Ravensbrück – nacistično koncentracijsko taborišče za ženske (1939–1945)

Ženski tabor

Ko se je Heinrich Himmler odločil, da je treba zgraditi Ravensbrück, je SS na to območje pripeljala približno 500 moških zapornikov iz koncentracijskega taborišča Sachsenhausen. SS je te zapornike prisilila, da so gradili Ravensbrück. V zapisih SS je navedeno, da je bil Ravensbrück zasnovan za 3 000 zapornikov. ^{pp. 3, 12, 20, 24}

Ravensbrück je bil odprt maja 1939. Prve zapornice taborišča so bile skupine približno 900 žensk, ki so jih poslali iz koncentracijskega taborišča Lichtenburg. Ravensbrück se je zelo hitro napolnil. Od leta 1939 do leta 1945 so nacisti taborišče nenehno povečevali, da bi vanj lahko namestili vedno več zapornikov.

Ko je septembra 1939 nacistična Nemčija napadla Poljsko, so nacisti Ravensbrück precej povečali. Pričakovali so, da bodo veliko Poljakov poslali v koncentracijska taborišča, zato so želeli, da bi Ravensbrück lahko sprejel več zapornikov. Vendar je bil Ravensbrück do maja 1940 (le osem mesecev po začetku druge svetovne vojne) poln zapornikov. ^p. 15

Ko je nacistična Nemčija poleti 1941 napadla Sovjetsko zvezo, je bilo v Ravensbrücku približno 5000 zapornikov.^p. 15 Do konca leta 1942 je bilo v taborišču 10.000 zapornikov (med njimi veliko sovjetskih vojnih ujetnikov). ^p. 15

V najbolj polnem ženskem taborišču je bilo 50.000 zapornic.

Novi tabori

Nacisti so prvotnemu ženskemu taborišču dodajali nova taborišča, da bi pridobili prostor za vedno več zapornikov.

Aprila 1941 so nacisti poleg ženskega taborišča zgradili še koncentracijsko taborišče za moške. SS je moške zapornike prisilila, da so gradili nova taborišča v kompleksu Ravensbrück in delali na povečanju ženskega taborišča.

Junija 1942 je bilo poleg moškega taborišča zgrajeno "zaščitno taborišče za mladoletnike", imenovano Uckermark. To je bilo taborišče samo za najstnice in mlade ženske.

Do leta 1944 je SS zapornike prisilila, da so zgradili več kot 40 manjših taborišč (t. i. podtaborišč). V teh taboriščih je bilo več kot 70 000 zapornikov, večinoma žensk. Prvotno taborišče Ravensbrück je postalo urad za ta podtaborišča. Vendar so v njem še vedno zadrževali ženske zapornice, moški zaporniki pa so morali taborišče vedno znova povečevati, da so vanj lahko namestili več zapornikov.

Od 153.000 ljudi, ki so bili med letoma 1939 in 1945 zaprti v Ravensbrücku:

• Okoli 132.000 je bilo žensk in majhnih otrok.
• Približno 1.000 je bilo najstnic.
• Približno 20.000 je bilo moških.

Ljudi so v Ravensbrück pošiljali iz različnih razlogov. Med zaporniki v Ravensbrücku so bili:

• Komunisti in socialisti
• "kriminalci", vključno s prostitutkami in babicami, ki so opravljale splave.
• Jehovove priče
• Judje
• Ljudje s telesnimi okvarami in duševnimi boleznimi
• "Rasni prevaranti" (kot Judje, ki so seksali z Nemci).
• Romi in Sinti
• Sovjetski vojni ujetniki
• Ženske, ki se niso hotele poročiti

Po državah

Nacisti so v Ravensbrück poslali ljudi iz več kot 30 držav. Zgodovinarji ocenjujejo, da je na primer:

• 36 % Ravensbrückovih zapornikov je bilo s Poljske
• 21 % jih je bilo iz Sovjetske zveze.
• 18 % jih je bilo iz Nemčije ali Avstrije.
• 8 % jih je bilo iz Madžarske.
• 6 % jih je bilo iz Francije.
• 3 % jih je bilo iz Češkoslovaške.
• 2 % jih je bilo iz Belgije, Nizozemske ali Luksemburga.
• 2 % jih je bilo iz Jugoslavije
• 4 % je bilo iz drugih držav (vključno z Združenim kraljestvom in Združenimi državami Amerike).

Za Ravensbrück so bili odgovorni moški pripadniki SS. V taborišču pa je bilo več kot 150 pripadnic SS, ki so varovale zapornike.

