Taborišča smrti (uničevalna taborišča): definicija, holokavst in Jasenovac

Nacisti so verjeli, da so nekatere skupine ljudi boljše od drugih. Menili so, da je arijska rasa najboljša med vsemi. Verjeli so, da so ljudje, ki niso "arijci", "manjvredni". Verjeli so tudi, da so ne-Arijci vzrok nemških težav. Menili so, da si nekatere skupine ljudi sploh ne zaslužijo živeti. Med temi skupinami so bili tudi invalidi. Nacisti so te ljudi imenovali Lebensunwertes Leben - "življenje, ki ni vredno življenja".

Leta 1939 je nacistična Schutzstaffel (SS) začela izvajati program ubijanja vseh, ki so bili "nevredni življenja". Ta tajni program so poimenovali program evtanazije Akcija T4. V okviru tega programa so z uporabo plina ogljikovega monoksida ubili 70.000 invalidov. To je bilo prvič, da so nacisti za ubijanje ljudi uporabili strupeni plin.

Dve leti pozneje so nacisti zgradili prva taborišča smrti. Nacisti so se na podlagi izkušenj, ki so jih pridobili pri uplinjanju invalidov, odločili, da bodo začeli izvajati dokončno rešitev - pobijanje vseh Judov, večinoma s pomočjo uplinjanja. Preden so bili nacisti pripravljeni pobiti veliko število ljudi v plinskih komorah, so enote SS Einsatzgruppen začele pobijati veliko ljudi naenkrat s streljanjem.

Na konferenci v Wannseeju januarja 1942 so nacisti jasno povedali, da nameravajo pobiti vse Jude v Evropi. Za ta program je bil zadolžen Adolf Eichmann. Po tem so nacisti zgradili več taborišč smrti, da bi s strupenim plinom pobili na milijone Judov.

Nacisti so taborišča smrti in koncentracijska taborišča uporabljali za različne namene. Cilj taborišč smrti je bil genocid. Njihov namen je bil ubijanje ljudi, ki so jih na tisoče naenkrat poslali v taborišča z vlaki. V taboriščih smrti, kot so Bełżec, Sobibór in Treblinka, so ljudi običajno pobili v nekaj urah po prihodu v taborišče.

Koncentracijska taborišča so se razlikovala od taborišč smrti. Nekatera bolj zloglasna koncentracijska taborišča so bila Buchenwald, Bergen-Belsen, Dachau in Ravensbrück. To so bila zaporniška taborišča, ki so jih nacisti ustanovili pred začetkom druge svetovne vojne. Nacisti so v ta koncentracijska taborišča pošiljali ljudi, ki jih niso želeli v svoji družbi. Nacisti so v koncentracijskih taboriščih prisilili milijone ljudi, da so opravljali prisilno delo. Zaporniki v koncentracijskih taboriščih so predstavljali približno 25 % delavcev v nacistični Nemčiji. Čeprav koncentracijska taborišča niso bila namenjena množičnim umorom, je več kot 75 % ljudi, poslanih v ta taborišča, umrlo zaradi lakote, bolezni, izčrpanosti, usmrtitev in fizičnega nasilja.

V prvih letih druge svetovne vojne so bili Judje večinoma poslani v koncentracijska taborišča. Od leta 1942 pa so jih večinoma deportirali v taborišča smrti. Povedali so jim, da jih "preseljujejo" - pošiljajo v druge kraje, kjer bodo živeli. Nacisti so številna taborišča smrti zgradili na Poljskem, ki je bila pod njihovim nadzorom. To so storili zato, ker je večina ljudi, ki so jih želeli pobiti, živela na Poljskem. Na Poljskem je živelo največ Judov v delih Evrope, ki so jih nacisti nadzorovali. Ker ta taborišča smrti niso bila v Nemčiji, so lahko nacisti svoje početje skrili pred Nemci.

Nacisti so ustanovili dve vrsti taborišč smrti. Nekatera so bila "čista uničevalna taborišča". Njihov edini namen je bil ubijanje ljudi. Druga so bila kombinacija koncentracijskih taborišč in taborišč smrti. V teh taboriščih so nacisti nekatere ljudi ubili takoj. Druge so prisilili, da so do smrti delali kot sužnji.

