Sonderkommando fotografije: redki posnetki plinskih komor Auschwitz-Birkenau

Fotografije Sonderkommando so štiri zamegljene fotografije, ki so bile na skrivaj posnete avgusta 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz med drugo svetovno vojno. Fotografije je posnel zapornik v Auschwitzu II-Birkenau, v času, ko je v tem delu taborišča delovalo uničevalno taborišče Auschwitz – kraj, kamor so ljudi pošiljali v plinske komore. Zaradi stroge prepovedi fotografiranja in smrtne kazni v primeru odkritja gre za izjemno redke posnetke in eno najdragocenejših vizualnih pričevanj o poteku množičnih umorov.

Fotograf je bil član Sonderkommanda, skupine zapornikov, ki so bili prisiljeni delati v plinskih komorah in njihovi okolici. Dve fotografiji je posnel iz notranjosti ene od plinskih komor oz. prostorov ob njej, dve pa na prostem v neposredni okolici krematorija. Da ga ne bi ujeli, je moral fotoaparat držati skrit in ga usmeriti s kolka, zato posnetkov ni mogel izostriti ali natančno kadrirati. Poljski odpor (gibanje Poljakov, ki se je borilo proti nacistom) je film tveganega podviga pretihotapil iz taborišča, skrit v tubi za zobno pasto, ter ga posredoval zunaj taborišča, kjer je bil kasneje razvit in razmnožen.

Državni muzej Auschwitz-Birkenau je fotografije oštevilčil z 280–283. Številki 280 in 281 prikazujeta upepeljevanje trupel v ognjišču na prostem ob krematoriju. Številka 283 prikazuje le krošnje dreves – ker fotograf ni videl, kam natančno je usmeril fotoaparat, je za ta posnetek meril previsoko. Številka 282 prikazuje skupino golih žensk tik pred odhodom v plinsko komoro; prizor je ujet iz notranjosti zgradbe, skozi vrata proti brezišču, kjer so žrtve čakale na vstop.

Nastanek in okoliščine

Posnetki so nastali poleti 1944, ko je bil Auschwitz II–Birkenau preobremenjen zaradi množičnih deportacij, zlasti madžarskih Judov. Krematoriji niso dohajali števila umorjenih, zato so nacisti začasno uporabljali tudi odprta kurišča na prostem. Člani posebne delovne enote, t. i. Sonderkommanda, so v tem času na prošnjo podtalne organizacije v taborišču načrtovali izredno tvegan fotografski poskus: v kratkih trenutkih, ko je bilo varovalo manj pozorno, so iz notranjosti zgradbe in iz zavetja vegetacije sprožili nekaj posnetkov. Vloga stražarjev, razporeditev zgradb ter gibanje taboriščnikov so zahtevali izjemno previdnost – vsaka napaka bi pomenila neposredno smrt.

Kaj prikazujejo posamezne fotografije

• Št. 280: pogled na odprto ognjišče z gorečimi trupli ob krematoriju V; na robu kadra je mogoče razločiti figure stražarjev in dim, ki prekriva ozadje.
• Št. 281: podoben prizor upepeljevanja na prostem, iz rahlo drugačnega kota; vidni so žerjavica, dim in gozdna kulisa za krematorijem.
• Št. 282: skupina golih žensk, zbranih v brezišču tik ob stavbi; posnetek je narejen iz temnega notranjega prostora proti svetlemu zunanjstvu, zato so silhuete kontrastne in deloma zabrisane.
• Št. 283: nehoteni posnetek krošenj in neba; posledica naglice in fotografiranja »na slepo«.

Avtorstvo, avtentičnost in razlage

Identiteta fotografa je bila dolgo predmet raziskav; več zgodovinarjev posnetke pripisuje grškemu judovskemu taboriščniku Albertu Erreri, članu Sonderkommanda. Avtentičnost fotografij je potrdil Državni muzej Auschwitz-Birkenau na podlagi analize negativov, lokacij in pričevanj preživelih. Razprave se nanašajo predvsem na točen položaj fotografa (ali je stal znotraj plinske komore, v predprostoru ali pri vratih) in na interpretacijo posameznih kadrov, ne pa na resničnost prikazanih dogodkov. Zaradi tehničnih omejitev – skriti posnetek, močan kontrast svetlobe, gibanje – so slike zamegljene, a prav to potrjuje okoliščine nastanka.

Zgodovinski kontekst

Fotografije so nastale v vrhuncu uničevalnega procesa v Birkenauu. Od maja do poletja 1944 so tja v hitrem tempu deportirali stotine tisoč ljudi. Preobremenjenost krematorijev je privedla do uporabe zunanjih kurišč, kakršna sta vidna na fotografijah 280 in 281. Nekaj tednov po nastanku posnetkov je oktobra 1944 izbruhnil upor Sonderkommanda, v katerem so taboriščniki delno poškodovali krematorij IV; upor je bil krvavo zadušen.

