Hartheim - nacistični center za evtanazijo T4 v gradu Alkoven pri Linzu

Hartheim: nacistični center T4 v gradu Alkoven pri Linzu — zgodovinski pregled zločinov evtanazije nad invalidi, spomin in raziskovanje grozodejstev.

Avtor: Leandro Alegsa

Center za evtanazijo Hartheim (nemško: NS-Tötungsanstalt Hartheim) je bil center za ubijanje, ki ga je nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno uporabljala za ubijanje invalidov. Po nacističnih idejah o evgeniki so bili invalidi "življenja nevredni. Hartheim je bil eden od šestih "centrov za evtanazijo", ki so jih nacisti ustanovili za svoj program evtanazije T4. Njihov cilj je bil znebiti se vseh nemških invalidov. Center za ubijanje je bil v gradu Hartheim v Alkovnu blizu Linza v Avstriji.

Zgodovinski kontekst

Program T4 je bil del širše rasno‑politike nacističnega režima, ki je temeljila na idejah eugenike in "čiste rase". Ime T4 izhaja iz naslova urada v Berlinu (Tiergartenstraße 4), kjer so bili koordinirani ukrepi. Odločitev za množično ubijanje ljudi z duševnimi boleznimi, telesnimi in duševnimi invalidnostmi je bila sprejeta na najvišji ravni režima; v ozadju so stali vodilni funkcionarji, med njimi Philipp Bouhler in dr. Karl Brandt, v organizaciji pa je pomembno vlogo imel tudi Viktor Brack.

Delovanje v Hartheimu

Hartheim je bil eden izmed glavnih lokalnih centrov, kamor so iz različnih bolnišnic in ustanov po vsej nemško‑zasedeni Evropi prepeljevali ljudi, označene kot "neozdravljive" ali "družbeno breme". Prevoze so pogosto izvedli pod krinko prenosa ali zdravljenja. Ob prihodu so bile žrtve pregledane, nato pa so jih v tajnosti ubijali v posebnih prostorih, ki so bili kamuflirani kot tuši ali sprejemne sobe. Kot dihalno sredstvo so uporabljali strupen izpušni plin (ogljikov monoksid), kasneje pa so poskuse skrivanja sledov izvajali z izgorevanjem trupel v krematorijih.

Hartheim je poleg začetnega programa T4 postal tudi kraj umorov v okviru akcije Aktion 14f13, ko so od 1941 naprej v Hartheim vozili zaprte iz koncentracijskih taborišč, ki so jim sodili smrtni migracijski transferi. V centru so delovali zdravniki, medicinske sestre in administrativno osebje, ki so pripravljali lažne smrtne listine in prikrivali sledi zlasti z uničevanjem dokumentov in kremiranjem.

Žrtve in obseg zločinov

Žrtve so bile predvsem psihiatrični bolniki, ljudje z raznimi oblikami telesnih in duševnih okvar, otroci z okvarami in pozneje tudi zaporniki iz koncentracijskih taborišč. Praviloma so se izvajale prisilne rešitve brez soglasja ali kakršnegakoli medicinskega položaja, ki bi jih upravičeval.

V okviru programa T4 je po različnih ocenah umrlo več deset tisoč ljudi; skupna cifra za vse centre T4 se giblje okoli 70.000 umorjenih bolnikov. Hartheim sam je bil kraj smrti za več tisoč ljudi, številčne ocene pa vključujejo tudi dodatne žrtve akcije 14f13 v obdobju druge svetovne vojne.

Po vojni, odgovornost in spomin

Po koncu vojne so bili nekateri vodilni odgovorni za program T4 in sorodne zločine sodno preganjani; nekateri so bili obsojeni in ustrezno kaznovani. Kljub temu so se mnogi postopki zavlekli ali so bili omejeni, številni edenoten primeri in dokazi pa so bili delno uničeni med vojno.

Grad Hartheim danes služi kot spominski in dokumentacijski center, ki ohranja arhive, pričevanja in razstave o žrtvah. Spominski objekt opozarja na etične posledice medicinskih zlorab in je kraj poučevanja o pomenu človekovih pravic ter preprečevanja podobnih zločinov v prihodnosti. Na mestu so ohranjeni deli stavb, ki spominjajo na gasilne sobe in krematorije, pred hišo pa so spominske plošče in seznam žrtev.

