Koncentracijsko taborišče Auschwitz

Ozadje

Taborišča za iztrebljanje so se razlikovala od koncentracijskih taborišč. Od leta 1940 so nacisti zgradili približno 150 koncentracijskih taborišč in še več podobnih taborišč. Vendar je bilo v nacistični Nemčiji le šest uničevalnih taborišč, vsa v vzhodni Evropi:

• Auschwitz II (Birkenau)

·          

• Sobibór
• Majdanek
• Bełżec
• Treblinka
• Chelmno

V uničevalnih taboriščih so skoraj vse ubili takoj po prihodu v taborišče. Nacisti so v teh taboriščih ubili približno 3,0-3,5 milijona ljudi. Od tega je bilo 90 % Judov.

Izbor

Nacistične oblasti so v Auschwitz vsak dan z vlaki pripeljale številne zapornike. Taboriščni zdravniki SS so te zapornike razdelili v tri skupine. To se je imenovalo "selekcija". S selekcijo so esesovci odločali, v katero od taborišč v Auschwitzu bo šel vsak zapornik.

Smrt

Večina zapornikov, poslanih v Auschwitz, je bila izbrana za smrt. To pomeni, da je SS odločila, da jih je treba ubiti takoj. Običajno je SS v to skupino uvrstila vse otroke, večino žensk, vse starejše ljudi, ljudi, ki so bili videti bolni, in ljudi, za katere je bilo videti, da ne morejo delati. Stražarji SS so te ljudi pripeljali naravnost v plinske komore Auschwitza in jih ubili s strupenim plinom. Uporabili so obliko vodikovega cianida, vrsto strupenega plina, ki se imenuje krvni plin. Ta strupeni plin so imenovali ciklonB. Ta plin je bil zelo učinkovit način ubijanja zapornikov in je lahko v 20 minutah ubil vse, ki so mu bili izpostavljeni.

Primo Levi, zapornik, ki je preživel Auschwitz, je pozneje pisal o tem, kakšne so bile selekcije:

V manj kot desetih minutah so bili vsi zdravi moški zbrani v skupino. [Po hitri in strnjeni izbiri [esesovskih stražarjev] je bil vsak od nas ocenjen kot sposoben ali nesposoben koristnega dela za [tretji] rajh.... [Vemo, da je iz naše [skupine] v [taborišča] vstopilo največ šestindevetdeset moških in devetindvajset žensk ter da od vseh drugih, ki jih je bilo več kot petsto, dva dni pozneje ni živel nihče ...

 

Tako so v trenutku izginile naše ženske, naši starši in naši otroci. Za kratek čas smo jih videli kot nejasno množico na drugem koncu ploščadi, potem pa nismo videli ničesar več.

Prisilno delo

SS je za suženjske delavce izbrala nekaj močnih in zdravih ljudi. Delali so v Auschwitzu I, v tovarni IG Farben v Auschwitzu III in v tovarnah streliva v podobojih. V evidencah je navedeno, da je med letoma 1940 in 1945 kot suženjski delavci delalo približno 405 000 ljudi, od katerih jih je približno 84 % (340 000) umrlo.

Oskar Schindler, nemški poslovnež, je iz Poljske rešil približno 1.000 Judov. Poslal jih je v svojo tovarno in ti Judje so živeli.

Posebna delovna mesta

Uradniki SS so izbrali tretjo skupino ljudi, ki so jih lahko uporabili za posebna dela ali medicinske poskuse. Na primer:

• Eden od taboriščnih zdravnikov, Joseph Mengele, se je zanimal za dvojčke in pritlikavce. SS jih je pošiljal v taboriščno "bolnišnico", da je lahko Mengele na njih izvajal medicinske poskuse.
• SS je izbral nekaj ljudi, ki so pomagali varovati druge zapornike. Pogosto so za to delo izbrali nasilne kriminalce. Te ljudi so imenovali "kaposi".
• Esesovci so nekatere ljudi izbrali tudi za delo v plinskih komorah in krematorijih ter njihovi okolici. Te ljudi so imenovali Sonderkommando.