Ravensbrück je bil tudi učno taborišče za esesovke. V Ravensbrücku so se naučile, kako postati stražarke v koncentracijskem taborišču. Nato so ostale in delale tam ali pa so šle delat v drugo taborišče. V Ravensbrücku se je usposabljalo več kot 4 000 esesovk.

Številne stražarke SS v Ravensbrücku, kot je bila Irma Grese, so z zaporniki ravnale zelo grdo.

Prihod v Ravensbrück

Ko so zaporniki prvič prišli v Ravensbrück, so jim običajno obrili lase. Esesovci so jim vzeli osebne stvari, vključno z oblačili. Zaporniki so morali nositi črtaste uniforme, ki so vključevale obleko in naglavno ruto. Pozneje med vojno, ko ni bilo dovolj uniform, so ženske včasih smele nositi svoja oblačila. Vendar so morale na hrbtni strani oblačil označiti velik bel "X", da bi pokazale, da so zapornice. ^p. 76

Vsak zapornik je dobil serijsko številko. Esesovci jih niso nikoli imenovali z imeni, temveč le s številkami.

Zaporniki so si morali na oblačila prišiti svoje serijske številke. Nositi so morali tudi barvne trikotnike, ki so kazali, zakaj so bili poslani v Ravensbrück. V sredino trikotnika so morali všiti črko, na kateri je pisalo, iz katere države prihajajo. Na primer poljski zaporniki so si morali na oblačila prišiti rdeč trikotnik s črko "P" (za Poljsko). (Rdeči trikotnik je pomenil, da je oseba politični sovražnik nacistične Nemčije.)

Življenjski pogoji

Ko je bilo taborišče Ravensbrück prvič odprto in ni bilo preveč natrpano, življenjske razmere niso bile slabe. Vendar je pozimi med letoma 1939 in 1940 taborišče postalo bolj natrpano, SS pa se je na to odzvala tako, da je zapornikom dajala manj hrane. Po letu 1941 se je hrana precej poslabšala, zaporniki pa so je dobili precej manj.

Žensko taborišče v Ravensbrücku je imelo dvanajst barak, v katerih so živele zapornice. Spale so na lesenih ležiščih, ki so bila v treh vrstah, ena nad drugo. Vsaka baraka je imela umivalnico in tri stranišča brez vrat. Sanitarnih razmer je bilo zelo malo. Po letu 1943 so se higienske razmere v barakah precej poslabšale. Zaradi tega so se bolezni lažje širile.

Ob koncu druge svetovne vojne je bilo taborišče tako prenatrpano, da je bilo v barake, ki so bile namenjene le 250 osebam, natrpanih od 1 500 do 2 000 žensk. Številne ženske so morale spati na tleh, celo brez odeje. Leta 1945 je bila v barakah taka gneča, higienske razmere pa tako slabe, da se je po taborišču razširila epidemija tifusa. Zaradi te bolezni je umrlo veliko zapornikov.

suženjsko delo

Vsako jutro so morali zaporniki vstati ob štirih zjutraj na apel. To je pomenilo, da so morali stati v vrsti, medtem ko so jih esesovci šteli.

Po apelu so se zaporniki odpravili na delo. Vsak zapornik v Ravensbrücku je moral delati. Če oseba ni mogla delati, so jo ubili.

Številne zapornice so delale v tovarni Siemens Electric Company, ki je bila v bližini ženskega taborišča. Zapornice so kot sužnje izdelovale dele za nacistične rakete V-1 in V-2 (leteče bombe). Drugi zaporniki so delali v pomembnih nemških podjetjih, kot sta Daimler-Benz (zdaj Mercedes-Benz) in AEG (nemško elektrotehniško podjetje).

Nekatere zapornice v ženskem taborišču so opravljale druga dela, kot so:

• Delo v tovarni usnja in tekstila v lasti SS
• Izdelava uniform za zapornike in SS
• Izdelava krznenih plaščev za Waffen-SS in Wehrmacht
• Izdelava preprog iz trstike
• Izdelavo dokumentacije za SS

Nekatere ženske so morale delati zunaj. Gradile so ceste in stavbe. Včasih so te ženske uporabljali kot živali. Včasih je na primer dvanajst do štirinajst žensk moralo vleči ogromen valjar za tlakovanje ulic.

Ženske, ki so bile preveč bolne ali poškodovane, da bi lahko opravljale druga dela, običajno zaradi medicinskih poskusov, so pletle nogavice za nemško vojsko ali čistile vojašnice in stranišča.

Zaporniki so običajno delali dvanajst ur na dan. Nekateri so delali od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. Drugi so delali od sedmih zvečer do sedmih zjutraj.

Zapornikom ob nedeljah ni bilo treba delati.

