Buchenwald - zgodovina in spomin na nacistično koncentracijsko taborišče

Nacisti so Buchenwald zgradili julija 1937 na gori Ettersberg v bližini Weimarja v Nemčiji. Taborišče so poimenovali Buchenwald, kar v angleščini pomeni "bukov gozd". Na glavna vrata taborišča so napisali Jedem das Seine ("Vsakemu svoje").

Med aprilom 1938 in aprilom 1945 so v Buchenwald poslali približno 238.380 ljudi. Med temi zaporniki so bili ljudje iz različnih držav. Med njimi je bilo tudi veliko zavezniških vojnih ujetnikov. V Buchenwaldu je umrlo več kot 56 000 zapornikov.

Poveljniki taborišč

Karl-Otto Koch (1. avgust 1937-julij 1941)

Prvi komandant taborišča Buchenwald je bil Karl-Otto Koch. Taborišče je vodil od leta 1937 do julija 1941. Njegova druga žena Ilse Koch je postala znana kot Die Hexe von Buchenwald ("čarovnica iz Buchenwalda") zaradi grozljivega ravnanja z zaporniki. Kochova je zapornikom v Buchenwaldu postavila živalski vrt z medvedjo jamo (Bärenzwinger).

Na koncu je bil Koch sam zaprt v Buchenwaldu. Nacistična uradnika, princ Waldeck in doktor Morgen, sta Kocha najprej obtožila, da je spodbujal k umoru. Pozneje so Kocha obtožili tudi korupcije, poneverbe, trgovanja na črnem trgu in izkoriščanja taboriščnih delavcev za lastne potrebe. Obtoženi so bili tudi drugi taboriščni uradniki, med njimi Ilse Koch.

Karlu Kochu so sodili in ga obsodili na smrt. Usmrtili so ga z ustrelitvijo 5. aprila 1945. To je bilo le teden dni pred prihodom ameriških vojakov, ki so zavzeli Buchenwald.

Po vojni je bila Ilse Koch obsojena na štiri leta zapora. Najprej so ji kazen skrajšali na dve leti in jo izpustili na prostost. Vendar jo je nova nemška vlada nato ponovno aretirala in obsodila na dosmrtno zaporno kazen. Septembra 1967 se je v zaporu ubila.

Hermann Pister (1942-1945)

Drugi komandant Buchenwalda je bil Hermann Pister. Taborišče je nadzoroval od leta 1942 do leta 1945, ko so ga prevzeli ameriški vojaki.

Po vojni so mu sodili na nürnberškem procesu in ga obsodili na smrt. Vendar je septembra 1948, še preden je bil usmrčen, umrl zaradi težav s srcem.

Vrste zapornikov

Nacisti so v Buchenwald pošiljali zapornike iz vse Evrope in Sovjetske zveze. Med njimi so bili:

• Judje
• Poljaki
• Slovani
• osebe z duševnimi boleznimi, intelektualno oviranostjo in telesno oviranostjo
• ljudje, ki so prakticirali vere, ki nacistom niso bile všeč, kot so Jehovove priče.
• politični zaporniki (pripadniki različnih političnih strank ali ljudje, ki so bili drugačnega političnega prepričanja kot nacisti, na primer socialisti in komunisti).
• Romi in Sinti
• Prostozidarji
• lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci (LGBT)
• Vojni ujetniki (zlasti sovjetski vojni ujetniki)
• Kriminalci

Ženske v Buchenwaldu

V Buchenwaldu je bilo zaprtih približno 500 do 1.000 žensk. Leta 1941 so v Buchenwald iz koncentracijskega taborišča Ravensbrück najprej pripeljali dvajset političnih zapornic. Prisiljene so bile delati kot spolne sužnje v taboriščnem bordelu.

Vendar je bila večina zapornic leta 1944 in 1945 v Buchenwald poslana iz drugih koncentracijskih taborišč. Večinoma so jih poslali iz Auschwitza, Ravensbrücka in Bergen Belsna. Pozneje so bile vse zapornice poslane v številna ženska satelitska taborišča v Buchenwaldu (manjša taborišča v okolici Buchenwalda).

Ilse Koch je bila glavna nadzornica (Oberaufseherin) 22 drugih paznic in več sto zapornic v glavnem taborišču. Več kot 530 drugih paznic je delalo v številnih drugih manjših taboriščih ("podtaboriščih") v Buchenwaldu. V glavnem taborišču Buchenwald je služilo ali se usposabljalo le 22 žensk, medtem ko je bilo moških več kot 15 500.

