Reparacije iz prve svetovne vojne
Reparacije iz prve svetovne vojne so plačila ter prenosi premoženja in opreme, ki jih je morala Nemčija plačati po porazu v prvi svetovni vojni.
Člen 231 Versajske pogodbe ("klavzula o vojni krivdi") je določal, da so Nemčija in njeni zavezniki odgovorni za vso "izgubo in škodo", ki so jo med vojno utrpeli zavezniki, ter vzpostavil podlago za reparacije.
Januarja 1921 je Medzavezniška komisija za reparacije določila skupni dolgovani znesek v višini 132 milijard zlatih mark, kar je približno 6,6 milijarde funtov ali 33 milijard dolarjev (približno 393,6 milijarde ameriških dolarjev v letu 2005). Ta znesek je bil po mnenju številnih ekonomistov previsok. Pozneje istega leta je bil znesek znižan na 132 milijard mark, kar se je večini nemških opazovalcev še vedno zdelo preveč, tako zaradi samega zneska kot tudi zaradi pogojev.
Nemčija je prenehala plačevati reparacije po prevzemu oblasti Hitlerjeve nacistične stranke leta 1933, saj je bila do takrat plačana približno ena osmina reparacij. Zadnja plačila so bila izvedena na dan natanko 20 let po ponovni združitvi Nemčije.
Razvoj odškodnin
| Dogodek |
| Zlati | 2011 USD |
| Medzavezniška komisija za reparacije 1921 | 269 | 64.0 | 785 |
| Načrt za mlade 1929 | 112 | 26.6 | 341 |
| Konferenca v Lozani 1932 | 20 | 4.8 | 81 |
Veliko se je razpravljalo o pravičnosti in verjetnem učinku odločb o odškodninah. John Maynard Keynes je leta 1919 odstopil z mesta britanskega finančnega ministra v znak protesta proti tako visokemu zahtevanemu znesku.
Dawesov načrt iz leta 1924 je spremenil nemška reparacijska plačila. Maja 1929 je Youngov načrt zmanjšal nadaljnja plačila na 112 milijard zlatih mark (28,35 milijarde dolarjev v obdobju 59 let, kar je bilo leta 1988). Poleg tega je Youngov načrt letno plačilo, ki je bilo določeno v višini dveh milijard zlatih mark (473 milijonov USD), razdelil na dva dela: en del, ki je bil enak eni tretjini zneska in ga ni bilo mogoče odložiti, in odložljivi del za preostali dve tretjini.
Zaradi velike gospodarske krize so poskušali odložiti nadaljnja plačila. To ni uspelo, na konferenci v Lozani leta 1932 pa je bila sprejeta odločitev o preklicu reparacij. Nemčija je do takrat plačala osmino zneska, zahtevanega v skladu z Versajsko pogodbo. Vendar Nemčija ni želela nadaljevati s plačevanjem, ko je Hitler prišel na oblast.
Mnenja v Nemčiji
Le redki Nemci so priznali, da so izgubili vojno. Nemško vrhovno poveljstvo je za to krivilo številne civilne dele družbe, zlasti socialiste, komuniste in Jude. Ideja je bila znana kot Dolchstoßlegende (mit o vbodu v hrbet). Nemci so bili nezadovoljni z vsoto reparacij, ki se jim je zdela strašna, deloma tudi zato, ker nemški voditelji niso mogli zastopati pri odločanju.
Vpliv na nemško gospodarstvo
Gospodarske težave zaradi plačil naj bi bile pomemben dejavnik, ki je povzročil konec Weimarske republike in začetek diktature Adolfa Hitlerja. John Maynard Keynes, britanski ekonomist, je dejal, da bo to oslabilo nemško gospodarstvo in nemško politiko. Vendar se številni zgodovinarji z njim niso strinjali. Kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan je predstavila svojo zamisel, da bi Nemčija lahko plačala vsa plačila, če bi to želela. Dejala je, da je težava v tem, da Nemčija ne bi želela plačati.
