Nacizem (nacionalsocializem): definicija, zgodovina in zločini
Nacizem: definicija, zgodovina in zločini — pregled vzrokov, ideologije, nürnberških zakonov ter holokavsta. Razumevanje nacizma in njegovih grozovitosti.
Nacizem (ali nacionalsocializem; nemško Nationalsozialismus) je sklop političnih prepričanj, povezanih z nacistično stranko v Nemčiji. Začel se je v dvajsetih letih 20. stoletja. Stranka je leta 1933 prevzela oblast in s tem začela ustanavljati Tretji rajh. V Nemčiji so trajali do leta 1945, do konca druge svetovne vojne. Nacizem je oblika fašizma in uporablja biološki rasizem. Velik del filozofije tega gibanja je temeljil na ideji, da je "arijska rasa", izraz, ki so ga uporabljali za to, kar danes imenujemo germanski narod, boljša od vseh drugih ras in ima največjo sposobnost preživetja. V skladu z rasističnimi in sposobnimi idejami nacizma so bili germanski narodi Herrenvolk (nadrejena rasa). Manjvredne" rase in ljudi - Jude, Rome, Slovane, invalide in druge - so uvrščali med Untermenschen (podljudi).
Da bi uresničili rasistične ideje, so leta 1935 z nürnberškimi rasnimi zakoni prepovedali zaposlovanje v državni upravi ne-arijcem in političnim nasprotnikom nacistov. Prepovedali so tudi vse spolne stike med "arijci" in "ne-arijci".
Nacisti so milijone Judov, Romov in drugih ljudi poslali v koncentracijska taborišča in taborišča smrti, kjer so jih pobili. Te poboje danes imenujemo holokavst.
Beseda nacist je v nemškem jeziku kratica za Nationalsozialist (podpornik Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei). To pomeni "Nacionalsocialistična nemška delavska stranka".
Definicija in temeljne ideje
Nacizem je sklop skrajno nacionalističnih, avtoritarnih in rasističnih idej. Temelji na:
- rasni hierarhiji, ki deli ljudi na 'nadrejene' in 'podrejene' skupine;
- antisemitizmu kot osrednji sovražni ideji;
- elitizmu in Volk-ideji (množična vloga naroda kot biološke in kulturne enote);
- Führerprinzip — absolutna oblast vodje, ki zahteva popolno pokorščino;
- protiparlamentarizmu in antikomunizmu,
- socialnemu nacionalizmu (država nad posameznikom) in uporabi nasilja kot legitimnega sredstva za dosego ciljev.
Zgodovina in ključni dogodki
Gibanje se je razvilo po prvi svetovni vojni v kontekstu družbene stiske, gospodarskih težav in politične polarizacije. Nekateri ključni dogodki:
- NSDAP (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka) je nastala v zgodnjih dvajsetih; Adolf Hitler je postal vodja stranke leta 1921.
- Neuspešni Beer Hall Putsch (1923) in zapor Adolfa Hitlerja sta prispevala k njegovi osebni mitizaciji; v zaporu je napisal Mein Kampf.
- Gospodarska kriza konec 1920-ih je povečala podporo nacistom; 30. januarja 1933 je bil Hitler imenovan za kanclerja.
- Zakon o pooblastilih (23. marec 1933) in proces Gleichschaltung so hitro izločili politične nasprotnike ter ustanovili enopartijsko totalitarno državo.
- Čiščenja v vrstah SA (Noč dolgih nožev, junij 1934) so utrdila Hitlerjev nadzor; po smrti predsednika Hindenburga avgusta 1934 je Hitler prevzel funkcijo Führerja.
- 1935 so sprejeli nürnberške rasne zakone; 9.–10. november 1938 je potekala Kristallnacht, val nasilja proti Judom; 1. september 1939 je napad na Poljsko sprožil drugo svetovno vojno.
