Reparacije po prvi svetovni vojni: definicija, zneski in posledice
Reparacije iz prve svetovne vojne so bile plačila ter prenosi premoženja in opreme, ki jih je morala Nemčija izvesti po porazu v prvi svetovni vojni. Temelj za odgovornost je določal člen 231 Versajske pogodbe (t. i. "klavzula o vojni krivdi"), ki je izjavil, da so Nemčija in njeni zavezniki odgovorni za "izgubo in škodo", ki so jo zavezniške države utrpele med vojno, ter je vzpostavil pravno podlago za zahtevo po reparacijah.
Zneski in načrt plačil
Januarja 1921 je Medzavezniška komisija za reparacije določila skupni nominalni znesek 132 milijard zlatih mark. Ta številka je bila pogosto navedena kot okvirni znesek, ki so ga morali kriti različni viri (denar, premog, industrijska oprema). V sodobnih primerjavah se znesek različnih izračunih pretvori v sodobne valute in znaša več deset milijard dolarjev ali več sto milijard, odvisno od načinov preračunavanja inflacije in kupne moči.
Ta vsota je bila takoj sporna: mnogi ekonomisti in politiki so menili, da je obremenitev nerazumno velikega obsega in da bi lahko povzročila resne gospodarske posledice za povojno Evropo. Nemški opazovalci so bili enako ogorčeni — tako zaradi višine zneska kot tudi zaradi načina izvedbe in zahtevane materialne nakazave.
V praksi je bil sistem plačil večkrat reorganiziran. Ko je Nemčija iz kriznih razlogov zamujala s plačili, so leta 1923 Francija in Belgija zasedle industrijsko bogato območje Ruhra, kar je pripeljalo do splošne gospodarske in politične krize v Nemčiji. Huda hiperinflacija v Nemčiji istega leta je še dodatno otežila realno izterjavo. Leta 1924 je Dawesov načrt (Dawes Plan) preuredil razpored plačil in vnesel tuje posojilo za stabilizacijo nemškega gospodarstva, leta 1929 pa je Youngov načrt (Young Plan) znižal skupno obveznost in dal nove pogoje odplačevanja (Young Plan je za realnejšo obremenitev naveden kot znižanje skupnega bremena v primerjavi z izhodiščnimi 132 milijardami).
Prenehanje plačil in poznejše poravnave
Ko je leta 1933 oblast prevzela Hitlerjeva nacistična stranka, je Nemčija formalno prenehala izvajati reparacijska plačila. Do takrat je bila plačana le majhen del izvirno določene vsote — po nekaterih ocenah približno ena osmina (točen odstotek je odvisen od štetja in upoštevanja prerazporejenih dolgov ter vrednosti plačil v naravi).
Po drugi svetovni vojni so bile nemške obveznosti proti zaveznikom, vključno z vprašanji reperacij, predmet novih pogodb in dogovorov. Pomemben mejnik je bila Londonska pogodba o nemškem dolgu iz leta 1953, ki je reorganizirala večino mednarodnih posojil in obveznosti iz obdobja med obema vojnama ter določila odlog in zmanjšanje nekaterih obveznosti za Republiko Nemčijo. Kljub temu so bila nekatera vprašanja in stare obveznosti predmet nadaljnjih pogovorov in postopkov še desetletja pozneje.
Zadnja finančna poravnava, ki se pogosto navaja v povezavi z reparacijami iz prve svetovne vojne, je bila izvršena po ponovni združitvi Nemčije; simbolično je bilo zadnje plačilo izvedeno 3. oktobra 2010, natanko 20 let po ponovni združitvi Nemčije. To je pomenilo formalno končanje nekaterih zapadlih obveznosti iz obdobja med obema vojnama, čeprav zgodovne in politične posledice ostajajo predmet zgodovinske razprave.
Gospodarske in politične posledice
- Gospodarska obremenitev: zahtevani zneski in izvedba reparacij so obremenili nemško gospodarstvo, zlasti v zgodnjih 20. letih, ter prispevali k nestabilnosti javnih financ.