Kaposi in sonderkomandosi so majhnemu številu esesovskih stražarjev omogočili nadzor nad več deset tisoč zaporniki v Auschwitzu. Skupaj je v Auschwitzu delalo približno 7000 pripadnikov SS. ^{str. 40}

Fotografija izbora. Ljudi, ki so bili poslani na levo, bodo takoj ubili v plinskih komorah. Ljudje, ki so poslani na desno, so izbrani za suženjske delavce.

Tabori

Auschwitz I

Auschwitz I je bil urad za vsa taborišča v kompleksu Auschwitz.

Nacisti so zapornike v Auschwitzu zadrževali od 14. junija 1940 do 27. januarja 1945.^{str. 128}

Zaporniki

Prvih zapornikov v Auschwitzu I je bilo 728 ljudi iz Poljske. Eden od teh zapornikov je bil Kazimierz Albin. Preživel je Auschwitz. Pozneje je napisal, kako se je začel prvi dan v Auschwitzu:

[Postaviti smo se morali v pet vrst... [SS stražar] Frizsch je napovedal: "To je koncentracijsko taborišče Auschwitz ... Vsak upor ali neposlušnost bosta neusmiljeno kaznovana. Kdor ne bo ubogal nadrejenih ali bo poskušal pobegniti, bo obsojen na smrt. Mladi in zdravi ljudje tu ne živijo dlje kot tri mesece. Duhovniki en mesec, Judje dva tedna. Izhod je samo en - skozi dimnike krematorija."

Sledilo je 48 homoseksualnih moških iz Nemčije. Nato so kot zaporniki prišli Judje.

V letih 1940-1941 je bilo v Auschwitzu I v vsakem trenutku med 13.000 in 16.000 zapornikov, leta 1942 pa že 20.000. Večina teh zapornikov ni bila judovskih, saj so večino judovskih zapornikov poslali v Auschwitz II.

V Auschwitzu so morali zaporniki na svoje uniforme nalepiti oznake, ki so kazale, zakaj so bili poslani v Auschwitz. Judovski zaporniki so si morali na primer na oblačila prišiti dva rumena trikotnika v obliki Davidove zvezde. Homoseksualci pa so si morali na oblačila prišiti roza trikotnik. SS je vsakemu zaporniku dodelila tudi zaporedno številko in jo vtetovirala na njihovo telo. SS zapornikov ni nikoli imenovala z imenom, ampak le s številko.

Življenjske razmere v Auschwitzu I so bile zelo slabe. Zaporniki so dobili zelo malo hrane. Sanitarnih razmer ni bilo, zato so se bolezni zlahka širile. Veliko zapornikov je umrlo zaradi bolezni, lakote in zmrzovanja.

Ob nedeljah so morali zaporniki pospravljati barake in se lahko tuširali.

Kazni in mučenje

SS je zgradila več vrst prostorov za kaznovanje in mučenje zapornikov. Med njimi so bile naslednje:

• Stoječe celice: To so bili prostori, veliki 1,5 kvadratnega metra. V eni od teh sob so esesovci zadrževali štiri osebe. Prostori so bili tako majhni, da so morali zaporniki v njih stati vso noč. Nato so morali čez dan delati.
• Celice za stradanje: V te sobe so esesovci zapirali zapornike, ki jim niso dajali ne vode ne hrane. Zapornike so pustili umreti zaradi dehidracije ali lakote.
• Celice za zadušitev: To so bile sobe z enim samim majhnim oknom. SS je v te prostore zaprl veliko zapornikov. Ko so zaporniki vdihavali kisik v sobi, ga je bilo vedno manj. Sčasoma je bilo v sobi tako malo kisika, da so se zaporniki zadušili.

Včasih so esesovci zaporniku zvezali roke za hrbtom in ga obesili za zapestja. S tem so mu zlomili ramenske sklepe. Esesovci so zapornike tako pustili viseti več ur ali dni, včasih celo do smrti.