Pomen za današnji čas

Primer Hartheim jasno kaže, kako lahko pseudoznanstvene ideje in država brez nadzora vodijo v sistematične zločine proti ranljivim skupinam. Ohranjanje zgodovinskega spomina, izobraževanje in javne razprave o etiki medicine ter človekovih pravicah so ključne poti, da se takšne grozote ne ponovijo.

Vir in obisk: Grad Hartheim je danes odprt kot spominsko mesto in dokumentacijski center; obiskovalcem ponuja razstave, arhivske vire in vodene oglede, namenjene poglobljenemu spoznavanju zgodovine in ohranjanju spomina na žrtve.

Grad Hartheim leta 2005Zoom
Grad Hartheim leta 2005

Hartheimova statistika

Junija 1945, ko so Združene države Amerike prevzele Avstrijo, je ameriški vojak na gradu našel Hartheimovo statistiko. To je bilo 39 strani dolgo poročilo o programu evtanazije T-4 (Akcija T4). Namenjeno je bilo samo drugim nacistom, ki so sodelovali v programu. V poročilu so bili mesečni izračuni o tem, koliko ljudi z duševnimi in telesnimi motnjami je bilo "razkuženih" (zaplinjenih do smrti) v šestih nacističnih centrih za evtanazijo. Leta 1968 in 1970 je nekdanji uslužbenec povedal, da je moral gradivo sestaviti konec leta 1942. Hartheimova statistika je vključevala stran, na kateri je pisalo, da je "dezinfekcija [usmrtitev] 70.273 ljudi s pričakovanim trajanjem življenja 10 let" prihranila hrano v vrednosti 141.775.573,80 reichsmark.

Število ubitih v prvi fazi iztrebljanja v Hartheimu

Po statističnih podatkih iz Hartheima je bilo med majem 1940 in 1. septembrom 1941 v plinski komori v Hartheimu skupaj ubitih 18.269 ljudi:

Leto

1940

1941

Skupaj ubitih

Mesec

maj

Jun

Jul

Avgust

Sep

Oktober

Nov

Dec

Jan

Feb

Mar

Apr

maj

Jun

Jul

Avgust

Smrtni primeri

633

982

1,449

1,740

1,123

1,400

1,396

947

943

1,178

974

1,123

1,106

1,364

735

1,176

18,269

Ti statistični podatki zajemajo le prvo fazo iztrebljanja v okviru nacističnega programa evtanazije, akcijo T4. Hitler je zaradi protestov ta program uradno končal, vendar je na skrivaj še naprej pobijal invalidne osebe. Prav tako je vse do konca vojne ubijal ljudi, ki mu niso bili všeč.

Ocenjuje se, da je bilo v Hartheimu skupno usmrčenih 30.000 ljudi. Med ubitimi so bili bolni zaporniki, invalidi in zaporniki iz koncentracijskih taborišč. Ubijali so z zastrupitvijo z ogljikovim monoksidom.

14 f 13 Program "Posebna obravnava"

Le tri dni po uradnem koncu akcije T4 je v Hartheim prispel tovornjak s 70 judovskimi zaporniki iz koncentracijskega taborišča Mauthausen. Zapornike so ubili v Hartheimu. Ubijalski center v Hartheimu je dosegel poseben sloves, saj so v njem zaplinili največje število bolnikov in največ koncentracijskih zapornikov. Njihovo število je ocenjeno na 12 000.

Zapornike v Mauthausnu, ki niso bili več sposobni za delo, zlasti v kamnolomih, in "politično nezaželene" zapornike so pripeljali v Hartheim, kjer so jih usmrtili. Med temi žrtvami so bili:

  • "sovražniki Nemčije" (ljudje, ki se niso strinjali z nacističnimi dejanji).
  • "Komunisti
  • "Poljski fanatiki"

Od leta 1944 zdravniki T4 niso več izbirali bolnih, ostarelih ali invalidnih zapornikov za usmrtitev. Namesto tega je bil nacistični novi cilj hitro sprostiti prostor v taborišču Mauthausen, zato so v Hartheim pošiljali skupine žensk, da bi jih ubili. Leta 1944 so iz koncentracijskega taborišča Gusen in verjetno tudi iz Ravensbrücka prišli drugi transporti. V teh transportih so bile večinoma ženske s tuberkulozo in ženske, ki so bile označene za duševno bolne.