- Hiperinflacija in politična nestabilnost: kombinacija visokih izdatkov, notranjih pritiskov in odgovora zasednika Ruhra je leta 1923 pripeljala do hiperinflacije v Nemčiji, kar je spodkopalo priljubljenost demokratičnih institucij.
- Vzrok za mednarodne napetosti: reparacije so bile vir napetosti med zavezniškimi državami in Nemčijo ter so vplivale na vojne odškodninske in gospodarske odnose v Evropi.
- Politične posledice: nezadovoljstvo z razmerami po Versaillesu je bilo eno izmed ozadij, na katerem je rasel revizionizem in skrajne politične sile, vključno z usponom nacizma.
- Dolgoročna pravna in finančna zapuščina: vprašanja o dolgovih, odškodninah in mednarodnih finančnih aranžmajih so vplivala na kasnejše pogovore o odplačilih in poravnavah v 20. stoletju.
Zaključek
Reparacije po prvi svetovni vojni so bile kompleksno in večplastno vprašanje, ki je imelo tako gospodarske kot politične učinke daleč v prihodnost. Čeprav so bile nominalne zahteve velike, je dejanska izterjava in plačila potekala skozi preoblikovanja načrtov (Dawes, Young) in politične prekinitve, kar je prispevalo k dolgoročnim posledicam v evropski politiki in gospodarstvu. Razprave o pravičnosti, realnosti in učinkovih rešitvah reparacij ostajajo pomemben del interpretacije obdobja med obema svetovnima vojnama.
Razvoj odškodnin
| Dogodek |
| Zlati | 2011 USD |
| Medzavezniška komisija za reparacije 1921 | 269 | 64.0 | 785 |
| Načrt za mlade 1929 | 112 | 26.6 | 341 |
| Konferenca v Lozani 1932 | 20 | 4.8 | 81 |
Veliko se je razpravljalo o pravičnosti in verjetnem učinku odločb o odškodninah. John Maynard Keynes je leta 1919 odstopil z mesta britanskega finančnega ministra v znak protesta proti tako visokemu zahtevanemu znesku.
Dawesov načrt iz leta 1924 je spremenil nemška reparacijska plačila. Maja 1929 je Youngov načrt zmanjšal nadaljnja plačila na 112 milijard zlatih mark (28,35 milijarde dolarjev v obdobju 59 let, kar je bilo leta 1988). Poleg tega je Youngov načrt letno plačilo, ki je bilo določeno v višini dveh milijard zlatih mark (473 milijonov USD), razdelil na dva dela: en del, ki je bil enak eni tretjini zneska in ga ni bilo mogoče odložiti, in odložljivi del za preostali dve tretjini.
Zaradi velike gospodarske krize so poskušali odložiti nadaljnja plačila. To ni uspelo, na konferenci v Lozani leta 1932 pa je bila sprejeta odločitev o preklicu reparacij. Nemčija je do takrat plačala osmino zneska, zahtevanega v skladu z Versajsko pogodbo. Vendar Nemčija ni želela nadaljevati s plačevanjem, ko je Hitler prišel na oblast.
Mnenja v Nemčiji
Le redki Nemci so priznali, da so izgubili vojno. Nemško vrhovno poveljstvo je za to krivilo številne civilne dele družbe, zlasti socialiste, komuniste in Jude. Ideja je bila znana kot Dolchstoßlegende (mit o vbodu v hrbet). Nemci so bili nezadovoljni z vsoto reparacij, ki se jim je zdela strašna, deloma tudi zato, ker nemški voditelji niso mogli zastopati pri odločanju.
Vpliv na nemško gospodarstvo
Gospodarske težave zaradi plačil naj bi bile pomemben dejavnik, ki je povzročil konec Weimarske republike in začetek diktature Adolfa Hitlerja. John Maynard Keynes, britanski ekonomist, je dejal, da bo to oslabilo nemško gospodarstvo in nemško politiko. Vendar se številni zgodovinarji z njim niso strinjali. Kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan je predstavila svojo zamisel, da bi Nemčija lahko plačala vsa plačila, če bi to želela. Dejala je, da je težava v tem, da Nemčija ne bi želela plačati.