Esesovci so nekatere zapornike tudi obesili za vrat, tako da so umirali počasi in boleče.

Plinske komore

SS je 3. septembra 1941 v Auschwitzu I prvič poskusila usmrtiti zapornike s ciklonom B.

Pri prvem preizkusu je SS uporabila ciklon B na 600 vojnih ujetnikih iz Sovjetske zveze in približno 250 Poljakih. ^{str. 88} Ko je plin ubil te ujetnike, je SS ugotovila, da lahko z ciklonom B ubije ljudi veliko hitreje kot s streljanjem. Zgradili so plinsko komoro, v kateri so lahko naenkrat ubili več kot 700 ljudi. ^{str. 160 V} bloku 11 taborišča so zgradili tudi krematorij. ^{str. 160}

V tej plinski komori so esesovci med letoma 1941 in 1942 ubili približno 60.000 ljudi. Po letu 1942 so plinsko komoro spremenili v protiletalsko zaklonišče, kamor so se esesovci lahko skrili, če so zavezniška letala v bližini odvrgla bombe. ^{str. 123-124.}

Plinska komora še danes obstaja. Zgrajena je bila na novo, pri čemer so bili uporabljeni originalni deli. Zdaj je del muzeja v Auschwitzu.

Zapornice

26. marca 1942 je SS v Auschwitz poslala prve zapornice.

Nacistični doktor Carl Clauberg je od približno marca 1941 do januarja 1945 v Auschwitzu izvajal medicinske poskuse na številnih ženskah. Želel je najti način, kako bi čim lažje in hitreje steriliziral na milijone ljudi. Za sterilizacijo zapornic je poskušal uporabiti rentgenske žarke, kirurške posege in zdravila. Načrt nacistov je bil znebiti sevseh, ki niso bili "arijci". V okviru tega načrta so nacisti sterilizirali veliko ljudi, da niso mogli imeti otrok, ki niso bili "arijci"^.

Leta 1943 je Heinrich Himmler ukazal SS, naj v Auschwitzu ustanovi javno hišo. Nežidovske zapornice so bile prisiljene delati v bordelu. Zaporniki, ki so bili za naciste pomembni, kot so kapo in kuharji, so lahko za nagrado uporabljali bordel. Heinrich Himmler je homoseksualnim zapornikom tudi ukazal, da morajo javni dom obiskovati vsak teden. Menil je, da jih bo to "ozdravilo" homoseksualnosti.

Johanna Langefeld, Maria Mandel in Elisabeth Volkenrath so bile odgovorne za ženske zapornice v Auschwitzu.

Dr. Mengele

Zločinec Joseph Mengele je izvajal medicinske poskuse na številnih zapornikih, zlasti na dvojčkih, pritlikavcih in ljudeh s telesnimi okvarami. Vsi ti poskusi so bili zelo surovi in boleči. Mengele je na primer nekatere zapornike kastriral brez uporabe anestetikov. Med temi poskusi je umrlo veliko žensk in moških.

Mengele je bil odgovoren tudi za taboriščno "bolnišnico" v Auschwitzu. Ta ni bila podobna običajni bolnišnici. V njej so delali zaporniki, ki so bili zdravniki, kot je bila Gisella Perl. Skušali so pomagati bolnim ali poškodovanim zapornikom, vendar niso imeli nobenih zdravil ali medicinskih pripomočkov, niti čistih povojev ali tekoče vode. Če bolnikom ni bilo hitro bolje, jih je Mengele poslal v plinske komore ali pa so jih nacistični zdravniki ubili tako, da so jim vbrizgali fenol.

Auschwitz II (Birkenau)

Auschwitz II je bilo taborišče smrti v Auschwitzu. Imenovalo se je tudi Birkenau (izgovori se "BEER-kin-now"), kar pomeni "brezov gozd" (gozd). Danes se Birkenau pogosto imenuje samo "Auschwitz".

