

Inkovsko cesarstvo, v kečuaščini znano kot Tawantinsuyo — kar dobesedno pomeni "štiri regije" — je obsegalo širok pas ob andski gorski verigi. Srce cesarstva je bilo mesto Cusco (Qosqo) v današnjem južnem Peruju, ki je delovalo kot upravno, politično in vojaško središče. V kasnejših obdobjih je pomembno središče postajal tudi Quito. Imperij je obsegal velike dele današnjega Ekvadorja, Peruja, Bolivije, Argentine in Čila.

Kratek zgodovinski pregled

Po nekaterih izvornih tradicijah se je jedro Inkovskega sistema razvilo okoli jezera Titicaca in okoli leta 1197. Hitrejša rast in širitev sta se zgodili v 15. stoletju, zlasti pod vladavino vladarjev, kot je bil znan reformator, ki je razširil oblast in uvedel številne upravne reforme (viri iz ustne in arheološke dediščine). Med letoma 1438 in 1533 so Inki z kombinacijo osvajanjem in pogosto nenasilno asimilacijo vzpostavili nadzor nad velikim delom zahodne Južne Amerike, pri čemer so združevali vojaško moč s spretnimi administrativnimi metodami.

Uprava, družbena ureditev in gospodarstvo

Inkovski imperij je imel strogo centraliziran upravni sistem. Cesarski položaj je zasedal Inka Sapa, ki je bil hkrati politični in verski vodja. Teritorij je bil razdeljen na štiri glavne regije (suyu), kar je odražalo pomen imena Tawantinsuyo. Družbena osnovna enota je bila ayllu — skupnost sorodstvenih družin, ki so skupno obdelovale zemljo in delile odgovornosti.

• V zemljiških zadevah je prevladovalo kolektivno upravljanje in uporaba zemlje v imenu skupnosti in države.
• Delovna obveznost do države, znana kot mit'a, je bila ključni del davčnega sistema; ljudje so v določenih obdobjih opravljali službe v javnih projektih, vojski ali pri vzdrževanju cest in zalog.
• Za beleženje informacij so uporabljali sistem vozličev, poznan kot quipu (ni klasičnega pisnega sistema), ki je služil za davke, popise in administracijo.

Kmetijstvo, živinoreja in tehnologija

Gospodarstvo je temeljilo na kmetijstvu, usmerjenem v prilagoditev zahtevnim andskim razmeram. Inki so razvili terase, sistem irigacij, suhe kamnite zidove in drugo inženirstvo za povečanje pridelave. Pomembne kulture so bile krompir, koruza, različne vrste fižola in drugo; pomembna živina so bili lama in alpaka, ki so služili kot transport, vir volne in mesa.

Promet, gradbeništvo in arhitektura

Inki so zgradili obsežno cestno omrežje, pogosto imenovano Qhapaq Ñan, ki je povezovalo oddaljene dele imperija z vojaškimi in administrativnimi središči ter olajšalo komunikacijo in premike vojske. Uporabljali so tudi kamnite mostove in dobro vzdrževane poti. Značilna je bila izjemna kamnita gradnja — natančno obdelani kamni brez malte, primeri tega so gradovi in naselja, kot je znana arheološka lokacija Machu Picchu (ki sicer ni omenjena z vnaprejšnjim linkom v besedilu), ter številne druge trdnjave in svetišča.

Verska in kulturna izročila

Versko življenje je bilo osredotočeno na čaščenje naravnih sil in bogov, med katerimi je bil centralni kult sonca, boga Intija. Vladarji so bili pogosto obravnavani kot potomci bogov, zaradi česar so imeli tudi verske obveznosti. V kulturi so bili pomembni tudi rituali, mummifikacija preminulih vladarjev in ceremonieske prakse, ki so utrjevale oblast in enotnost državnega aparata.

Padec imperija

Inkovska oblast je bila pred prihodom Evropejcev oslabljena zaradi notranjih konfliktov in bolezni. Po smrtih nekaterih pomembnih vladarjev ter zaradi epidemij (med katerimi je bila pomembna tudi velikega obsega smallpox), je sledila državljanska vojna med tekmecema za prestol. Leta 1532 je konkvistador Francisco Pizarro ujel in pozneje (1533) usmrtil zadnjega suverenega cesarja Atahualpa, kar je pomembno prispevalo k zrušenju državnega aparata. Španska vojna, izkoriščanje tehnologije, kočljivost zaradi bolezni in prekinitev upravnih mrež so skupaj pomenili konec neodvisne Inkovske oblasti in začetek kolonialne dobe.

Pomen in zapuščina

Čeprav je politična moč Tawantinsuyo propadla v 16. stoletju, je kulturna zapuščina še močno prisotna. Kečua (in drugi andski jeziki) se še vedno govorijo; mnoge kmetijske tehnike, gradbena znanja in ceste so ostale v uporabi. Kolonialne oblasti so uvedle sistem encomienda in spremenile socialno-ekonomske odnose, vendar so se številni elementi andske kulture preživeli v sinhroniziranih veri in običajih.

Ključne značilnosti Inkovskega cesarstva

• Močna centralizirana uprava z vladarjem Inka Sapa.
• Organizirana delovna obveznost (mit'a) in kolektivno upravljanje zemlje.
• Napredno inženirstvo (terase, sistem za zbiranje vode, kamnita arhitektura).
• Obsežno cestno omrežje in učinkovit komunikacijski sistem.
• Kulturna in verska enotnost, ki je temeljila na čaščenju naravnih sil in državnem kultu vladarjev.

Inkovsko cesarstvo je torej predstavljalo kompleksno državno tvorbo z razvitimi upravnimi, gospodarskimi in infrastrukturnimi rešitvami, katere vpliv je še danes razviden v tradicijah, jeziku in arheoloških ostankih Andov.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so bili Inki?

V: Kateri je bil največji imperij v Ameriki?

V: Kdaj je prišlo do španske invazije?

V: Kje je bilo upravno, politično in vojaško središče inkovskega imperija?

V: Kakšen jezik so govorili?

V: Kdaj se je začela njihova vladavina?

V: Kako dolgo je trajala njihova vladavina?

Išči po črki