Tudi ameriška zgodovinarka Sally Marks je menila, da bi Nemčija lahko plačala reparacije. Dejala je, da so Nemci reparacije plačevali v celoti in pravočasno, dokler so Francozi leta 1921 zasedali Düsseldorf, vendar so prenehali, ko Francozi leta 1922 tam niso bili več nameščeni. Kasneje istega leta je problem postal resnejši, saj so francoski in belgijski predstavniki pozvali k okupaciji Porurja, da bi Nemčijo prisilili k plačilu, medtem ko so Britanci želeli znižati reparacije. Okupacija Porurja se je začela januarja 1923. Zavezniki so bili povsem prepričani, da nemška vlada namerava zavrniti plačilo na preizkusu, če bodo zavezniki hoteli uveljaviti reparacije.
Nemška vlada je kot "tihi boj" v Porurju sprožila hiperinflacijo, ki je leta 1923 uničila nemško gospodarstvo. Leta 2008 je britanski zgodovinar Richard J. Evans dejal, da je nemška vlada odgovorna za hiperinflacijo, saj je imela to raje kot plačevanje reparacij. Nemci so si pridobili svetovno sočutje, nato pa so bili Francozi prisiljeni privoliti v Dawesov načrt iz aprila 1924, ki je znižal reparacije. Po tem novem načrtu je Nemčija leta 1924 plačala 1 milijardo mark in do leta 1927 dosegla skupno 2,25 milijarde mark. Po tem letu je Nemčija lahko plačala 2,5 milijarde mark na leto. Vendar so Nemci še vedno prenehali plačevati reparacije. Da bi to rešili, so se zavezniki julija in avgusta 1924 sestali na konferenci v Londonu, na kateri je Nemčija prvič izpodbijala Versajsko pogodbo.
Nemci so se pritoževali, da so plačila v okviru Dawesovega načrta še vedno previsoka, zato je bil leta 1928 vzpostavljen Youngov načrt, po katerem Nemcem do leta 1988 ni bilo treba plačati več kot 2,5 milijarde evrov. Gustav Stresemann je zahteval, da se mora Porenje vrniti Nemčiji, da bi Nemčija sprejela načrt. Pod močnim pritiskom so Francozi junija 1930 zapustili Porenje.
Britanski zgodovinar A. J. P. Taylor je zapisal, da so bile reparacije dovolj stroge, da jih je bilo mogoče razumeti kot kazen, vendar ne dovolj, da bi Nemčiji preprečile ponovno pridobitev statusa velesile, in da so lahko krive za vzpon Adolfa Hitlerja.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so bile reparacije iz prve svetovne vojne?
O: Reparacije iz prve svetovne vojne so bila plačila ter prenosi premoženja in opreme, ki jih je morala Nemčija plačati po porazu v prvi svetovni vojni.
V: Kaj je bila podlaga za reparacije?
O: Člen 231 Versajske pogodbe ("klavzula o vojni krivdi") je določal, da so Nemčija in njeni zavezniki odgovorni za vse "izgube in škodo" zaveznikov med vojno, in določal podlago za reparacije.
V: Kdaj je bil določen skupni znesek, ki ga je treba plačati za reparacije?
O: Skupni znesek, ki ga je treba plačati za reparacije, je januarja 1921 določila medzavezniška komisija za reparacije.
V: Kolikšen je bil skupni znesek, ki ga je bilo treba plačati za odškodnine?
O: Skupna vsota, ki jo je treba plačati za reparacije, je znašala 132 milijard zlatih mark, kar je približno 6,6 milijarde funtov ali 33 milijard dolarjev (približno 393,6 milijarde ameriških dolarjev v letu 2005).
V: Zakaj so številni ekonomisti menili, da je ta znesek previsok?
O: Številni ekonomisti so menili, da je bil znesek previsok, ker je predstavljal breme, ki ga Nemčija ni mogla nositi.
V: Kdaj je Nemčija prenehala plačevati reparacije?
O: Nemčija je prenehala plačevati reparacije po prevzemu oblasti Hitlerjeve nacistične stranke leta 1933, saj je bila do takrat plačana približno ena osmina reparacij.
V: Kdaj so bila izvedena zadnja plačila?
O: Zadnja plačila so bila izvedena na dan natanko 20 let po ponovni združitvi Nemčije.