Organizacija in politika
Nacistična država je kombinirala strankarske in državno-administrativne strukture. Pomembne institucije so bile:
- SA (Sturmabteilung) in SS (Schutzstaffel) — paramilitarne enote; SS pod Heinrichom Himmlerjem je nadzorovala policijske in koncentracijske sisteme;
- Gestapo — tajna policija, odgovorna za politično pregonstvo;
- Wehrmacht — oborožene sile, ki so sodelovale v agresijah; poleg tega je delovala tudi Waffen-SS;
- propaganda pod vodstvom Josepha Goebbelsa, ki je sistematično oblikovala javno mnenje;
- odstranitev sindikatov, zatiranje političnih strank, nadzor kulture, izobraževanja in mladine (npr. Hitlerjugend).
Nacistični genocid in drugi zločini
Nacistični režim je sistematično izvajal množične poboje in zločine proti človeštvu:
- Holokavst: sistematično uničenje evropskih Judov — približno 6 milijonov ljudi je bilo ubitih v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih, v getih in pri masovnih streljanjih;
- Romstvo in druge etnične manjšine: stotine tisoč Romov in pripadnikov drugih skupin je bilo ubitih ali deportiranih;
- Slovanske žrtve in vojni ujetniki: milijoni civilistov in vojakov (zlasti v Sovjetski zvezi in na vzhodni fronti) so bili ubiti, zvezna politika proti Slovanom je vključevala izseljevanja in uničevanje elit;
- Aktion T4 in prisilne sterilizacije: programi 'eutanazije' in zakonodaja iz 1930-ih so prizadeli invalide ter druge kot "neprimerne" za življenje;
- politika zatiranja: preganjanje političnih nasprotnikov, disidentov, homoseksualcev, Jehovovih prič in verskih nasprotnikov;
- Einsatzgruppen in masovna streljanja: mobilne enote, odgovorne za množične poboje v zasedenih območjih; ter načrtovanje industrijskega uničenja judovstva (npr. Wannsee konferenca, 1942).
Posledice, sojenje in spomin
Po kapitulaciji Nemčije so zavezniki izvedli sojenja (med njimi znamenito Nürnberško sojenje) za vodilne predstavnike nacističnega režima; mnoge so obsodili zaradi zločinov proti človeštvu, vojnih zločinov in zločinov proti miru. V letih po vojni so potekali postopki denacifikacije in dokumentiranje zločinov. Nacistična ideologija je v večini držav prepovedana ali strogo nadzorovana; simboli in propagandni materiali pogosto podlegajo zakonskim omejitvam.
Danes je ohranjanje zgodovinskega spomina, izobraževanje o holokavstu ter boj proti antisemitizmu, rasizmu in ekstremizmu ena izmed osrednjih nalog držav, izobraževalnih ustanov in civilne družbe. Spomeniki, muzeji in arhivi po vsem svetu hranijo pričevanja žrtev in dokumente, ki razkrivajo obseg in sistematičnost nacističnih zločinov.
Opomba: Nacizem je bil in ostaja ideologija, ki je povzročila neizmerno trpljenje in izgube. Razumevanje njegove zgodovine in mehanizmov delovanja je ključno za preprečevanje ponovitve takšnih zločinov v prihodnosti.
Znak nacionalsocialistične stranke
Vzpon nacizma na oblast
Adolf Hitler, vodja nacistične Nemčije, je napisal knjigo Mein Kampf ("Moj boj"). V njej je pisalo, da so se vsi nemški problemi zgodili zato, ker so Judje načrtovali, da bi škodovali državi. Prav tako je dejal, da so judovski in komunistični politiki načrtovali premirje leta 1918, s katerim se je končala prva svetovna vojna, Nemčija pa je pristala na plačilo velikih količin denarja in blaga (reparacije).
V noči s 27. na 28. februar 1933 je nekdo zažgal stavbo Reichstaga. To je bila stavba, v kateri je zasedal nemški parlament. Nacisti so za to krivili komuniste. Nasprotniki nacistov so trdili, da so to storili sami, da bi prišli na oblast. Še isti dan je bil sprejet izredni zakon, imenovan Reichstagsbrandverordnung. Vlada je trdila, da je bil namenjen zaščiti države pred ljudmi, ki so skušali škodovati državi. S tem zakonom večina državljanskih pravic Weimarske republike ni več veljala. Nacisti so to uporabili proti drugim političnim strankam. Člane komunističnih in socialdemokratskih strank so zaprli ali ubili.