Nacisti so Auschwitz II začeli graditi oktobra 1941, ker je bil Auschwitz I prenatrpan. V tem času se je Adolf Hitler odločil, da bo pobil vse Jude. Nacisti so ta načrt poimenovali "končna rešitev". Heinrich Himmler je kmalu po izgradnji Auschwitza II ukazal, da se ta uporabi kot center za ubijanje. Njegov cilj je bil ubiti vse zapornike, ki so jih tja poslali.

V Auschwitzu II so bile štiri plinske komore. Nacisti so plinske komore naredili podobne prham. Zapornike so prepričali, da se gredo v plinske komore tuširat. ^{str. 160} Nato so v plinske komore spustili ciklon B in vse v njih ubili. Mrtva telesa so v štirih krematorijih Auschwitza II zgorela v pepel. ^{str. 160}

Auschwitz II je bilo največje taborišče smrti, ki ga je med holokavstom upravljala nacistična Nemčija. SS je v Auschwitzu ubila več ljudi kot v katerem koli drugem nacističnem taborišču smrti. SS je plinske komore Auschwitza II zgradila tako, da je vanje lahko naenkrat prišlo 2 000 ljudi. To je pomenilo, da so lahko v plinskih komorah vsakih 30 minut ubili približno 2 000 ljudi.

Auschwitz III (Monowitz)

Auschwitz III se je imenoval tudi Monowitz (izgovori se "MOW-no-vitz"). V Monowitzu in 48 podob taboriščih okoli njega so zaporniki delali kot sužnji v tovarni IG Farben in tovarnah, ki so izdelovale orožje za nemško vojsko. ^{str. 53}

Tovarna IG Farben v Monowitzu je bila odprta leta 1941. Do oktobra 1942 so bili zaporniki prisiljeni zgraditi taborišče Monowitz, da so tam lahko živeli suženjski delavci. Podjetje IG Farben je plačalo gradnjo taborišča. S tem je Monowitz postal prvo koncentracijsko taborišče v zgodovini, ki ga je plačalo in zgradilo zasebno podjetje. ^{str. 53}

Med letoma 1941 in 1945 je v tovarni IG Farben delalo približno 35.000 zapornikov. Sedem od desetih zapornikov (približno 25.000) je umrlo zaradi lakote, bolezni in prisilnega dela. ^{str. 51, 53, 55} Povprečni zapornik je po napotitvi v Monowitz živel le tri mesece. ^{str. 56}

Vodje v tovarni IG Farben so se vedno trudili, da bi zapornike prisilili k težjemu delu. Pogosto so zapornikom grozili, da jih bodo poslali v plinske komore, če ne bodo delali več. ^{str. 56} Vsak mesec je 20 % suženjskih delavcev v tovarni (eden od petih) umrlo ali bilo poslanih v plinske komore.

S takšnimi latrinami je bila higiena v Auschwitzu nemogoča.


Blok 11 v Auschwitzu. Njegov namen je bil kaznovanje in mučenje zapornikov


Judovska dvojčka, ki so ju hranili pri življenju, da bi ju uporabili v Mengelejevih medicinskih poskusih. Januarja 1945 ju je iz Auschwitza osvobodila Rdeča armada

Poveljniki

Do poletja 1943 je bil poveljnik Auschwitza Rudolf Höss. ^{str. 193} Za njim sta poveljnika taborišča postala Arthur Liebehenschel in Richard Baer.

Po drugi svetovni vojni je Höss napisal avtobiografijo. V njej je navedel številne podrobnosti o taboriščih Auschwitza. Na nürnberškem procesu je bil obsojen na smrtno kazen. Obesili so ga pred krematorijem v Auschwitzu I.

Odpornost

Do leta 1943 so se v taboriščih Auschwitza oblikovale številne odporniške skupine. To so bile skupine, ki so se poskušale na vsak način boriti proti nacistom.

Odporniške skupine so nekaterim zapornikom pomagale pobegniti iz Auschwitza. Ti ljudje so svetu posredovali informacije o pobojih v Auschwitzu.

