Cepivo

Zgodovina

Edward Jenner je v 70. letih 17. stoletja ustvaril prvo cepivo. Takrat so bile norice smrtonosna bolezen. Jenner je opazil, da ljudje, ki so že preboleli kravje ošpice (bolezen, ki je sorodna noricam), navadno niso zboleli za ošpicami. Menil je, da je prebolevanje kravjih ošpic ljudi zaščitilo pred ošpicami.

Da bi preizkusil to zamisel, je Jenner dečka okužil s kravjimi ošpicami. Nato ga je okužil z ošpicami. Deček ni zbolel, ker je že imel kravje ošpice. Jenner je imel prav: kravje ošpice so ljudi zaščitile pred ošpicami.

Ker je zaradi cepljenja proti noricam zbolelo manj ljudi kot zaradi cepljenja proti ošpicam, je Anglija leta 1840 cepljenje proti ošpicam prepovedala. Leta 1853 so sprejeli nov zakon, ki je določal, da je treba vsakega otroka cepiti proti noricam s cepivom Jenifer.

V 19. stoletju je Louis Pasteur izdelal cepivo proti steklini.

V 20. stoletju so znanstveniki ustvarili cepiva za zaščito ljudi pred davico, ošpicami, mumpsi in rdečkami. Jonas Salk je v petdesetih letih 20. stoletja ustvaril cepivo proti otroški paralizi.

Vendar za številne pomembne bolezni, kot sta malarija in HIV, še vedno ni cepiv.

Številne države so sprejele zakone o obveznem cepljenju - zakone, ki od določenih ljudi zahtevajo, da se cepijo. V mnogih državah morajo biti na primer otroci cepljeni proti določenim boleznim, če želijo obiskovati javno šolo.

Vrste cepiv

Obstaja veliko različnih vrst cepiv.

Pogosta vrsta cepiva je "živo cepivo". Ta vrsta cepiva vsebuje majhno količino živega virusa ali bakterije. Pred dajanjem cepiva znanstveniki oslabijo virus ali bakterijo, tako da ne more povzročiti bolezni. Ko oseba dobi živo cepivo, se njen imunski sistem nauči prepoznati in se boriti proti temu virusu ali bakteriji. Če bo oseba v prihodnosti izpostavljena virusu ali bakteriji, bo njen imunski sistem že "vedel", kako se z njo boriti. Primeri živih cepiv so cepiva proti ošpicam, mumpsu in noricam.

Druga pogosta vrsta cepiva je "inaktivirano cepivo". Ta cepiva vsebujejo mrtve viruse ali bakterije. Zaradi njih se imunski sistem ne odzove tako močno kot pri živih cepivih. Zaradi tega lahko ljudje potrebujejo "poživitvene injekcije" - dodatne odmerke cepiva, ki se dajejo ob določenem času, da se imunski sistem "nauči", kako se boriti proti okužbi. Primeri inaktiviranih cepiv so cepiva proti oslovskemu kašlju, steklini in hepatitisu B.

Pri drugih cepivih se bolniku vbrizga le beljakovinska molekula virusa ali bakterije. Beljakovina zadostuje, da bolnikov imunski sistem prepozna celoten mikrob.

Pri cepivih s sporočilno RNK se bolniku vbrizga samo sporočilna RNK (mRNA), ki deluje kot načrt ali recept za beljakovino. Prva cepiva mRNA so bila izdelana v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar jih znanstveniki niso izdelali v večjem številu vse do leta 2010. Nekatera cepiva mRNA delujejo proti raku in lahko zmanjšajo tumorje.

Znanstveniki lahko nekatere vrste cepiv izdelajo v laboratoriju.

Učinkovitost

Cepiva ne zagotavljajo popolne zaščite pred boleznijo. Z drugimi besedami, oseba lahko zboli za boleznijo, proti kateri je bila cepljena.

Včasih se to zgodi, ker se imunski sistem osebe ni odzval na cepivo (po cepljenju se ni naučil, kako se boriti proti bolezni). To se lahko zgodi, ker je imunski sistem osebe že oslabljen (na primer zaradi sladkorne bolezni, okužbe s HIV, starosti ali uporabe steroidov). To se lahko zgodi tudi zato, ker imunski sistem osebe ne more tvoriti posebnih celic B, ki tvorijo protitelesa, ki se prilepijo na povzročitelja bolezni.

