Hartheim - nacistični center za evtanazijo T4 v gradu Alkoven pri Linzu

Junija 1945, ko so Združene države Amerike prevzele Avstrijo, je ameriški vojak na gradu našel Hartheimovo statistiko. To je bilo 39 strani dolgo poročilo o programu evtanazije T-4 (Akcija T4). Namenjeno je bilo samo drugim nacistom, ki so sodelovali v programu. V poročilu so bili mesečni izračuni o tem, koliko ljudi z duševnimi in telesnimi motnjami je bilo "razkuženih" (zaplinjenih do smrti) v šestih nacističnih centrih za evtanazijo. Leta 1968 in 1970 je nekdanji uslužbenec povedal, da je moral gradivo sestaviti konec leta 1942. Hartheimova statistika je vključevala stran, na kateri je pisalo, da je "dezinfekcija [usmrtitev] 70.273 ljudi s pričakovanim trajanjem življenja 10 let" prihranila hrano v vrednosti 141.775.573,80 reichsmark.

Število ubitih v prvi fazi iztrebljanja v Hartheimu

Po statističnih podatkih iz Hartheima je bilo med majem 1940 in 1. septembrom 1941 v plinski komori v Hartheimu skupaj ubitih 18.269 ljudi:

Ti statistični podatki zajemajo le prvo fazo iztrebljanja v okviru nacističnega programa evtanazije, akcijo T4. Hitler je zaradi protestov ta program uradno končal, vendar je na skrivaj še naprej pobijal invalidne osebe. Prav tako je vse do konca vojne ubijal ljudi, ki mu niso bili všeč.

Ocenjuje se, da je bilo v Hartheimu skupno usmrčenih 30.000 ljudi. Med ubitimi so bili bolni zaporniki, invalidi in zaporniki iz koncentracijskih taborišč. Ubijali so z zastrupitvijo z ogljikovim monoksidom.

14 f 13 Program "Posebna obravnava"

Le tri dni po uradnem koncu akcije T4 je v Hartheim prispel tovornjak s 70 judovskimi zaporniki iz koncentracijskega taborišča Mauthausen. Zapornike so ubili v Hartheimu. Ubijalski center v Hartheimu je dosegel poseben sloves, saj so v njem zaplinili največje število bolnikov in največ koncentracijskih zapornikov. Njihovo število je ocenjeno na 12 000.

Zapornike v Mauthausnu, ki niso bili več sposobni za delo, zlasti v kamnolomih, in "politično nezaželene" zapornike so pripeljali v Hartheim, kjer so jih usmrtili. Med temi žrtvami so bili:

• "sovražniki Nemčije" (ljudje, ki se niso strinjali z nacističnimi dejanji).
• "Komunisti
• "Poljski fanatiki"

Od leta 1944 zdravniki T4 niso več izbirali bolnih, ostarelih ali invalidnih zapornikov za usmrtitev. Namesto tega je bil nacistični novi cilj hitro sprostiti prostor v taborišču Mauthausen, zato so v Hartheim pošiljali skupine žensk, da bi jih ubili. Leta 1944 so iz koncentracijskega taborišča Gusen in verjetno tudi iz Ravensbrücka prišli drugi transporti. V teh transportih so bile večinoma ženske s tuberkulozo in ženske, ki so bile označene za duševno bolne.

V ukazu Adolfa Hitlerja z dne 1. septembra 1939, s katerim je odobril začetek programa T4, so bili omenjeni le zdravniki. Zato sta organizatorja akcije T4 Viktor Brack in Karl Brandt odredila, da lahko bolnike usmrtijo le zdravniki. Zdravniki so v centrih za evtanazijo nadzorovali uporabo strupenega plina. Številni zdravniki so v zapisih o ubitih osebah uporabljali lažna imena.

Med letoma 1940 in 1945 je bil glavni zdravnik v Hartheimu Rudolf Lonauer, namestnik glavnega zdravnika pa Georg Renno.

V centrih za evtanazijo akcije T4 so bile začasne postaje za pridržanje žrtev. Številni tovornjaki, ki so vozili žrtve v Hartheim, so se na primer ustavili na Niedernhartovem psihiatričnem inštitutu v Linzu, kjer je bil Rudolf Lonauer višji zdravnik, tako kot v Hartheimu. V Niedernhartu so bile žrtve večinoma ubite zaradi lakote ali prevelikega odmerka zdravil (z dajanjem smrtonosnih količin zdravil). Pacienti so bili razvrščeni v kategorije. Nekatere so izbrali in jih odpeljali v Hartheim, kjer so jih ubili.

Invalidi

Nacisti so menili, da so številne različne skupine ljudi, zlasti pa invalidi, "življenja nevredni". V svojih centrih za evtanazijo so ubijali otroke in odrasle. Med temi žrtvami so bili:

• osebe z zdravstvenimi težavami, kot sta epilepsija in mišična distrofija.
• Telesno ovirane osebe
• osebe z duševnimi boleznimi, kot sta shizofrenija in bipolarna motnja.
• osebe z motnjami v duševnem razvoju (takrat so jim rekli duševna zaostalost ali "slaboumnost").
• gluhi ali slepi

Duhovščina

V Hartheimu je bilo ubitih skoraj 350 duhovnikov. Med njimi je bilo 310 poljskih duhovnikov, sedem Nemcev, šest Čehov, štirje Luksemburžani, trije Nizozemci in dva Belgijca. Veliko jih je bilo odpeljanih iz duhovniškega bloka v koncentracijskem taborišču Dachau.

Tudi dachauskega kaplana Hermanna Scheipersa so premestili v taboriščni invalidski blok, da bi ga lahko odpeljali tudi v Hartheim. Scheipersova sestra, ki je s Schiepersom vzdrževala stike po pošti, je izsledila doktorja Bernsdorfa, ki je bil odgovoren za duhovnike, zaprte v duhovniškem bloku. Povedala mu je, da je v Münsterlandu veliko ljudi vedelo, da so zaprte duhovnike pošiljali v plinske komore. Po pogovoru je Bernsdorf telefoniral v pisarno komandanta v Dachauu. Scheipers je poročal, da so ga istega dne, 13. avgusta 1942, skupaj s tremi drugimi nemškimi duhovniki rešili pred pošiljanjem v Hartheim. Preselili so jih iz invalidskega bloka, kamor je Schutzstaffel (SS) pošiljala zapornike, ko so jih nameravali poslati v drugo taborišče. Štirje duhovniki so bili poslani nazaj v duhovniški blok.

• Nacistična evgenika
• Holokavst
• Nacistična Nemčija