Nacisti so postali največja stranka v parlamentu. Do leta 1934 jim je uspelo, da so vse druge stranke postale nezakonite. Demokracijo je nadomestila diktatura. Adolf Hitler je postal vodja (Führer) Nemčije.
Hitlerjev standard je bil nacizem, ko je bil predsednik Nemčije.
Napadanje drugih držav
Hitler je kot nemški vodja (Führer) nacistične Nemčije začel premikati nacistično vojsko v sosednje države. Ko je Nemčija napadla Poljsko, se je začela druga svetovna vojna. Zahodne države, kot so Francija, Belgija in Nizozemska, je Nemčija okupirala in jih obravnavala kot kolonije. V vzhodnih državah, kot sta Poljska in Sovjetska zveza, pa so nacisti nameravali pobiti ali zasužnjiti slovanska ljudstva, da bi nemški naseljenci lahko zasedli njihovo zemljo.
Nacisti so sklenili zavezništva z drugimi evropskimi državami, kot sta bili Finska in Italija. Vse druge evropske države, ki so se povezale z Nemčijo, so to storile, ker niso želele, da jih prevzame Nemčija. S temi zavezništvi in invazijami je nacistom uspelo nadzorovati večji del Evrope.
Holokavst
Med holokavstom je bilo v koncentracijska taborišča in taborišča smrti na Poljskem in v Nemčiji poslanih na milijone Judov, pa tudi Romov (imenovanih tudi Cigani), invalidov, homoseksualcev, političnih nasprotnikov in številnih drugih ljudi. Nacisti so milijone teh ljudi v koncentracijskih taboriščih ubili s strupenim plinom. Nacisti so na milijone ljudi iz teh skupin ubili tudi tako, da so jih prisilili v suženjsko delo, ne da bi jim dali veliko hrane in oblačil. Skupaj je umrlo 17 milijonov ljudi, od tega 6 milijonov Judov.
Zmaga zaveznikov
Leta 1945 je Sovjetska zveza po zmagi nad nemško vojsko v Rusiji zavzela Berlin. Sovjetska Rdeča armada se je srečala z ameriško in britansko vojsko, ki sta se po napadu na nacistično Evropo 6. junija 1944 iz Normandije v Franciji borili po vsej Nemčiji. Nacisti so izgubili, ker so imeli zavezniki veliko več vojakov in več denarja kot oni.
Med invazijo na Berlin se je Hitler morda ustrelil v bunkerju s svojo novo ženo Evo Braun. Tudi drugi nacisti so se ubili, med njimi Joseph Goebbels le dan po tem, ko ga je Hitler imenoval za svojega naslednika. Nacisti so se predali, ko je Rdeča armada zavzela Berlin.
Sodni proces proti nacistom
Po vojni so zavezniške vlade, kot so Združene države Amerike, Velika Britanija in Sovjetska zveza, organizirale sojenja nacističnim voditeljem. Ta sojenja so potekala v Nürnbergu v Nemčiji. Zato so se ta sojenja imenovala "nürnberški procesi". Zavezniški voditelji so nacistične voditelje obtožili vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, vključno z umorom milijonov ljudi (v holokavstu), sprožitvijo vojn, zaroto in pripadnostjo nezakonitim organizacijam, kot je Schutzstaffel (SS). Sodišče je večino nacističnih voditeljev spoznalo za krive in jih poslalo v zapor ali usmrtilo z obešanjem.
Nacisti po vojni
Od leta 1945 ni več nacistične države, vendar še vedno obstajajo ljudje, ki verjamejo v te ideje. Te ljudi pogosto imenujemo neonacisti (kar pomeni novi nacisti). Tukaj je nekaj primerov sodobnih nacističnih idej:
- Germanska ljudstva so nadrejena vsem drugim rasam.
