Nacionalsocializem

Vzpon nacizma na oblast

Adolf Hitler, vodja nacistične Nemčije, je napisal knjigo Mein Kampf ("Moj boj"). V njej je pisalo, da so se vsi nemški problemi zgodili zato, ker so Judje načrtovali, da bi škodovali državi. Prav tako je dejal, da so judovski in komunistični politiki načrtovali premirje leta 1918, s katerim se je končala prva svetovna vojna, Nemčija pa je pristala na plačilo velikih količin denarja in blaga (reparacije).

V noči s 27. na 28. februar 1933 je nekdo zažgal stavbo Reichstaga. To je bila stavba, v kateri je zasedal nemški parlament. Nacisti so za to krivili komuniste. Nasprotniki nacistov so trdili, da so to storili sami, da bi prišli na oblast. Še isti dan je bil sprejet izredni zakon, imenovan Reichstagsbrandverordnung. Vlada je trdila, da je bil namenjen zaščiti države pred ljudmi, ki so skušali škodovati državi. S tem zakonom večina državljanskih pravic Weimarske republike ni več veljala. Nacisti so to uporabili proti drugim političnim strankam. Člane komunističnih in socialdemokratskih strank so zaprli ali ubili.

Nacisti so postali največja stranka v parlamentu. Do leta 1934 jim je uspelo, da so vse druge stranke postale nezakonite. Demokracijo je nadomestila diktatura. Adolf Hitler je postal vodja (Führer) Nemčije.

Hitlerjev standard je bil nacizem, ko je bil predsednik Nemčije.

Napadanje drugih držav

Hitler je kot nemški vodja (Führer) nacistične Nemčije začel premikati nacistično vojsko v sosednje države. Ko je Nemčija napadla Poljsko, se je začela druga svetovna vojna. Zahodne države, kot so Francija, Belgija in Nizozemska, je Nemčija okupirala in jih obravnavala kot kolonije. V vzhodnih državah, kot sta Poljska in Sovjetska zveza, pa so nacisti nameravali pobiti ali zasužnjiti slovanska ljudstva, da bi nemški naseljenci lahko zasedli njihovo zemljo.

Nacisti so sklenili zavezništva z drugimi evropskimi državami, kot sta bili Finska in Italija. Vse druge evropske države, ki so se povezale z Nemčijo, so to storile, ker niso želele, da jih prevzame Nemčija. S temi zavezništvi in invazijami je nacistom uspelo nadzorovati večji del Evrope.

Holokavst

Med holokavstom je bilo v koncentracijska taborišča in taborišča smrti na Poljskem in v Nemčiji poslanih na milijone Judov, pa tudi Romov (imenovanih tudi Cigani), invalidov, homoseksualcev, političnih nasprotnikov in številnih drugih ljudi. Nacisti so milijone teh ljudi v koncentracijskih taboriščih ubili s strupenim plinom. Nacisti so na milijone ljudi iz teh skupin ubili tudi tako, da so jih prisilili v suženjsko delo, ne da bi jim dali veliko hrane in oblačil. Skupaj je umrlo 17 milijonov ljudi, od tega 6 milijonov Judov.

Zmaga zaveznikov

Leta 1945 je Sovjetska zveza po zmagi nad nemško vojsko v Rusiji zavzela Berlin. Sovjetska Rdeča armada se je srečala z ameriško in britansko vojsko, ki sta se po napadu na nacistično Evropo 6. junija 1944 iz Normandije v Franciji borili po vsej Nemčiji. Nacisti so izgubili, ker so imeli zavezniki veliko več vojakov in več denarja kot oni.

Med invazijo na Berlin se je Hitler morda ustrelil v bunkerju s svojo novo ženo Evo Braun. Tudi drugi nacisti so se ubili, med njimi Joseph Goebbels le dan po tem, ko ga je Hitler imenoval za svojega naslednika. Nacisti so se predali, ko je Rdeča armada zavzela Berlin.

Sodni proces proti nacistom

Po vojni so zavezniške vlade, kot so Združene države Amerike, Velika Britanija in Sovjetska zveza, organizirale sojenja nacističnim voditeljem. Ta sojenja so potekala v Nürnbergu v Nemčiji. Zato so se ta sojenja imenovala "nürnberški procesi". Zavezniški voditelji so nacistične voditelje obtožili vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, vključno z umorom milijonov ljudi (v holokavstu), sprožitvijo vojn, zaroto in pripadnostjo nezakonitim organizacijam, kot je Schutzstaffel (SS). Sodišče je večino nacističnih voditeljev spoznalo za krive in jih poslalo v zapor ali usmrtilo z obešanjem.

Nacisti po vojni

Od leta 1945 ni več nacistične države, vendar še vedno obstajajo ljudje, ki verjamejo v te ideje. Te ljudi pogosto imenujemo neonacisti (kar pomeni novi nacisti). Tukaj je nekaj primerov sodobnih nacističnih idej:

• Germanska ljudstva so nadrejena vsem drugim rasam.
• Številni neonacisti spreminjajo "germanski" v "vsi belci".
• Govorijo proti Judom in včasih tudi proti drugim rasam. Na primer:

• Pravijo, da holokavsta ni bilo in da so si ga izmislili Judje.
• Recimo, da je imel Hitler prav, ko je za težave Nemčije po prvi svetovni vojni krivil Žide;
• ljudem govorijo, naj sovražijo judovsko ljudstvo in druge skupine ljudi; in
• menijo, da imajo Judje preveč moči v svetu.

Po vojni so v Nemčiji in drugih državah, zlasti v Evropi, sprejeli zakone, ki prepovedujejo trditi, da holokavsta ni bilo. Včasih prepovedujejo tudi dvom o številu ljudi, ki jih je prizadel, kar pomeni, da ni bilo ubitih toliko ljudi, kot misli večina ljudi. kdo je to napisal? Pojavljajo se polemike o tem, ali to vpliva na svobodo govora ljudi. Nekatere države, kot so Nemčija, Avstrija in Francija, prepovedujejo tudi uporabo nacističnih simbolov, prepovedano pa je tudi, da bi na priljubljenem medijskem viru zavzeli položaj nacistične zaveze, da bi nacistom preprečili njihovo uporabo.

Sorodne strani

• Adolf Hitler

• Mein Kampf

• Nacistična evgenika

• Holokavst
• Nacistična koncentracijska taborišča in taborišča smrti

• Žrtve holokavsta