Zavezniški letalci

Ko so nacisti zajeli vojake iz zahodnih zavezniških držav, so jih skoraj vedno poslali v taborišča za vojne ujetnike in ne v koncentracijska taborišča. Vendar so skupino 168 letalcev (letalcev) dva meseca zadrževali v Buchenwaldu. Ti ljudje so bili iz Združenih držav Amerike, Združenega kraljestva, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije in Jamajke. V Buchenwald so prišli 20. avgusta 1944.

Letala teh letalcev so strmoglavila v Franciji, ki jo je nadzorovala nacistična Nemčija. Letalci so bili poslani v Buchenwald, ne v taborišče za vojne ujetnike, ker so nacisti trdili, da so vohuni in "teroristični napadalci".

Po vojni se je eden od letalcev spominjal prihoda v Buchenwald:

Ko smo se približali taborišču in videli, kaj je v njem, sta se nam v srca naselila strašen, strašen strah in groza. Pomislili smo, kaj je to? Kam gremo? Zakaj smo tukaj? In ko smo se približali taborišču in začeli vstopati vanj ter videli ta človeška okostja, ki so hodila naokoli - stare moške, mladeniče, dečke, samo kožo in kosti -, smo pomislili, v kaj se spuščamo?

- Kanadski letalec Ed Carter

Z letalci so ravnali enako kot z drugimi zaporniki v Buchenwaldu in jih zlorabljali. Tam sta umrla dva letalca. Nato so jih oktobra 1944 poslali v Stalag Luft III, redno taborišče za vojne ujetnike. Letalci, ki so bili obtoženi, da so bili "teroristični bombniki", naj bi bili po 24. oktobru usmrčeni v Buchenwaldu. Rešili so jih častniki Luftwaffe (nemških letalskih sil), ki so obiskali Buchenwald. Ko so se vrnili v Berlin, so ti častniki poskrbeli, da so letalce poslali v običajno taborišče za vojne ujetnike in jih niso usmrtili.

Vzroki smrti

Cilj nacistov v taboriščih, kot je Buchenwald, je bil Vernichtung durch Arbeit ("uničenje z delom"). To je pomenilo, da so zapornike pošiljali v Buchenwald, da bi jih tam obdelali do smrti.

Zaradi groznih življenjskih razmer v taborišču so bile bolezni zelo pogoste in so se hitro širile. Zaporniki so tudi stradali. Zaradi te kombinacije bolezni in lakote je bilo veliko zapornikov dejansko "obdelanih do smrti", kot so načrtovali nacisti. Vendar je veliko drugih zapornikov umrlo zaradi usmrtitev, poskusov nacističnih zdravnikov in drugih vzrokov.

V Buchenwaldu so izvajali tudi splošne usmrtitve sovjetskih vojnih ujetnikov (usmrtitve brez sojenja). V letih 1941 in 1942 so izbrali najmanj 1 000 moških, ki so jih poslali v Buchenwald, kjer so jih takoj ustrelili v zatilje.

Nacistični zdravniki so izvajali poskuse tudi na zapornikih v Buchenwaldu. V letih 1942 in 1943 so na primer na 729 zapornikih testirali cepivo proti tifusu. To je pomenilo, da so zapornikom dali cepivo, nato pa so jih namerno okužili s tifusom. Od teh zapornikov jih je 154 umrlo. V drugem poskusu so nacistični zdravniki želeli ugotoviti, koliko določenega strupa je potrebnega, da ubije človeka. Štirim ruskim vojnim ujetnikom so dali strup. Ko vojni ujetniki niso umrli, so jih "zadušili v krematoriju" in nato "razkosali" (razrezali za preučevanje njihovih teles). Zdravniki so z belim fosforjem zelo hudo opekli tudi druge ujetnike, da bi preizkusili, ali bo zdravilo pomagalo pri podobnih ranah, ki so jih povzročile bombe. Po koncu vojne se je eden od teh zdravnikov na nürnberškem procesu branil, da je bil sicer zdravnik, vendar je bil tudi "zakonsko določen usmrtitelj" (kar pomeni, da mu je zakon dovoljeval ubijanje ljudi).

Število smrtnih primerov

SS je za seboj pustila zapise o tem, koliko zapornikov je prišlo v taborišče in koliko jih je odšlo. Zapisali so, koliko zapornikov so izpustili, poslali v drugo taborišče ali umrlo. V teh zapisih je navedeno, da je v Buchenwaldu umrlo 33 462 zapornikov. Vendar ti zapisi morda ne držijo v celoti. Na primer, pred letom 1944 so esesovci pri pobijanju zapornikov pogosto zapisali, da so jih "predali gestapu" in ne, da so jih ubili. Poleg tega so od leta 1941 številne sovjetske vojne ujetnike usmrtili v množičnih pobojih. Ti vojni ujetniki so bili ubiti takoj, ko so prišli v taborišče, in nikoli niso bili dodani v taboriščno evidenco. To pomeni, da niso bili navedeni med 33.462 umrlimi.