Če pa je en zapornik pobegnil, so esesovci ubili veliko drugih zapornikov. Včasih so v Auschwitz pripeljali tudi družinske člane pobeglih zapornikov. SS je to storila zato, da drugi zaporniki ne bi poskušali pobegniti. Iz treh različnih taborišč v Auschwitzu je poskušalo pobegniti približno 700 zapornikov. Od teh 700 jih je približno 300 uspelo pobegniti.

Nekateri pripadniki Sonderkommanda v Auschwitzu so se uprli esesovcem. Leta 1944 so na primer nekateri pripadniki Sonderkommanda v Auschwitzu razstrelili enega od krematorijev v taborišču.

Tudi leta 1944 so pripadniki Sonderkommanda skrivaj fotografirali v Auschwitzu. To so edine fotografije, ki prikazujejo množične umore, ki so se dogajali v Auschwitzu. Člani poljskega odporniškega gibanja so fotografije pomagali pretihotapiti iz taborišča.

Informacije

Zavezniki so med letoma 1941 in 1944 dobili nekaj informacij o taboriščih v Auschwitzu. Vendar niso verjeli, da je bilo v Auschwitzu ubitih toliko ljudi. Nato sta iz Auschwitza pobegnila dva človeka, Rudolf Vrba in Alfred Wetzler. Pisala sta poročila o dogajanju v Auschwitzu. Iz teh poročil so zavezniški voditelji sredi leta 1944 izvedeli resnico o Auschwitzu.

Leta 1944 so zavezniška letala posnela nekaj fotografij tega območja, vključno z Auschwitzom. Vendar teh fotografij ni nihče preučil. Prvič si je te fotografije natančno ogledal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Nekoč so zavezniki načrtovali bombardiranje taborišč. Vendar so se odločili, da tega ne bodo storili, ker niso želeli ubiti nobenega ujetnika. Dejansko so nekatera letala odvrgla bombe na bližnje vojaške cilje. Ena bomba je padla na taborišče. Ubila je 315 zapornikov in jih 1425 ranila.

Ljudje se še vedno prepirajo, kaj bi lahko zavezniki storili, da bi rešili več zapornikov v Auschwitzu.

Ena od fotografij Sonderkommando (obrezana), na kateri so žrtve iz plinske komore, ki jih sežigajo

Svoboda

Konec leta 1944 je bila Rdeča armada že blizu Auschwitza. SS so razstrelili plinske komore v Birkenauu, da bi prikrili, kaj so storili. Uničili so tudi številne druge stavbe in dokumentacijo. ^{str. 125-127.} 17. januarja 1945 so esesovci iz taborišč začeli zapuščati Auschwitz. Več kot 58 000 zapornikov so prisilili, da so se odpravili na zahod do mest Gliwice ali Wodzilaw. Ob prihodu v ti mesti so jih z vlaki prepeljali v koncentracijska taborišča v Nemčiji. Za seboj so pustili le tiste, ki niso mogli oditi. Na prisilnem pohodu je umrlo približno 38 000 zapornikov. ^{str. 125-127.}

27. januarja 1945 so vojaki 322. pehotnega voda Rdeče armade prispeli v Auschwitz. Našli in osvobodili so približno 7.500 zapornikov. ^{str. 128}

Smrti

Nihče ne ve natančno, koliko ljudi je umrlo v Auschwitzu ali drugih nacističnih taboriščih. SS je vodila evidence, vendar jih je večino uničila.

Zgodovinarji na različne načine ocenjujejo, koliko ljudi je umrlo v Auschwitzu. Preučevali so na primer, kaj so povedale priče na nürnberških procesih. Tudi nekateri ljudje, ki so preživeli Auschwitz, so pomagali oceniti, koliko ljudi je tam umrlo.