Pomen, raba in etični vidiki

Te fotografije danes sodijo med ključne vizualne dokaze nacističnega zločina. Uporabljene so bile kot dokazno gradivo na povojnih sojenjih in so stalni del muzejskih razstav ter izobraževalnih programov. Zaradi prikaza golote in skrajnega nasilja vzbujajo pomembna etična vprašanja: kako jih prikazovati z dostojanstvom do žrtev, ali kadrirati ali ne, in kako obiskovalcem pojasniti kontekst, da ne bi prišlo do senzacionalizma. Številni muzeji in raziskovalci poudarjajo, da je treba posnetke predstavljati skupaj s pričevanji, načrti taborišča in drugimi viri, da bi bralci bolje razumeli prostor, čas in namen fotografij.

Ohranjanje in dostop

Izvirni negativi in kopije hrani Državni muzej Auschwitz-Birkenau. Zaradi slabe svetlobne situacije in naglice pri fotografiranju so posnetki tehnično skromni (zamegljenost, premik, preosvetljeni in podosvetljeni deli), a digitalne reprodukcije in analize visoke ločljivosti omogočajo dodatna odkritja o lokacijah, kotih in poteku zločina. Vsaka nova objava praviloma vključuje jasen opis izvora, številčenje (280–283) in opozorilo na občutljivo naravo vsebine.

Fotografiranje

Nihče ne ve zagotovo, kdo je posnel fotografije. V številnih zapisih piše, da mu je bilo ime Alex in da je bil judovski zapornik iz Grčije. "Alex" je bil morda Alberto Errera, častnik grške mornarice; ustrelili so ga, ko je udaril častnika SS. (SS - Schutzstaffel - je bila nacistična vojaška organizacija, ki je vodila koncentracijska taborišča.)

Drugi člani Sonderkommanda v taboriščnem krematoriju so pomagali dobiti in skriti fotoaparat, ki ga je uporabljal Alex. Bili so tudi opazovalci (opazovali so esesovce, da bi našli najvarnejši trenutek za Alexovo fotografiranje).

Med njimi je bil tudi Alter Fajnzylberg, ki je od julija 1943 delal v krematorijih taborišča. Nekoč je opisal, kako so nastale fotografije:

[Nekje sredi leta 1944 smo se odločili, da bomo na skrivaj fotografirali in tako zabeležili svoje delo. Za to smo si morali priskrbeti dober fotoaparat in film ... Že od samega začetka je bilo v moji skrivnosti vpletenih več zapornikov iz naše sonderkomande: Szlomo Dragon, njegov brat Josek Dragon in Alex, grški Jud, čigar priimka se ne spomnim.

Na dan, ko so bile fotografije posnete, je bilo ... Nekateri od nas so varovali osebo, ki je fotografirala. Z drugimi besedami, skrbno smo morali paziti, da se nam ne bi približal kdo, ki ne bi poznal skrivnosti, predvsem pa, da se na tem območju ne bi gibali esesovci. Končno je napočil trenutek. Vsi smo se zbrali pri zahodnem vhodu, ki od zunaj vodi v plinsko komoro krematorija V: na stražnem stolpu, ki je z bodeče žice gledal na vrata, in v bližini mesta, kjer naj bi se fotografiralo, nismo videli nobenega esesovca. Aleks, grški Jud, je hitro vzel fotoaparat, ga usmeril proti kupu gorečih trupel in pritisnil na sprožilec. Zato so na fotografiji prikazani zaporniki iz sonderkomande, ki so delali na kupu. Eden od esesovcev je stal poleg njih, vendar je bil s hrbtom obrnjen proti stavbi krematorija. Druga fotografija je bila posneta z druge strani stavbe, kjer so se med drevesi slačili ženske in moški. Bili so namenjeni umoru v plinski komori krematorija V.

Poljski odporniki so film skrivaj odnesli iz taborišča. Helena Dantón, ki je delala v menzi SS (taboriščni trgovini), ga je skrivala v tubi zobne paste. Filmu je bil priložen dopis z datumom 4. september 1944, ki je zahteval, da se film takoj razvije.

Fotografije Sonderkommando so bile eno od številnih dejanj upora proti nacistom in vojnim zločinom, ki so jih zagrešili med holokavstom.

št. 280, uokvirjena z vrati ali oknom plinske komore


št. 280 obrezana

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so fotografije sonderkommando?

V: Kdo je posnel fotografije Sonderkommando?

V: Kaj je bil Auschwitz II-Birkenau?

V: Kdo so bili pripadniki Sonderkommando?

V: Kako so bile posnete fotografije Sonderkommando?

V: Kako so fotografije Sonderkommando pretihotapili iz taborišča?

V: Kaj prikazujejo fotografije Sonderkommando?

Išči po črki