Zdravniki

V ukazu Adolfa Hitlerja z dne 1. septembra 1939, s katerim je odobril začetek programa T4, so bili omenjeni le zdravniki. Zato sta organizatorja akcije T4 Viktor Brack in Karl Brandt odredila, da lahko bolnike usmrtijo le zdravniki. Zdravniki so v centrih za evtanazijo nadzorovali uporabo strupenega plina. Številni zdravniki so v zapisih o ubitih osebah uporabljali lažna imena.

Med letoma 1940 in 1945 je bil glavni zdravnik v Hartheimu Rudolf Lonauer, namestnik glavnega zdravnika pa Georg Renno.

Viktor Brack je leta 1947 na sojenju zdravnikom v Nürnbergu pričal v svojo obramboZoom
Viktor Brack je leta 1947 na sojenju zdravnikom v Nürnbergu pričal v svojo obrambo

Zadrževalna postaja Niedernhart

V centrih za evtanazijo akcije T4 so bile začasne postaje za pridržanje žrtev. Številni tovornjaki, ki so vozili žrtve v Hartheim, so se na primer ustavili na Niedernhartovem psihiatričnem inštitutu v Linzu, kjer je bil Rudolf Lonauer višji zdravnik, tako kot v Hartheimu. V Niedernhartu so bile žrtve večinoma ubite zaradi lakote ali prevelikega odmerka zdravil (z dajanjem smrtonosnih količin zdravil). Pacienti so bili razvrščeni v kategorije. Nekatere so izbrali in jih odpeljali v Hartheim, kjer so jih ubili.

Žrtve

Invalidi

Nacisti so menili, da so številne različne skupine ljudi, zlasti pa invalidi, "življenja nevredni". V svojih centrih za evtanazijo so ubijali otroke in odrasle. Med temi žrtvami so bili:

Duhovščina

V Hartheimu je bilo ubitih skoraj 350 duhovnikov. Med njimi je bilo 310 poljskih duhovnikov, sedem Nemcev, šest Čehov, štirje Luksemburžani, trije Nizozemci in dva Belgijca. Veliko jih je bilo odpeljanih iz duhovniškega bloka v koncentracijskem taborišču Dachau.

Tudi dachauskega kaplana Hermanna Scheipersa so premestili v taboriščni invalidski blok, da bi ga lahko odpeljali tudi v Hartheim. Scheipersova sestra, ki je s Schiepersom vzdrževala stike po pošti, je izsledila doktorja Bernsdorfa, ki je bil odgovoren za duhovnike, zaprte v duhovniškem bloku. Povedala mu je, da je v Münsterlandu veliko ljudi vedelo, da so zaprte duhovnike pošiljali v plinske komore. Po pogovoru je Bernsdorf telefoniral v pisarno komandanta v Dachauu. Scheipers je poročal, da so ga istega dne, 13. avgusta 1942, skupaj s tremi drugimi nemškimi duhovniki rešili pred pošiljanjem v Hartheim. Preselili so jih iz invalidskega bloka, kamor je Schutzstaffel (SS) pošiljala zapornike, ko so jih nameravali poslati v drugo taborišče. Štirje duhovniki so bili poslani nazaj v duhovniški blok.

Avtobus, ki je žrtve odpeljal v HartheimZoom
Avtobus, ki je žrtve odpeljal v Hartheim

Sorodne strani

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil center za evtanazijo v Hartheimu?


O: Center za evtanazijo v Hartheimu je bil center za ubijanje, ki ga je nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno uporabljala za ubijanje invalidov.

V: Kaj so nacisti verjeli o invalidih?


O: Nacisti so o evgeniki menili, da so invalidi "življenja nevredni".

V: Koliko "centrov za evtanazijo" so nacisti ustanovili za svoj program evtanazije T4?


O: Nacisti so za svoj program evtanazije T4 ustanovili šest "centrov za evtanazijo" in Hartheim je bil eden od njih.

V: Kakšen je bil cilj nacistov pri ustanavljanju centrov za evtanazijo?


O: Cilj nacistov je bil znebiti se vseh nemških invalidov.

V: Kje je bil center za ubijanje v Hartheimu?


O: Center za ubijanje je bil v gradu Hartheim v Alkovnu blizu Linza v Avstriji.

V: Kaj je bil program evtanazije T4?


O: Program evtanazije T4 je bil nacistični program, katerega cilj je bil ubijanje invalidov.

V: Kakšen je bil razlog za nacistično odločitev, da ubijajo invalide?


O: Nacisti so verjeli v evgeniko in menili, da so invalidi "življenja nevredni". Zato so se odločili, da jih bodo ubili.


Iskati
AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3