- Številni neonacisti spreminjajo "germanski" v "vsi belci".
- Govorijo proti Judom in včasih tudi proti drugim rasam. Na primer:
- Pravijo, da holokavsta ni bilo in da so si ga izmislili Judje.
- Recimo, da je imel Hitler prav, ko je za težave Nemčije po prvi svetovni vojni krivil Žide;
- ljudem govorijo, naj sovražijo judovsko ljudstvo in druge skupine ljudi; in
- menijo, da imajo Judje preveč moči v svetu.
Po vojni so v Nemčiji in drugih državah, zlasti v Evropi, sprejeli zakone, ki prepovedujejo trditi, da holokavsta ni bilo. Včasih prepovedujejo tudi dvom o številu ljudi, ki jih je prizadel, kar pomeni, da ni bilo ubitih toliko ljudi, kot misli večina ljudi. kdo je to napisal? Pojavljajo se polemike o tem, ali to vpliva na svobodo govora ljudi. Nekatere države, kot so Nemčija, Avstrija in Francija, prepovedujejo tudi uporabo nacističnih simbolov, prepovedano pa je tudi, da bi na priljubljenem medijskem viru zavzeli položaj nacistične zaveze, da bi nacistom preprečili njihovo uporabo.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je nacizem?
O: Nacizem je sklop političnih prepričanj, povezanih z nacistično stranko v Nemčiji. Gre za skrajno desničarsko, fašistično ideologijo, ki se je močno zgledovala po delih Oswalda Spenglerja.
V: Kdaj je nacistična stranka prevzela oblast?
O: Nacistična stranka je dobila oblast leta 1933 in začela uresničevati svoje ideje v Nemčiji, ki so jo poimenovali Tretji rajh.
V: Kaj so nacisti verjeli o arijski rasi?
O: Nacisti so verjeli, da je samo arijska (nemška) rasa sposobna graditi narode, druge rase pa so predstavniki pokvarjenih sil, kot sta kapitalizem in marksizem. Menili so tudi, da je arijska rasa "nadrejena rasa", kar pomeni, da so menili, da so biološko bolj razviti od drugih ljudi in si zaslužijo imeti oblast nad njimi.
V: Katere reforme so želeli izvesti nekateri nacisti?
O: Nekateri nacisti so želeli odpraviti gospodarske razrede v Nemčiji in doseči, da bi vlada prevzela nadzor nad večjimi podjetji. Te reforme bi šle dlje od tega, kar je načrtoval Hitler, zato je bilo veliko teh nacistov po njegovem ukazu umorjenih med tako imenovano "nočjo dolgih nožev".
V: Koga so nacisti krivili za poraz Nemčije v prvi svetovni vojni?
O: Nacisti so za poraz Nemčije v prvi svetovni vojni krivili judovsko ljudstvo; to je znano kot "mit o bodalu v hrbet". Žide so krivili tudi za hitro inflacijo in praktično vse druge gospodarske stiske, s katerimi se je takrat soočala Nemčija zaradi poraza v prvi svetovni vojni.
V: Katero propagandno taktiko so uporabljali proti Judom?
O: Nacisti so proti Judom uporabljali propagandno taktiko, znano kot iskanje grešnih kozlov, pri kateri so jih lenobno, a učinkovito krivili za vse težave, s katerimi se je takrat soočala Nemčija. S tem so opravičevali grozodejstva, ki so jih zagrešili nad Judi med drugo svetovno vojno.
V: Kako so izvajali rasistične ideje?
O: Za izvajanje rasističnih idej so z nürnberškimi rasnimi zakoni (sprejeti leta 1935) prepovedali opravljanje državne službe ne-arijcem in političnim nasprotnikom, hkrati pa so prepovedali kakršne koli spolne stike med "arijci" in "ne-arijci". Na milijone Judov, Romov in drugih ljudi je bilo poslanih v koncentracijska taborišča ali taborišča smrti, kjer so jih pobili; ti poboji se danes imenujejo "holokavst".
Iskati