Kljub temu se o tem ni strinjalo veliko različnih ljudi in vlad:

• Komunistični vladi Sovjetske zveze in Poljske sta trdili, da je v Auschwitzu umrlo 4 milijone ljudi^{. 132–133}
• Rudolf Höss je dejal, da je tam umrlo od 2,5 do 3 milijone ljudi Kasneje je zapisal, da se je zmotil in da je "številka dva milijona in pol [veliko] previsoka".
• Adolf Eichmann je dejal, da je bilo število smrtnih žrtev 2 milijona.
• Francoski znanstvenik George Wellers je bil leta 1983 eden prvih, ki je na podlagi nacističnih zapisov o deportacijah ocenil število pobitih v Auschwitzu. Izračunal je, da je umrlo 1,613 milijona ljudi, od tega 1,42 milijona Judov in 146 000 Poljakov.
• Približno v istem času je Franciszek Piper na podlagi podatkov o prihodih in deportacijah vlakov izračunal 1,1 milijona smrtnih žrtev Judov, 140.000-150.000 smrtnih žrtev Poljakov in 23.000 smrtnih žrtev Romov.

Ameriški spominski muzej holokavsta pravi, da so to "najboljše ocene števila žrtev" v Auschwitzu med letoma 1940 in 1945:

	Skupno število poslanih v Auschwitz	Število ubitih v Auschwitzu	OdstotekZabiti
Judje	1,095,000	960,000	88%
Poljaki	147,000	74,000	50%
Roma	23,000	21,000	91%
Sovjetski vojni ujetniki	15,000	15,000	100%
Druge osebe	25,000	12,000	48%
Skupaj	1,3 milijona	1,08 milijona	83%

Po vojni

Muzej

Nekaj let po koncu druge svetovne vojne se je poljska vlada odločila obnoviti Auschwitz in v njem urediti muzej. Popravili so nekatera taborišča. Včasih so naredili zelo majhne spremembe glede na prvotno postavitev.

Muzej ima veliko delov in eksponatov. Med njimi so:

• Auschwitz II in ostanki plinskih komor.
• Okoli 110.000 moških, ženskih in otroških čevljev. Čevlji so pripadali ljudem, ki so bili ubiti v Auschwitzu.
• Okoli 3.800 kovčkov, ki so jih ljudje, poslani v Auschwitz, prinesli s seboj. Ko so bili ljudje poslani v Auschwitz, so jim nacisti rekli, da gredo samo v drug kraj, kjer bodo živeli. Zato so ljudje prinesli kovčke s številnimi stvarmi, za katere so mislili, da jih bodo potrebovali.
• Druge stvari, ki so jih ljudje, poslani v Auschwitz, prinesli s seboj. Med njimi je več kot 12.000 kuhinjskih pripomočkov, očala, oblačila in številne druge stvari.
• Stvari, s katerimi so esesovci ubijali zapornike. Med njimi so ponarejene glave za tuširanje v plinskih komorah, pločevinke ciklona B, vrata ene od plinskih komor in krematorij.

Leta 1947 je bil muzej odprt za javnost. Kasneje so pepel žrtev Auschwitza raztresli med koče, v katerih so živeli zaporniki. Na celotno območje gledajo kot na grobišče.

Druga priznanja

Leta 1979 je Združenje Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) Auschwitz uvrstilo na seznam svetovne dediščine.

Leta 1979 je poljski papež Janez Pavel II. maševal v Auschwitzu II.

Papež Janez Pavel II. je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dve osebi, ki sta bili ubiti v Auschwitzu, razglasil za katoliški svetnici:

• Maksimilijan Kolbe, poljski duhovnik. Nacisti so ga poslali v Auschwitz, ker je pomagal judovskim beguncem. Ko so iz Auschwitza pobegnili trije moški, je SS izbrala deset drugih zapornikov, ki so jih iz maščevanja stradali do smrti. Ko je eden od teh zapornikov začel jokati o svoji družini, se je Kolbe javil, da ga bodo ubili namesto njega.
• Edith Stein, Judinja, ki se je spreobrnila v katolištvo in postala karmeličanka. SS jo je ubila v plinskih komorah v Auschwitzu.