Nekdanji buchenwaldski zapornik Armin Walter je preštel število ljudi, ki so bili ubiti s strelom v zatilje. Walterjevo delo v Buchenwaldu je bilo vzpostaviti in skrbeti za radijski sistem na kraju, kjer so usmrtili ljudi. Štel je število ubitih ljudi in te podatke skrival. Pravi, da je bilo ustreljenih in ubitih 8 483 sovjetskih vojnih ujetnikov.

Ko seštejemo vse te smrti, ugotovimo, da je v Buchenwaldu umrlo približno 56.545 ljudi. To število vključuje:

• Umrli v skladu z evidencami SS: 33,462
• Usmrtitve s streljanjem: 8,483
• usmrtitve z obešanjem: 1.100 (ocena)
• Število smrtnih žrtev med evakuacijskimi transporti (prevozi zapornikov v druga taborišča z vlaki ali prisilnimi pohodi): 13 500 (ocena)

Skupaj 56.545 smrtnih žrtev pomeni, da je umrlo 24 % zapornikov, ki so bili poslani v Buchenwald.

Vojaki Združenih držav Amerike so 4. aprila 1945 zasedli Ohrdruf, eno od manjših taborišč v Buchenwaldu. Ohrdruf je bilo prvo nacistično taborišče, ki so ga ameriški vojaki osvobodili.

Dva dni pozneje so nacisti začeli evakuirati (izseliti vse iz) Buchenwalda. Na tisoče zapornikov so poslali na prisilne pohode proti drugim taboriščem, ki jih Američani še niso dosegli.

Poljski inženir Gwidon Damazyn, ki je bil v zaporu od marca 1941, je vzpostavil tajni kratkovalovni radio. 8. aprila opoldne sta Damazyn in ruski zapornik Konstantin Ivanovič Leonov zaveznikom poslala sporočilo v Morsejevi abecedi. Sporočilo so napisali vodje zaporniškega podzemnega odporniškega gibanja (skupina zapornikov, ki se je poskušala na skrivaj boriti proti nacistom). V sporočilu je pisalo:

Zaveznikom. Za vojsko generala Pattona. To je koncentracijsko taborišče Buchenwald. SOS. Prosimo za pomoč. Želijo nas evakuirati. SS nas želi uničiti.

Besedilo je bilo večkrat ponovljeno v angleščini, nemščini in ruščini. Damazyn je poslal angleško in nemško sporočilo, Leonov pa rusko različico. Tri minute po tem, ko je Damazyn poslal zadnje sporočilo, se je oglasil štab tretje ameriške armade:

KZ Bu. Zadrži se. Prihajam vam na pomoč. Štab tretje armade.

Damazyn je po prejemu sporočila omedlel.

Ko so to izvedeli, so komunistični zaporniki napadli taboriščne stražne stolpe in ubili stražarje, ki so bili še vedno v taborišču. Uporabili so orožje, ki so ga zbirali od leta 1942 (en strojni top in 91 pušk).

Vojaki Združenih držav Amerike so v Buchenwald prispeli 11. aprila 1945 ob 15.15 (ura na vhodnih vratih je zdaj stalno nastavljena na ta čas). Vojaki so bili deležni junaške dobrodošlice.

Kasneje istega dne so vojaki Združenih držav Amerike zasedli Langenstein, eno od manjših taborišč v Buchenwaldu. Tam so osvobodili več kot 21.000 zapornikov. Županu Langensteina so ukazali, naj v taborišče pošlje hrano in vodo, ter v taborišče poslali medicinske pripomočke iz ameriške terenske bolnišnice.

V četrtek, 12. aprila 1945, je nekaj novinarjev prispelo v Buchenwald. Med njimi je bil tudi Edward R. Murrow, čigar radijsko poročilo o ogledu Buchenwalda je bilo predvajano na CBS in je postalo eno njegovih najbolj znanih:

Prosil sem za ogled ene od barak. Po naključju so jo zasedli Češkoslovaški državljani. Ko sem vstopil, so se okoli mene zgrnili moški in me skušali dvigniti na ramena. Bili so prešibki. Mnogi med njimi niso mogli vstati s postelje. Povedali so mi, da je bilo v tej stavbi nekoč nastanjenih 80 konj. V njej je bilo 1200 moških, po pet na ležišče. Smrad je bil nepopisen.

