Atahuallpa ali Atawallpa (ok. 1502-1533) je bil 13. in zadnji suvereni cesar imperija Tahuantinsuyo ali Inkov. Cesar je postal, ko je premagal svojega mlajšega polbrata Huáscarja v državljanski vojni, ki je sledila smrti njunega očeta Inke Huayne Capaca zaradi nalezljive bolezni (morda malarije ali ošpic). Med državljansko vojno je prišel Španec Francisco Pizarro, ujel Atahuallpo in ga uporabil za nadzor inkovskega imperija. Na koncu so Španci Atahuallpo usmrtili. Tako se je končalo inkovsko cesarstvo (čeprav mu je sledilo več šibkih marionetnih naslednikov).
Izvor in položaj pred prihodom Špancev
Atahuallpa se je rodil okoli leta 1502; natančno rojstno mesto ni povsem jasno, več virov govori o območju Quita ali severnih provincah imperija. Pred izbruhom spopadov za oblast je bil v vlogi voditelja severnih dežel Tahuantinsuyo, medtem ko je njegov brat Huáscar zastopal oblast iz Cuzca, tradicionalnega središča inkovske oblasti. Smrt Huayna Capaca je sprožila spopad za zaporedje, ki je državo razdelil in jo močno oslabljal.
Državljanska vojna in šibkost imperija
Konflikt med Atahuallpo in Huáscarjem je trajal več let in je vključeval hitre premike, bitke in politična zavezništva. Ta državljanska vojna je:
- izčrpala vojaške sile in oslabljeno administracijo;
- pokazala razdeljenost plemstva in lokalnih oblastnikov;
- spremila odnose z zavezniki in podložniki, kar so pozneje izkoristili tujci.
Prisotnost Evropejcev in ujetje v Cajamarci
Pizarro je s skromno, a dobro oboroženo ekspedicijo priplul ob pacifiško obalo Južne Amerike in izkoristil notranjo razdeljenost inkovskega cesarstva. 16. novembra 1532 so Španci v mestu Cajamarca presenetili Atahuallpo. V zasedi in na srečanju, ko so Inki pričakovali diplomatski razgovor, so Španci izkoristili orožje, konje in taktično presenečenje ter Atahuallpo ujeli. Njegovo ujetništvo je bilo prelomna točka: glede na vero Inkcev v božanske privilegije vladarja je bila izguba vodje hudo demoralizirajoča.
Rešitev in odkupnina
Atahuallpa je Špancem obljubil neverjetno odkupnino: napolniti eno veliko sobo z zlatom in dve srebrom, kolikor ju bo zmožen. Španci so v naslednjih mesecih zbrali ogromne količine dragocenosti iz celotnega imperija — zakladi, ki so jih posredniki in župniki zbirali za izmenjavo. Ta bogastva so tehtala več ton in znatno pripomogla k financiranju španskega osvajanja in pošiljanja bogastev v Španijo.
Sodba in usmrtitev
Kljub izpolnjeni odkupnini Španci Atahuallpe niso izpustili. Po seriji obtožb — v katerih so ga med drugim obtožili upora, domnevnega umora brata Huáscarja, čarovništva in ščuvanja proti Špancem — so ga postavili pred sodni postopek, ki danes velja za prirejen. Pred usmrtitvijo so ga krstili in mu dali krščansko ime. Atahuallpo so 26. julija 1533 usmrtili; način usmrtitve je bil zadušitev z napravo, ki jo poznamo kot garota (viri se različno navajajo tudi druge podrobnosti), kar je bila odločitev Špancev pod političnim in vojaškim pritiskom.
Posledice za Tahuantinsuyo
Atahuallpova smrt je pomenila začetek hitre razgradnje tradicij in upravnih struktur inkovskega imperija. Španci so izkoristili razdeljenost in pomanjkanje enotne obrambe ter postavili na oblast marionetne vladarje, med katerimi je bil znan tudi Manco Inka (Manco Inca Yupanqui), ki je sprva sodeloval z Iberci, nato pa organiziral obsežno vstajo (1536) in se umaknil v Vilcabambo, kjer je obstajal ostanek neodvisnega "neo-inkovskega" kraljestva vse do 1572 (ko je bil ubit ali usmrčen Túpac Amaru I.).
Dejavniki propada
Pad imperija ni bila posledica samo ene dogodkovne vrstice: španska vojaška tehnologija (koni, strelno orožje, železno orožje), zavezništva Špancev z nekaterimi plemeni, notranje razdore in predvsem bolezni, prinesene iz Evrope (kot so črne koze, ošpice in druge epidemije), so močno zmanjšale prebivalstvo in odpornost družbe. Prej omenjena državljanska vojna je sveže oslabitev naredila še hujšo.
Zapustina in pomen
Atahuallpa ostaja ena najbolj znanih in tragičnih figur v zgodovini Andov. Njegov padec simbolizira konec velike, kompleksne civilizacije in začetek kolonialne dobe v Južni Ameriki. Zgodbe o njegovi usodi, o velikanski odkupnini in o načinu, kako so Španci izkoristili razmere, so pogosto citirane v analizah kolonializma in v interpretacijah perujskega in južnoameriškega zgodovinskega spomina.