Čista taborišča za iztrebljanje

Prva taborišča smrti so bila Treblinka, Bełżec in Sobibór. Zgrajena so bila med operacijo Reinhard (od oktobra 1941 do novembra 1943), katere cilj je bil pobiti vse poljske Jude. V ta taborišča so bili poslani vlaki, polni ljudi, ki so jih umorili takoj, ko so prispeli tja. Sprva so stražarji v taborišču za ubijanje zapornikov uporabljali ogljikov monoksid. Nato so njihova trupla zakopali v množična grobišča. Kasneje, ko je bilo trupel preveč, so jih začeli sežigati. Nacisti so v Treblinki in Bełżecu zgradili plinskekomore in krematorije, da bi lahko hitreje pobijali ljudi in se znebili njihovih trupel. V Bełżecu so za ubijanje ljudi začeli uporabljati tudi strupeni plin ciklon-B.

8. decembra 1941 so nacisti odprli še eno taborišče smrti, imenovano Chełmno. Sprva so zapornike v Chełmnu pobijali v kombijih z uporabo izpušnih plinov ogljikovega monoksida. Kasneje so nacisti, tako kot v drugih taboriščih smrti, zgradili plinske komore, da so lahko ubili več ljudi naenkrat. Skoraj vsi zaporniki, poslani v Chelmno, so bili ubiti takoj. Vendar so nacisti nekaj močnih moških prisilili v delovne enote, imenovane Sonderkommando. Ti zaporniki so bili prisiljeni pomagati pobirati trupla iz plinskih komor in jih sežigati.

Taborišča smrti so bila majhna (dolga in široka le nekaj sto metrov). Prav tako so imela zelo malo stanovanj ali drugih zgradb. Zaradi tega so lahko nacisti zapornike ob prihodu prevarali. Nacisti so jim povedali, da bodo v taborišču ostali le kratek čas, nato pa bodo odšli v delovno taborišče, ki je bilo bolj vzhodno. To je zapornikom preprečilo, da bi se ustrašili ali uprli.

Koncentracijska in uničevalna taborišča

Ko so se nacisti odločili za "končno rešitev", so v nekaterih že obstoječih koncentracijskih taboriščih, kot sta Auschwitz in Majdanek, zgradili plinske komore in krematorije.

Ko so ljudje prišli v ta taborišča, so šli skozi postopek, imenovan "selekcija". Nacistični stražarji so izbirali, katere zapornike bodo obdržali za suženjsko delo, katere pa bodo poslali naravnost v plinske komore, kjer jih bodo ubili. Običajno so nacisti v plinske komore pošiljali starejše, bolne in zelo majhne otroke. Zdrave ljudi so pogosto zadržali za suženjsko delo in jih prisilili, da so delali, dokler niso bili preveč bolni ali lačni, da bi delali tako hitro, kot so želeli nacisti. Nato so jih nacisti "izbrali" za plinske komore.

Taborišča v Neodvisni državi Hrvaški

S podporo nacistične Nemčije in fašistične Italije je bila 10. aprila 1941 ustanovljena Neodvisna država Hrvaška (NDH). V njej je vladala fašistična ustaška vlada, ki se je strinjala z nacističnimi idejami o rasi in politiki. Ustaši so se strinjali z idejo, da je treba pobiti vse Jude in Rome. Prav tako so se strinjali z nacisti, da so socialisti in komunisti politični sovražniki.

Ustaši so v Neodvisni državi Hrvaški gradili taborišča smrti in pomagali pri nacistični "končni rešitvi", saj so pobili številne Jude in Rome. Vendar je bil njihov glavni cilj pobiti vse Srbe v neodvisni državi. Ustaši so s srbskim narodom ravnali tako kruto, da so bili šokirani celo Nemci.

Prvo ustaško taborišče je bilo koncentracijsko taborišče Jadovno. V njem je bilo od maja do avgusta 1941 na tisoče Srbov in Judov. Zapornike so običajno ubili tako, da so jih potisnili v globoke soteske v bližini taborišča.

Namesto Jadovna je bilo koncentracijsko taborišče Jasenovac. Jasenovac je bil zelo velika skupina številnih taborišč. Številni zaporniki, ki so prišli v Jasenovac, so bili takoj predvideni za poboj. Močnim moškim, ki so lahko delali in so bili obsojeni na manj kot tri leta v taborišču, je bilo dovoljeno živeti. Vsi zaporniki, obsojeni na tri leta ali več, pa so bili takoj predvideni za usmrtitev.