Poklicali so zdravnika. Pregledali smo njegovo dokumentacijo. V mali črni knjigi so bila samo imena, nič več. Nič o tem, kdo so bili ti moški, kaj so storili ali česa so se nadejali. Za imeni umrlih je bil križ. Preštel sem jih. Skupaj jih je bilo 242. 242 od 1200 v enem mesecu.

Ko smo šli na dvorišče, je nek moški padel mrtev. Dva druga, ki sta morala imeti več kot 60 let, sta se plazila proti latrini. To sem videl, vendar tega ne bom opisoval.

- Del poročila Edwarda R. Murrowa o Buchenwaldu. 15. april 1945.

Od leta 1945 do 10. februarja 1950 je taborišče upravljala Sovjetska zveza. Uporabljali so ga kot zaporniško taborišče, imenovano Posebno taborišče številka 2.

Sovjetska zveza je v posebnem taborišču številka 2 zadrževala 28.455 zapornikov, od tega 1.000 žensk. Po sovjetskih podatkih je 7113 od teh zapornikov umrlo. Pokopali so jih v množičnih grobiščih v gozdu v okolici taborišča. Njihove družine niso bile obveščene, da so umrli.

Med zaporniki v posebnem taborišču številka 2 so bili:

• Ljudje, obtoženi, da so proti stalinizmu
• Osebe, obtožene članstva v nacistični stranki
• Ljudje, ki niso storili ničesar narobe, vendar so bili zamenjani z drugimi ljudmi, ki so
• ljudje, ki so jih Sovjeti aretirali, ne da bi zagrešili resnične zločine (samovoljne aretacije).

NKVD (sovjetska policijska organizacija, ki je vodila taborišče) zapornikom ni dovolila govoriti z nikomer zunaj taborišča. NKVD tudi ni poskušala ugotoviti, ali so zaporniki krivi.

6. januarja 1950 je sovjetski minister za notranje zadeve Sergej Nikiforovič Kruglov odločil, da vzhodnonemško ministrstvo za notranje zadeve prevzame vsa posebna taborišča NKVD, tudi taborišče v Buchenwaldu.

Oktobra 1950 je bil Buchenwald uničen. Ostali so glavna vrata, krematorij, bolnišnični blok in dva stražna stolpa. Vse barake za zapornike in druge stavbe so bile porušene. Številne od njih so bile ponovno zgrajene.

Le nekaj dni po osvoboditvi taborišča leta 1945 so osvobojeni zaporniki postavili spomenik v čast ljudem, ki so umrli v Buchenwaldu. Izdelan je bil iz lesa in naj bi bil začasen. Sčasoma so ga nadomestili s spomenikom iz nerjavečega jekla. Na površini tega spomenika je vse leto ohranjena temperatura 37 °C, ki je enaka temperaturi človeške kože.

Drugi spomenik so postavili leta 1958 v bližini kraja, kjer so bili zaporniki skupaj pokopani v množičnih grobovih.

Knjige o Buchenwaldu

Nekateri ljudje, ki so preživeli zapor v Buchenwaldu, so napisali, kaj se jim je zgodilo. Med njimi so:

• Jorge Semprún, Quel beau dimanche! ("Kakšna lepa nedelja!")
• Ernst Wiechert, Der Totenwald ("Gozd mrtvih")
• Léon Delarbre (ki je napisal in tudi narisal prizore življenja v Buchenwaldu)
• Edmond Vandievoet, Pobegnil sem iz nacističnega taborišča smrti (Vandievoet je bil eden redkih zapornikov, ki so pobegnili iz Buchenwalda)
• Elie Wiesel, La Nuit (Noč)

Obisk predsednika Obame in kanclerke Merklove

5. junija 2009 sta ameriški predsednik Barack Obama in nemška kanclerka Angela Merkel obiskala Buchenwald. Z njima sta šla tudi Elie Wiesel in Bertrand Herz, ki sta preživela Buchenwald. Med obiskom je predsednik Obama povedal, da je kot otrok slišal zgodbe o Buchenwaldu od svojega pradedka, ki je bil del 89. pehotne divizije. Ta divizija je bila prva skupina ameriških vojakov, ki je dosegla taborišče prisilnega dela Ohrdruf, eno od manjših taborišč v Buchenwaldu.

• nacistična koncentracijska taborišča
• Holokavst
• Druga svetovna vojna