Nekatera cepiva bolje kot druga ščitijo ljudi pred boleznimi. Razlogov za to je več:

• Cepljenje pri nekaterih boleznih deluje bolje kot pri drugih
• Cepivo je lahko namenjeno določenemu sevu bolezni. Če oseba dobi drug sev bolezni, lahko še vedno zboli.
• Cepiva običajno nimajo trajnih učinkov, zato lahko oseba potrebuje več različnih cepljenj po urniku. Če oseba izpusti načrtovano cepljenje, lahko izgubi zaščito pred boleznijo.
• Nekateri ljudje se na nekatera cepiva ne odzivajo. To pomeni, da njihov imunski sistem preprosto ne tvori protiteles za boj proti bolezni, tudi če so pravilno cepljeni.
• Na to, kako se oseba odzove na cepivo, lahko vplivajo tudi druge stvari, kot so etnična pripadnost, starost in genetika. V nekaterih primerih se pri starejših ljudeh (50-75 let in več), katerih imunski odziv na določeno cepivo ni tako močan, uporabljajo večji odmerki.

Spornost

Odkar so se pojavila cepiva, so bili ljudje, ki se z uporabo cepiv niso strinjali. Večina znanstvenikov in zdravnikov po vsem svetu se strinja, da so koristi uporabe cepiv veliko večje od tveganj. Neželeni učinki cepiv so redki. Če se ljudje ne cepijo, je tveganje veliko večje, saj cepiva preprečujejo trpljenje in smrt zaradi nalezljivih bolezni.

V zvezi s cepivi so se pojavljale polemike, na primer o tem, ali so cepiva varna, koliko raziskav je bilo opravljenih in ali je moralno upravičeno ljudi siliti k cepljenju.

Nekatere verske skupine ne dovolijo uporabe cepiv.

Nekatere politične skupine zagovarjajo stališče, da bi morali imeti ljudje možnost izbire, ali se bodo cepili ali ne. Trdijo, da zakoni, ki od ljudi zahtevajo cepljenje, kršijo pravice posameznika. V odgovor na to ena od študij pravi: "Odklanjanje cepljenja ne povečuje le tveganja bolezni za posameznika, ampak tudi za celotno skupnost."

Nekateri starši se odločijo, da ne bodo upoštevali rednega urnika cepljenja svojih otrok. V eni od raziskav so bili obravnavani starši otrok, starih od šest mesecev do šest let. Ugotovila je, da je 13 % teh staršev poročalo o alternativnem urniku cepljenja. Vendar je manj kot eden od petih staršev poročal, da zavrača vsa cepiva. Večina jih je zavrnila le nekatera cepiva in/ali nekatera cepiva odložila, dokler otrok ni bil starejši.

Starši, ki odlagajo cepljenje, dokler njihovi otroci ne postanejo starejši, so pogosto zaskrbljeni, ker je otrokov imunski sistem premajhen in šibek, da bi prenesel več cepiv naenkrat.

Ekonomika razvoja in patenti

Eden od izzivov pri razvoju cepiv je ekonomski. Bolezni, ki danes najbolj potrebujejo cepiva - HIV, malarija in tuberkuloza - so večinoma v revnih državah. Podjetja, ki izdelujejo cepiva, ne bi imela velikega zaslužka, saj je veliko ljudi, ki jih potrebujejo, preveč revnih, da bi jih lahko plačali. Če bi ta podjetja poskušala izdelati nova cepiva za te bolezni, bi to pomenilo tudi finančna in druga tveganja.

V zgodovini so večino cepiv razvile vlade, univerze in neprofitne organizacije. Številna cepiva so bila stroškovno zelo učinkovita in koristna za javno zdravje. V zadnjih desetletjih se je število cepiv, ki se dajejo po vsem svetu, močno povečalo. To povečanje, zlasti števila različnih cepiv, ki jih dobijo otroci pred začetkom šolanja, je lahko posledica zakonov in podpore vlad.

Druga ovira za izdelavo novih cepiv je, da proizvajalec novega cepiva pogosto vloži patent za svoje cepivo. Ti patenti lahko ohranijo postopek izdelave cepiva v tajnosti. To lahko oteži izdelavo drugih cepiv z uporabo istega postopka.

Na tem plakatu iz leta 1963 je nacionalna maskota centra CDC za javno zdravje "Wellbee", ki ljudi spodbuja k cepljenju proti oralni otroški paralizi.