Tudi ameriška zgodovinarka Sally Marks je menila, da bi Nemčija lahko plačala reparacije. Dejala je, da so Nemci reparacije plačevali v celoti in pravočasno, dokler so Francozi leta 1921 zasedali Düsseldorf, vendar so prenehali, ko Francozi leta 1922 tam niso bili več nameščeni. Kasneje istega leta je problem postal resnejši, saj so francoski in belgijski predstavniki pozvali k okupaciji Porurja, da bi Nemčijo prisilili k plačilu, medtem ko so Britanci želeli znižati reparacije. Okupacija Porurja se je začela januarja 1923. Zavezniki so bili povsem prepričani, da nemška vlada namerava zavrniti plačilo na preizkusu, če bodo zavezniki hoteli uveljaviti reparacije.
Nemška vlada je kot "tihi boj" v Porurju sprožila hiperinflacijo, ki je leta 1923 uničila nemško gospodarstvo. Leta 2008 je britanski zgodovinar Richard J. Evans dejal, da je nemška vlada odgovorna za hiperinflacijo, saj je imela to raje kot plačevanje reparacij. Nemci so si pridobili svetovno sočutje, nato pa so bili Francozi prisiljeni privoliti v Dawesov načrt iz aprila 1924, ki je znižal reparacije. Po tem novem načrtu je Nemčija leta 1924 plačala 1 milijardo mark in do leta 1927 dosegla skupno 2,25 milijarde mark. Po tem letu je Nemčija lahko plačala 2,5 milijarde mark na leto. Vendar so Nemci še vedno prenehali plačevati reparacije. Da bi to rešili, so se zavezniki julija in avgusta 1924 sestali na konferenci v Londonu, na kateri je Nemčija prvič izpodbijala Versajsko pogodbo.
Nemci so se pritoževali, da so plačila v okviru Dawesovega načrta še vedno previsoka, zato je bil leta 1928 vzpostavljen Youngov načrt, po katerem Nemcem do leta 1988 ni bilo treba plačati več kot 2,5 milijarde evrov. Gustav Stresemann je zahteval, da se mora Porenje vrniti Nemčiji, da bi Nemčija sprejela načrt. Pod močnim pritiskom so Francozi junija 1930 zapustili Porenje.
Britanski zgodovinar A. J. P. Taylor je zapisal, da so bile reparacije dovolj stroge, da jih je bilo mogoče razumeti kot kazen, vendar ne dovolj, da bi Nemčiji preprečile ponovno pridobitev statusa velesile, in da so lahko krive za vzpon Adolfa Hitlerja.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so bile reparacije iz prve svetovne vojne?
O: Reparacije iz prve svetovne vojne so bila plačila ter prenosi premoženja in opreme, ki jih je morala Nemčija plačati po porazu v prvi svetovni vojni.
V: Kaj je bila podlaga za reparacije?
O: Člen 231 Versajske pogodbe ("klavzula o vojni krivdi") je določal, da so Nemčija in njeni zavezniki odgovorni za vse "izgube in škodo" zaveznikov med vojno, in določal podlago za reparacije.
V: Kdaj je bil določen skupni znesek, ki ga je treba plačati za reparacije?
O: Skupni znesek, ki ga je treba plačati za reparacije, je januarja 1921 določila medzavezniška komisija za reparacije.
V: Kolikšen je bil skupni znesek, ki ga je bilo treba plačati za odškodnine?
O: Skupna vsota, ki jo je treba plačati za reparacije, je znašala 132 milijard zlatih mark, kar je približno 6,6 milijarde funtov ali 33 milijard dolarjev (približno 393,6 milijarde ameriških dolarjev v letu 2005).
V: Zakaj so številni ekonomisti menili, da je ta znesek previsok?
O: Številni ekonomisti so menili, da je bil znesek previsok, ker je predstavljal breme, ki ga Nemčija ni mogla nositi.
V: Kdaj je Nemčija prenehala plačevati reparacije?
O: Nemčija je prenehala plačevati reparacije po prevzemu oblasti Hitlerjeve nacistične stranke leta 1933, saj je bila do takrat plačana približno ena osmina reparacij.
V: Kdaj so bila izvedena zadnja plačila?
O: Zadnja plačila so bila izvedena na dan natanko 20 let po ponovni združitvi Nemčije.