Medicinski poskusi

Nacistični zdravniki so od leta 1942 izvajali medicinske poskuse na 86 zapornicah. Zdravniki so izvajali dve vrsti poskusov.

V prvem primeru so zdravniki ženskam prerezali noge, mišice in živce ali jim zlomili kosti na nogah. Nato so te rane okužili z bakterijami. Včasih so v rane vtirali les ali steklo. Nato so ženskam dali sulfanilamidne antibiotike, da bi preverili, ali bodo delovali.

V drugem poskusu so zdravniki preučevali, ali je mogoče vzeti kosti iz ene osebe in jih vstaviti v drugo osebo. Pri teh poskusih so nekaterim ženskam amputirali roke ali noge.

Januarja 1945 so nacistični zdravniki sterilizirali približno 120 do 140 romskih žensk in otrok. Zdravniki so poskušali najti hiter in enostaven način sterilizacije.

Nekatere ženske so zaradi teh poskusov umrle. Esesovci so ubili še nekaj drugih žensk, ki so imele rane, ki se niso zacelile.

Spolna zloraba

Nekatere ženske in majhni otroci v Ravensbrücku so bili posiljeni ali spolno zlorabljeni.

Od leta 1942 je SS ustanovila javne hiše še v osmih drugih koncentracijskih taboriščih, kot sta Buchenwald in Dachau. Ženske iz Ravensbrücka so bile prisiljene delati kot prostitutke v teh javnih hišah.

Nihče se ne strinja, koliko ljudi je umrlo ali bilo umorjenih v Ravensbrücku. Ocene se gibljejo od 52 200 do 90 000,^p. 8 do 117 000.

Zaporniki v Ravensbrücku so umirali iz več razlogov. Med njimi so bili:

• Stradanje
• Bolezni
• Medicinski poskusi
• Prisiljeni ste delati preveč, ne da bi imeli dovolj hrane, vode ali zdravstvene oskrbe.

Številne zapornike so umorili esesovci.

Umor

V nasprotju s številnimi drugimi koncentracijskimi taborišči v Ravensbrücku do začetka leta 1945 niso imeli lastne plinske komore. SS je uporabljala druge načine ubijanja zapornikov.

SS je redno izvajala "selekcije". Izbrali so zapornike, ki so bili videti preveč bolni ali šibki za delo. Nato so te zapornike ubili.

Sprva so esesovci ubijali zapornike tako, da so jih v taboriščni "bolnišnici" ustrelili ali jim dali smrtonosne injekcije. Nato so od leta 1942 začeli pošiljati zapornike v druge kraje, ki so imeli plinske komore, na primer v center za evtanazijo v Hartheimu, da bi jih tam ubili. Med letoma 1942 in 1944 je SS v Hartheim poslala približno 60 skupin zapornikov, da bi jih usmrtili s plinom. V vsaki skupini je bilo od 60 do 1 000 zapornikov.

SS je zapornike pošiljala tudi v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer so jih ubili v plinskih komorah.

V začetku leta 1945 so esesovci zapornike prisilili, da so v Ravensbrücku zgradili plinsko komoro. Takrat so nacisti že vedeli, da se približuje sovjetska Rdeča armada. Pred prihodom Rdeče armade so želeli pobiti čim več zapornikov. V zadnjih mesecih je Ravensbrück postal uničevalno taborišče (taborišče smrti). SS je začela otroke in zapornike iz podtaborišč Ravensbrücka pošiljati v glavno taborišče, da bi jih lahko zaplinili do smrti. V samo nekaj mesecih so esesovci v plinski komori ubili od 5 000 do 6 000 zapornikov.

Marca 1945 je bila Rdeča armada zelo blizu Ravensbrücka. SS ni želela pustiti nobenih prič, ki bi Sovjetom povedale, kaj se je zgodilo v Ravensbrücku. Marca so približno 8 000 zapornikov poslali v druga koncentracijska taborišča.

27. aprila je SS prisilila približno 20.000 zapornic in približno 3.000 zapornikov, da so se odpravili proti sredini Nemčije. To je bil pohod smrti. Stražarjem SS je bilo ukazano, naj ubijejo vsakogar, ki jim ne bo mogel slediti. Vendar so sovjetski vojaki našli pot pohoda in osvobodili zapornike, ki so preživeli pohod smrti.

29. aprila so esesovski stražarji, ki so bili še vedno v Ravensbrücku, pobegnili iz taborišča. Naslednji dan je v Ravensbrück prispela Rdeča armada in osvobodila taborišče. Našli so le približno 3 000 zelo bolnih zapornikov. To so bili zaporniki, ki so jih esesovci pustili za seboj, ker so bili preveč bolni za pohod.

• Holokavst