Leta 2005 so Združeni narodi 27. januar razglasili za mednarodni dan spomina na holokavst. Za 27. januar so se odločili, ker je to dan, ko je Rdeča armada osvobodila Auschwitz.

Evropski parlament je 27. januarja 2005 obletnico osvoboditve Auschwitza obeležil z minuto molka. Evropski parlament je sprejel tudi resolucijo, v kateri je zapisal, da je bil umor približno 1,5 milijona ljudi v taboriščih Auschwitza grozljiv. Parlament je dejal, da so resolucijo sprejeli deloma zaradi "zaskrbljujočega porasta antisemitizma in zlasti antisemitskih incidentov v Evropi ter zaradi ponovnega učenja širših spoznanj o nevarnosti viktimizacije ljudi na podlagi rase, etničnega porekla, vere, družbene razvrstitve, politike ali spolne usmerjenosti".

Spori

Po drugi svetovni vojni sta komunistični vladi Sovjetske zveze in Poljske v Auschwitzu postavili spominsko znamenje. Na njem je pisalo, da je v Auschwitzu umrlo 4 milijone ljudi. Po padcu komunistične vlade na Poljskem leta 1989 so znak spremenili in na njem piše, da je tam umrlo 1,1 milijona ljudi. Ljudje, ki poskušajo zanikati holokavst, to razliko uporabljajo za trditev, da je bil holokavst propaganda. Vendar je holokavst zgodovinsko dejstvo in SS je v Auschwitzu ubila vsaj 1,1 milijona ljudi.

Od leta 1989 so poljska vlada in mediji trdili, da ni pošteno uporabljati imena "poljska taborišča smrti" za taborišča Auschwitz. Trdili so, da je zaradi tega imena videti, kot da je Poljska vodila taborišča smrti. V resnici je Poljsko zavzela nacistična Nemčija, taborišča smrti pa so vodili nacisti. ^{str. 73} Leta 2006 je poljska vlada prosila Unesco, naj spremeni ime območja svetovne dediščine v Auschwitzu. Želeli so, da Unesco spremeni ime iz "koncentracijsko taborišče Auschwitz" v "nekdanje nacistično nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau". Poljska vlada je menila, da bi s tem preprečili zavajanje javnosti in pokazali, da je taborišče vodila nacistična Nemčija in ne Poljska. Leta 2007 se je Unesco strinjal in spremenil ime kraja v "Auschwitz Birkenau: "Nemško nacistično koncentracijsko in uničevalno taborišče (1940-1945)".

Poljska vlada je dovolila snemanje dveh filmov in televizijske serije na teh lokacijah. Vendar v nekaterih primerih ni dovolila snemanja v taboriščih. Februarja 2006 je Poljska zavrnila vizume nekaterim raziskovalcem iz Irana, ki so želeli obiskati Auschwitz. To so storili, ker je iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad zanikal holokavst in celo dejal, da je "mit".

Verske polemike

Leta 1984 so karmeličanke odprle samostan v bližini Auschwitza I. Judovske skupine so protestirale in karmeličani so leta 1993 samostan odstranili.

Ko je papež Janez Pavel II. leta 1987 razglasil Edith Stein za blaženo, so katoličani v bližini plinske komore postavili križ. Čez nekaj časa se je na tem mestu pojavila Davidova zvezda. Pojavili so se številni verski simboli. Nazadnje so jih ljudje vse odstranili.

Leta 1988 so karmeličani pred blokom 11 v Auschwitzu postavili 8 metrov visok križ. Judovske skupine so protestirale, češ da je bila večina ljudi, pobitih v Auschwitzu, Judov. Do leta 1998 so postavili 300 manjših križev. Nazadnje so ljudje odstranili manjše križe. Vendar je večji križ še vedno tam.

Očala ljudi, ki so bili ubiti v Auschwitzu

Galerija fotografij

Sorodne strani

• Holokavst
• Taborišče za iztrebljanje
• Rudolf Vrba
• Seznam nacističnih koncentracijskih taborišč