Nekatere zapornike v Jasenovcu so ubili s strupenim plinom ali v množičnih streljanjih. Vendar so ustaški stražarji mnoge ujetnike ubili z rokami ali orodji, kot so noži in kladiva.

Leta 1941 je najvišji nacistični uradnik Heinrich Himmler obiskal skupino Einsatzgruppen, ki je izvajala množično streljanje. Poveljnik skupine mu je povedal, da streljanje na toliko ljudi psihično škoduje vojakom, ki streljajo. Himmler se je odločil, da morajo nacisti najti drug način pobijanja ljudi. Po vojni je dnevnik komandanta Auschwitza Rudolfa Hössa pokazal, da so številni Einsatzkommandos - morilci - pobesneli ali se ubili. Zapisal je, da so to storili, ker psihološko "niso mogli več prenašati brodenja s krvjo".

Nacisti so se v programu T-4 naučili, da lahko ljudi ubijajo z ogljikovim monoksidom. Vendar so menili, da bi bilo pošiljanje ogljikovega monoksida v taborišča smrti predrago.

Avgusta 1941 je Hössov namestnik Karl Fritzsch preizkusil zamisel. V Auschwitzu so oblačila, okužena z uši, obdelali s kristali prusikove kisline (vodikovega cianida). Blagovno ime kristalov je bilo Zyklon-B. Po naročilu jih je izdelalo kemično podjetje IG Farben. Po odprtju posode so kristali ciklona-B v zraku sprostili smrtonosni plin cianid. Fritzch je menil, da bi ta plin lahko uporabili za ubijanje zapornikov. Da bi preizkusil učinke, je nekaj sovjetskih vojnih ujetnikov zaprl v klet bunkerja in jih zaplinil. Umrli so.

Plinjenje s ciklonom-B je v Auschwitzu postalo način iztrebljanja ljudi. Uporabljali so ga tudi v Majdanku in drugih taboriščih. Poleg zaplinjevanja so taboriščni stražarji še naprej pobijali zapornike z množičnim streljanjem, stradanjem, mučenjem in zlorabami.

Uplinjanje

Nacistični uradnik Kurt Gerstein je med vojno švedskemu diplomatu pripovedoval o življenju v taborišču smrti. Gerstein je 19. avgusta 1942 prispel v uničevalno taborišče Bełżec, ki je imelo plinsko komoro z ogljikovim monoksidom. Takrat so razkladali 45 železniških vagonov, napolnjenih s 6 700 Judi. Veliko Judov je umrlo na poti. Ostali so bili goli odvedeni v plinske komore. Tam je Gerstein dejal:

[Nacistični stražarji] so si zelo prizadevali, da bi zagnali motor. Toda motor ni šel. ... Moja štoparica je pokazala vse, 50 minut, 70 minut, [[dizelski [motor]] pa se ni zagnal. Ljudje čakajo v plinskih komorah. Zaman. Slišati jih je, kako jokajo, "kot v sinagogi," pravi profesor Pfannenstiel, z očmi prilepljenimi na okno v lesenih vratih. Jezen kapitan Wirth [[[biča]]] ukrajinskega [zapornika, ki mu mora pomagati] dvanajstkrat, trinajstkrat brcne v obraz. Po dveh urah in 49 minutah - štoparica je vse to zabeležila - se je začel dizel. Do tistega trenutka so bili ljudje, zaprti v teh štirih natrpanih komorah, še živi, štirikrat 750 oseb, v štirikrat 45 kubičnih metrih. Minilo je še 25 minut. Mnogi so bili že mrtvi, kar je bilo mogoče videti skozi majhno okno, saj je električna svetilka v notranjosti za nekaj trenutkov osvetlila komoro. Po 28 minutah je bilo živih le še nekaj ljudi. Po 32 minutah so bili vsi mrtvi ... Zobozdravniki so nato izdelali zlate zobe, mostičke in krone. Med njimi je stal kapitan Wirth. Bil je v svojem elementu in mi pokazal veliko pločevinko, polno zob, ter rekel: "Poglejte sami, kako težko je to zlato! To je samo od včeraj in predvčerajšnjim. Ne morete si predstavljati, kaj vse najdemo vsak dan - dolarje, diamante, zlato. Videli boste sami!" - Kurt Gerstein