Dodatne komponente v cepivih

Cepiva poleg aktivnega cepiva (oslabljenega ali mrtvega virusa ali bakterije) pogosto vsebujejo tudi druge snovi. Cepiva lahko na primer vsebujejo:

• aluminijeve soli ali geli. Ti so dodani zato, da se imunski sistem prej in močneje odzove na cepivo. Omogočajo dajanje manjšega odmerka cepiva.
• Nekaterim cepivom so dodani antibiotiki, ki preprečujejo rast bakterij med izdelavo ali shranjevanjem cepiva.

• Jajčne beljakovine so prisotne v cepivih proti gripi in rumeni mrzlici, saj so izdelana iz kokošjih jajc. Cepiva lahko vsebujejo tudi druge beljakovine.
• Formaldehid se uporablja za uničevanje bakterij pri nekaterih cepivih. Uporablja se tudi za uničenje neželenih virusov in bakterij, ki bi lahko med izdelavo cepiva prišli v cepivo.
• Mononatrijev glutamat (MSG) in 2-fenoksietanol se uporabljata kot stabilizatorja v nekaterih cepivih, da se cepivo ne spremeni, če je izpostavljeno vročini, svetlobi, kislosti ali vlagi.
• Timerosal je konzervans, ki vsebuje živo srebro. Dodajajo ga stekleničkam cepiva, ki vsebujejo več kot en odmerek, da bi preprečili rast škodljivih bakterij v cepivu.

Konzervansi v cepivih, kot so tiomersal, fenoksietanol in formaldehid, preprečujejo resne neželene učinke. Tiomersal je učinkovitejši proti bakterijam, dlje časa ostane v skladišču, cepivo pa je močnejše, varnejše in bolj stabilno (manjša verjetnost, da se bo spremenilo, npr. zaradi vročine). Vendar se v Združenih državah Amerike, Evropski uniji in nekaterih drugih razvitih državah ne uporablja več kot konzervans v otroških cepivih, ker vsebuje živo srebro. Nekateri ljudje trdijo, da tiomersal prispeva k avtizmu. Vendar to ne drži iz nobenega prepričljivega znanstvenega dokaza.

Če cepivu ni dodan konzervans, se lahko v cepivu razrastejo škodljive bakterije. Leta 1928 so na primer v cepivu proti davici, ki ni imelo konzervansov, zrasle bakterije Staphylococcus. Od 21 otrok, ki so prejeli to cepivo, jih je 12 umrlo.

Dva delavca naredita odprtine v kokošjih jajcih, ko se pripravljata na izdelavo cepiva proti ošpicam


Otrok je cepljen proti poliomielitisu. To cepivo se lahko daje peroralno, na primer z nekaj kapljicami tekočine na koščku sladkorja.

Uporaba v veterinarski medicini

Živali cepimo, da ne bi zbolele in da ne bi z boleznimi okužile ljudi. Domače živali in živina se redno cepijo.

V nekaterih primerih se lahko cepijo populacije divjih živali. Včasih se divje živali cepijo tako, da se na območju, ki je izpostavljeno bolezni, razširi hrana s cepivom. Ta metoda se je uporabljala za obvladovanje stekline pri mešancih. Kjer se pojavi steklina, lahko zakoni zahtevajo, da se psi cepijo proti steklini.

Pse je mogoče cepiti tudi proti številnim drugim boleznim, kot so pasja kuga, pasji parvovirus, infekcijski pasji hepatitis, adenovirus-2, leptospiroza, bordatella, virus pasje parainfluence in borelioza.

Več trendov pri razvoju cepiv

• Danes se cepiva dajejo ljudem vseh starosti.
• Kombinacije cepiv so vse pogostejše. Cepiva, ki vsebujejo pet ali več delov, se uporabljajo v številnih delih sveta.
• Razvijajo se nove metode dajanja cepiv. Med temi novimi sistemi za dostavo so kožni obliži, aerosoli, ki se dajejo z napravami za vdihavanje, in uživanje gensko spremenjenih rastlin.
• Znanstveniki oblikujejo cepiva, da bi okrepili naravni imunski odziv ljudi.
• Znanstveniki poskušajo izdelati cepiva, ki bi pomagala zdraviti kronične okužbe in ne le preprečevati bolezni.
• Javni zdravstveni delavci bi lahko spremenili svoje strategije dajanja cepiv glede na razlike v odzivu moških, žensk in nosečnic na cepiva.

Znanstveniki pripravljajo tudi cepiva proti številnim nenalezljivim človeškim boleznim, kot so rak in avtoimunske motnje. Na primer, poskusno cepivo CYT006-AngQb je bilo raziskano kot možno zdravilo za visok krvni tlak.

Druge strani

• Virologija