Da bi preprečili paniko in odpor, so nacisti zapornikom rekli, da se bodo tuširali in odišavili (odstranili uši). Zaporniške sonderkomande so bile prisiljene pomagati v plinskih komorah in okoli njih. Jude so spodbujali, naj se slečejo, ne da bi jim namignili, kaj se bo zgodilo. (Če bi Sonderkommando opozoril zapornike, bi bili tudi oni ubiti.) Plinske komore so bile oblikovane tako, da so bile videti kot tuš kabine (z lažnimi vodnimi šobami in stenami iz ploščic). Sonderkommando se je z žrtvami pogovarjal o življenju v taborišču, da ljudje ne bi postali sumničavi. Starejšim in najmlajšim so pomagali tudi pri oblačenju. Sonderkommando je tolažil tudi starejše otroke, ki so morda jokali "zaradi nenavadnosti takega oblačenja".

Ko je bila plinska komora polna ljudi in so bila vrata zapečatena, so nacistični stražarji skozi posebne luknje v strehi spustili ciklon B.

Nekateri visoki voditelji nacistične stranke in častniki SS so bili v okviru usposabljanja poslani v Auschwitz-Birkenau, da bi opazovali uplinjanje. Höss je poročal, da so bili "vsi globoko navdušeni nad tem, kar so videli ... [vendar so nekateri] ..., ki so prej najglasneje govorili o potrebi po tem iztrebljanju, utihnili, ko so dejansko videli 'končno rešitev judovskega problema'".

Uničevanje trupel

Sonderkommando je po uplinjanju iz plinskih komor odstranil trupla, nato pa iz njih izvlekel zlate zobe. Najprej so žrtve pokopali v množičnih grobiščih. Kasneje so bila trupla žrtev upepeljena. Pepel so zakopali, raztresli ali odvrgli v bližnjo reko.

Komandant Auschwitza Höss je v svojih spominih zapisal, da je moral Sonderkommando:

• zažgite trupla v ognjenih jamah
• Ohranite ogenj
• s trupel odvedite dodatno telesno maščobo in
• Obrnite "goro gorečih trupel ... da bi prepih [zrak] razplamtel plamene".

Hess je zapisal, da je bil navdušen nad tem, kako trdo so sonderkommando delali, čeprav so vedeli, da bodo tudi njih sčasoma ubili.

Sčasoma so nacisti v Auschwitzu-Birkenau pobili toliko ljudi, da so tri stavbe s krematoriji zasnovali strokovnjaki podjetja Topf und Söhne. V Auschwitzu so zaporniki vsako uro na dan uničevali trupla. Vendar so ljudi zaplinili tako hitro, da v krematorijih ni bilo mogoče uničiti vseh trupel. Nekatera trupla so sežgali tudi v ognjišču na prostem.

V Sobiboru, Treblinki, Bełżecu in Chełmnu so trupla sežgali na grmadah.

Zgodovinarji ocenjujejo, da so nacisti v teh taboriščih umorili več kot tri milijone ljudi:

Ko so nacisti ugotovili, da bodo izgubili drugo svetovno vojno, so poskušali uničiti taborišča smrti, da bi skrili dokaze o svojih dejanjih. Želeli so skriti dokaze, da je bilo ubitih toliko ljudi. To je pomenilo, da so morali uničiti taborišča in tudi skriti trupla številnih žrtev. Nacisti so zapornike prisilili, da so uničili taborišča in njihovo dokumentacijo ter izkopali množična grobišča.

Nekatera uničevalna taborišča so osvobodili sovjetski vojaki, preden so nacisti uspeli uničiti dokaze o svojih vojnih zločinih. Na primer Majdanek je bil zavzet skoraj nedotaknjen, še preden so nacisti uspeli uničiti zelo veliko dokazov. To se je zgodilo, ker je sovjetska Rdeča armada zelo hitro prišla do taborišča in tako preprečila SS, da bi uničila večino taborišča.

• Holokavst
• Končna rešitev
• nacistična koncentracijska taborišča
• Druga svetovna vojna
• Vojni zločini